CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00076737
ZGD-1 člen 38a, 38a/1, 38a/2, 38a/3, 38a/4, 38a/9. OZ člen 73. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 286.
ničnost posla - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - nedopustna kavza - nedopustni nagib - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - notarski zapis - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - neposredno izvršljiv notarski zapis - učinki vpisa in izbrisa prokure v sodni register
V tem primeru gre za tako imenovano negativno ugotovitveno tožbo, ko tožnica od toženca (ki je sklenil sporne pravne posle) zahteva ugotovitev neobstoja (ničnost aneksov in sporazuma) pravnega razmerja. Teorija zagovarja stališče, da je negativna ugotovitvena tožba dopustna tedaj, ko želi tožnik zaradi toženčevega zatrjevanja obstoja pravnega razmerja s tožbo doseči jasnost glede obstoja tega pravnega razmerja in svojih obveznosti ter glede svojih nameravanih premoženjskopravnih razpolaganj.
Glede pritožbenih navedb o ničnosti na podlagi 38.a člena ZGD-1 pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je toženec sklepal posle sam s sabo, enkrat v vlogi družbenika-posojilodajalca, drugič pa v vlogi zakonitega zastopnika družbe, kar je ob odsotnosti soglasja skupščine za takšne posle, povsem v nasprotju interesov družbe. Toženec je ravnal, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zaradi lastnih ekonomskih interesov in pritožbene presoje ne zdržijo njegove trditve, da je šlo za interese družbe.
ZVEtL-1 člen 19, 19/1, 19/2, 20, 20/2, 20/3, 23, 23/2, 24, 35. SZ-1 člen 5.
vzpostavitev etažne lastnine - namen ZVEtL - vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo - poenostavljen postopek - bolj verjetna pravica - dokazni standard verjetnosti - formalna dokazna pravila - zakonske domneve - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe - listina o pravnem poslu - priposestvovanje - lastniška posest - skupni deli stavbe v etažni lastnini - splošni skupni del - posebni skupni deli v etažni lastnini - objekt zunanje ureditve - kolesarnica - klet
Ker zaradi poenostavljenega postopka in odločanja na podlagi domnev in dokaznih pravil ni nujno, da bo vpis v vseh podrobnostih skladen z resničnim stvarnopravnim položajem vseh delov nepremičnine, odločitev sodišča ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.
Če udeleženec za lastništvo delov stavbe, za katere zatrjuje, da je njihov izključni lastnik, ne predloži pravnega naslova, sodišče šteje, da je bolj verjetno, da gre za skupni del stavbe.
Uporaba, ki ne temelji na pravnem naslovu, ne predstavlja temelja za pridobitev lastninske pravice. Tudi za poenostavljeno priposestvovanje po 20. členu ZVEtL-1 se zahteva lastniška posest, to je posest, ki temelji na pravnem naslovu (tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081993
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 52, 52/1, 226, 226/1. ZS člen 73. ZVOP-1 člen 74, 75.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - izvršitvena ravnanja - pričakovana zasebnost - posnetki nadzornih kamer - pravočasnost predloga za pregon - dokazi, ki jih pridobijo zasebniki ali novinarji
V konkretnem primeru je storilec porezal posamezne veje trte in vrtnic, odlomil vejo dreveza, porezal grm pušpana in porezal posamezne rože, oškodovanec in njegova žena pa sta tudi pojasnila, da rastline kljub novim poganjkom niso tako velike, kot so bile pred poškodovanjem, da niso cvetele in sadeži niso dozoreli, kar pomeni, da so rastline za lastnika izgubile funkcionalno in estetsko vrednost. Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 torej ni pomembno, ali se poškodovana stvar kasneje popravi in tako ravnanje storilca ustreza pojmu poškodovanja stvari.
Glede na ugotovljene okoliščine (dokaz je pridobljen s strani zasebnika) je v zvezi z dopustnostjo takšnega dokaza potrebno opraviti tehtanje med dvema prizadetima ustavnima pravicama (t.i. test sorazmernosti) in sicer med pravico do (informacijske) zasebnosti ter pravico do osebne oziroma premoženjske varnosti. Na vprašanje, kdaj je zasebnosti potrebno zagotoviti pravno varstvo, nudi odgovor t.i. koncept pričakovane zasebnosti.
