Glede na to, da lahko lastnik gospodujoče nepremičnine priposestvuje služnostno pot le v obsegu, kot jo je dejansko izvrševal, jo je tožnica po presoji sodišča druge stopnje lahko priposestvovala le v dolžini 15 m. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je upoštevalo dolžino celotne parcele namesto dolžine dejansko izvrševane poti, zmotno uporabilo materialno pravo.

To pomeni, da ima lastnik gospodujočega zemljišča pravico sanirati služnostno pot, vendar je