Za pritožnika pa je v zvezi s posnetki varnostnih kamer sporno tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na pobudo izvedenca zaradi primerjave posnetkov in izdelave izvedenskega mnenja glede prepoznave osebe na posnetkih od direktorja sodišča pridobilo posnetke videonadzora sodne stavbe, na katerih je viden prihod obdolženega na sodišče zaradi udeležbe na glavni obravnavi v predmetni zadevi. Kar se tiče posega v obdolženčevo zasebnost v smislu koncepta pričakovane zasebnosti tudi za te posnetke velja, da je bilo izvajanje videonadzora skladno z določbami 73. člena Zakona o sodiščih in 74. ter 75. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu osebnih podatkov. Z ravnanjem sodišča, ki je te posnetke pridobilo, tudi ni bilo poseženo v obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je v tem, da se prepreči prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper sebe, v predmetni zadevi pa je ravnanje sodišča potrebno presojati zlasti v luči določbe prvega odstavka 226. člena ZKP, ki ureja telesni pregled obdolženca, ki se lahko opravi tudi brez njegove privolitve.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00074015
ZSPJS člen 3a. OZ člen 190, 190/1, 191, 193, 195.
vračilo izplačanih stroškov - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - obogatitveno načelo - vrnitveno načelo - dobra vera
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da napačen vnos cene vozovnice v aplikacijo predstavlja pomoto, zaradi katere je prišlo do pomotnega obračuna in preplačila stroškov prevoza na delo in z dela tožencu. Kot pomotno plačilo nedolga, ki utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, se lahko upošteva tudi plačilo, do katerega je prišlo zaradi nepravilnega vnosa v računalniško aplikacijo, pri čemer vprašanje (ne)skrbnosti tožničinih zaposlenih ne omogoča zaključka o privolitvi tožnice v plačilo nedolga.
Glede vračanja glavne stvari je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, ne gre.
Tožnica tožbe ni umaknila zaradi tega, ker bi toženec v celoti vzpostavil prejšnje posestno stanje. Zgolj z izročitvijo določenih stvari tožbenega zahtevka, ki je meril na vzpostavitev ponovnega dostopa oziroma uporabe prostorov (ter dostopa do določenih stvari v teh prostorih) ni v bistvenem izpolnil. O smiselni pripoznavi ni moč govoriti.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073562
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZIZ člen 270, 270/3, 270/4, 272, 272/2, 272/2-3, 272/3.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - pogoj reverzibilnosti - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - protispisnost - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti
Nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da je treba predlagano začasno odredbo zavrniti, ker tožnika nista izkazala pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) in hkrati še pogoj reverzibilnosti, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje ga je oprlo na razlago Ustavnega sodišča (URS) o pogojih za izdajo regulacijskih začasnih odredb v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, kar ni pravilno, saj zadevi nista primerljivi. Navedena odločitev URS je bila sprejeta še pred uveljavitvijo ZIZ, ko so bili pogoji za izdajo začasnih odredb drugačni, kot so sedaj, in šlo je za vsebinsko povsem drugačen predlog za izdajo začasne odredbe.
Predlagana začasna odredba je namenjena varovanju glavne nedenarne terjatve. Izda se po pogojih iz 272. člena ZIZ, torej če upnik (tožnika) izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in enega od alternativnih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa tudi v situacijah iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ (tretji odstavek 272. člena ZIZ). Ob presoji pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe je treba upoštevati stališča, ki jih je v zadevah kreditov v CHF zavzelo SEU.
Tožnica je predlog za obnovo pravnomočno zaključenega postopka vložila zaradi seznanitve s sodbama v zadevah njenih sodelavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravnomočne odločitve sodišč v zadevah, ki se nanašajo na druge stranke, oziroma sprememba sodne prakse ne morejo predstavljati razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, saj ne gre za nova dejstva ali nove dokaze; v predlogu za obnovo postopka navedeni sodbi, ki se nanašata na povsem druga dejanska in pravna vprašanja, tudi sicer ne bi mogli privesti do za tožnico ugodnejše odločitve.
ZZVZZ člen 23, 44a. ZZDej člen 1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 25, 25-6.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - priznana metoda zdravljenja
Za odločitev v zadevi ni odločilno, da se je po operaciji tožniku zdravstveno stanje bistveno izboljšalo niti, da v Sloveniji ni primerljivega zdravljenja, ki bi se ga tožnik lahko poslužil. Ključno je, da zdravljenje z matičnimi celicami pri otrocih z avtizmom ni mogoče šteti za "običajno", ampak za alternativno metodo zdravljenja, ki v Sloveniji ni uradno verificirana. Posledično ni podlage v 44.a členu ZZVZZ kot tudi ne v 6. točki 25. člena Pravil OZZ za priznanje pravice do zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov tega zdravljenja.
začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - pritožba družbenika
Družbenik izpodbija domnevo insolventnosti. Z v pritožbi navedenimi dejstvi in predloženimi dokazi sodišče prve stopnje ob odločanju še ni razpolagalo. V pritožbi navedena dejstva višje sodišče v taki situaciji presoja le z vidika možnosti uspešnega izpodbijanja insolventnosti dolžnika, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Pritožnik svojih navedb in predloženih dokazov res podrobneje ni pojasnil, vendar višje sodišče kljub temu ocenjuje, da je ponudil trditve in dokaze za presojo zatrjevane solventnosti dolžnika, ki so vzbudili dvom v dolžnikovo insolventnost. Še posebej zato, ker je bila predlagatelju dana možnost, da odgovori na trditve v pritožbi in na predlagane dokaze, pa je ni izkoristil.
ZP-1 člen 57, 155, 155/1, 155/1-8, 163, 163/11. ZDavP-2 člen 37, 37/3, 397.
razveljavitev po uradni dolžnosti - zaprtje računa in odprtje novega - plačilni nalog izdan v postopku o prekrških - izvedba dokazov v ponovljenem postopku - plačilni nalog prekrškovnega organa
Prekrškovna norma iz 14.a člena prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 je specifična v tem, da zavezanec za zadostitev njeni vsebini obvezno potrebuje sodelovanje tretje osebe (ponudnika plačilnih storitev) in njegova zmožnost zadostiti zavezujoči normi ni odvisna zgolj od njegove volje, ampak tudi od volje oziroma poslovne politike banke oziroma drugega ponudnika plačilnih storitev. Pritožbeno sodišče zato opozarja tudi na pravilno pravno razumevanje v ZSV in pritožbi zatrjevanega dejstva, da pravna oseba pri ponudnikih plačilnih storitev ni mogla odpreti novega transakcijskega računa. S tem, ko se pravni in odgovorni osebi izreče sankcija za prekršek, pravna oseba ne dobi pravnega ali drugačnega temelja, ki bi ponudnika plačilnih storitev zavezal, da z njo sklene krovno pogodbo o izvajanju plačilnih storitev oziroma ji odpre transakcijski račun. To pomeni, da kljub izreku prekrškovne sankcije vsa tveganja glede sive ekonomije in izogibanja davkom in prispevkom, ki jih navajata prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, ostajajo nespremenjena.
DZ člen 189. ZPP člen 165, 328. ZNP-1 člen 55, 55/2.
določitev preživnine za mladoletnega otroka - preživninske potrebe mladoletnih otrok - pridobitne zmožnosti staršev - materialne zmožnosti staršev - delo s skrajšanim delovnim časom - razporeditev preživninskega bremena - ocena stroškov - stroški za oddih in razvedrilo - počitnice - telefonski stiki z otrokom - poprava očitne pomote v odločbi - stroški postopka v družinskih sporih - odločanje o stroških po prostem preudarku
V okvir stroškov za razvedrilo sodijo praznovanja rojstnih dni in s tem povezan nakup daril, razni obiski živalskega vrata, bazena, itd. Po oceni pritožbenega sodišča pa v to postavko ne sodijo počitnice. Zanje poskrbita oba starša, zato znesek za preživljanje počitnic ni vključen v preživnino.
Deklica je stara šele sedem let in prav nobene potrebe ni, da bi že imela svoj telefon. Za telefonski stik z očetom lahko uporabi materin telefon.
Po pritožbeni oceni ne gre za nekorektno uporabo postopka za popravo sodbe, da bi lahko sodišče na procesni način odpravilo napake vsebinskega odločanja, zaradi česar je ta pritožba neutemeljena.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - pomanjkljiva trditvena podlaga - dokazna ocena
Tožnica ni niti časovno niti vsebinsko ustrezno konkretizirala ravnanj nadrejenega, ki jih opredeljuje kot trpinčenje, zgolj pavšalno navaja, da naj bi jo na grd način priganjal k delu ter ji govoril žaljive besede, zato je njena trditvena podlaga glede vsebinske in časovne opredelitve ravnanj, ki naj bi predstavljala trpinčenje, pomanjkljiva.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073593
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 2, 97e. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da nekatere dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ne predstavljajo izjeme od Direktive 2003/88/ES in je posledično tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike med že prejetimi zneski (50 % osnove) in pripadajočim plačilom v višini 100 % osnove utemeljen, pa je napačno prisodilo tožnici plačilo tudi za vojaške vaje in usposabljanja, kjer je bila tožnica podpora vaji. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da pri vseh aktivnostih, tako vojaških vajah kot taborih in selekcijskih postopkih, kjer je bila tožnica le podpora, ne gre za izjemo od Direktive 2003/88/ES, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v zvezi s katerimi aktivnostmi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073025
ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 191, 193, 335, 335/1, 624, 624/2. ZPP člen 286, 286/1, 343, 343/4.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - pravni interes za pritožbo - odstop od sodne prakse - pravna varnost - predvidljivost - kršitev konkurence - enako obravnavanje - običajno plačilo - ugovor zastaranja - pravočasnost ugovora zastaranja - plačilo na podlagi sodbe - nepravnomočna sodba - pridržek pravice zahtevati vračilo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - zastaranje zahtevka za plačilo zamudnih obresti - plačilo na podlagi pravnomočne sodbe
Ne glede na pravico sodišča, da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.
Normalno in življenjsko je, da če se spremeni višina običajnega plačila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba spremeniti tudi odločitev o primernem nadomestilu v tem postopku. Drugače določeno nadomestilo s strani sodišča ne bi bilo več primerljivo in primerno glede na nadomestila za primerljive uporabe avtorskih pravic in bi med avtorji povzročalo neutemeljene neenakosti.
Iz načela enakega varstva pravic med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako. To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila kot v ostalih primerljivih primerih ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).
Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve, oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00076934
ZGD-1 člen 384, 388, 614, 614/1, 614/2. ZPre-1 člen 17, 68. ZST-1 člen 31, 31/2,. ZPP člen 363, 363/3.
sodni preizkus denarne odpravnine - vrednost spornega predmeta - določitev prave vrednosti - pravilna odmera sodne takse - varstvo manjšinskega delničarja - iztisnitev manjšinskih delničarjev - domneva pravičnega nadomestila - izpodbojna domneva - zloraba pravic - zloraba notranje informacije - dopustnost posega v lastninsko pravico - posebna pritožba ni dovoljena - stroški postopka - porazdelitev bremen - dostop do sodišč
Zoper sklep z dne 26. 4. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotnega udeleženca določilo pravo vrednost spornega predmeta, posebna pritožba ni dopustna, se pa stranka zoper to odločitev sme pritožiti v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1 v povezavi s tretjim odstavkom 363. člena ZPP).
Korekturna dolžnost sodišča po ZST-1 (po uradni dolžnosti ali na ugovor stranke) je določena le z namenom pravilne odmere sodne takse, in pride v poštev le v primerih, ko je višina sodne takse odvisna od vrednosti spornega predmeta, za kar v obravnavanem primeru prav tako ne gre.
Stališču, da je domneva praviloma neizpodbojna, da pa je sodni preizkus odpravnine možen v primerih zlorabe pravic (glavnega delničarja), kar bi bilo podano, če bi prevzemnik 90 % prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajujočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga, pri čemer vseh primerov ni mogoče vnaprej izčrpno opredeliti, je enotno pritrdila novejša sodna praksa.
Sistemska ureditev izključitve manjšinskih delničarjev po ZGD-1 (384. do 388. člen) je v bistvenem drugačna kot ureditev po ZPre-1 (68. člen v zvezi s 17. členom).
Zaprtost in nelikvidnost delniškega trga širi prostor za tržne manipulacije, vendar na njihov obstoj zgolj zaradi teh dejstev ni mogoče sklepati. Trg delnic prvega udeleženca je bil pač takšen, kot je glede na objektivne danosti lahko bil, pri čemer predlagatelj ni navedel sklepčnih trditev o zlorabi notranjih informacij, o nedovoljenem dogovarjanju oziroma o vplivu drugih (netržnih) dejavnikov na ceno delnic.
Okoliščina, da povpraševanja po delnicah ciljne družbe ni bilo, ker so jo obvladovali glavni delničarji že pred prevzemom, sama po sebi ne predstavlja tržne manipulacije. Intenca prevzemanja družb s strani managerjev ni niti nezakonita niti nelegitimna, prav tako ne dejstvo, da si je glavni delničar še pred opravljeno zadnjo transakcijo z delnicami pridobil monopolni položaj v družbi. Prav tako je (za določitev poštene cene delnic) nerelevantno, ali je šlo za več kot deset let načrtovan in skonstruiran prevzem prvega nasprotnega udeleženca.
Porazdelitev bremena stroškov postopka sodnega preizkusa primerne denarne odpravnine določa 614. člena ZGD-1 povsem samostojno in neodvisno od pravil, ki jih glede stroškov določata ZPP in ZNP-1.
Namen 614. člena ZGD je, da se s specialno stroškovno ureditvijo omogoči manjšinskim delničarjem dostop do sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00073499
ZFPPIPP člen 18, 49, 49/2, 49/4, 271, 271/1, 271/1-1, 271/2, 275, 276, 276/1, 277, 277/1, 278, 391, 391/1, 391/2. ZPP člen 324, 324/2. ZZUSUDJZ člen 1, 3, 3/1, 3/2. ZS člen 3, 83, 83a, 83a/1. SPZ člen 48, 48/2.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju - postopek osebnega stečaja - izpodbojna pravna dejanja - pasivna legitimacija za izpodbijanje - rok za uveljavitev izpodbojnega zahtevka - uvedba stečajnega postopka - pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka
Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka.
V primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, se za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa.
ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena SPZ, ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pridobila lastninsko pravico, torej je gradila na svojem, zato uporaba 48. člena SPZ ne pride v poštev.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 214, 214/2. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 106.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičena odsotnost z dela - pravočasnost odpovedi - dokazovanje neprerekanih dejstev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Ključen trenutek za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je seznanitev direktorice toženke s kršitvami tožnika. Tudi, če so nekateri tožnikovi sodelavci pred 16. 6. 2021 opazili, da je tožnik nepojasnjeno odsoten z delovnega mesta, je bila direktorica toženke, ki je edina pristojna sprejeti odločitev o podaji izredne odpovedi, s tem seznanjena šele 16. 6. 2021 in je takrat pričel teči rok za podajo odpovedi. Glede na to, da tožnik ni vpisoval svoje odsotnosti med delovnim časom v evidenco prisotnosti, se toženka s kršitvami ni mogla seznaniti s pregledom evidence prihodov in odhodov z dela.
Toženka je dokazala, da držijo očitki iz izredne odpovedi glede večkratne neupravičene odsotnosti tožnika z delovnega mesta v času obvezne prisotnosti brez evidentiranja in dovoljenja nadrejene osebe. S tem je toženka dokazala, da je tožnik naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
Glede na naravo tožnikovega dela, od izpolnjevanja njegovih delovnih obveznosti je odvisna pravočasna sestava in odhod vlakov iz Zaloga, varnost v železniškem prometu, je toženka s tem, ko je dokazala, da tožnika dlje časa neupravičeno ni bilo na delovnem mestu v času obvezne prisotnosti, dokazala, da je utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo, zaradi česar z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
plačilo za nadurno delo - rok za zastaranje - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - vmesna sodba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.
Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.
V sporih glede ugotovitve obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja sodišče vedno odloča v senatu in ne po sodniku posamezniku oziroma po predsedniku senata, kot se je opredelilo sodišče prve stopnje v uvodu sodbe. Glede na to, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta zunaj obravnave, iz spisa tudi ni razvidno, da bi bila 3. 5. 2023 sprejeta na seji senata, ki je pristojen za odločanje v zadevi. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.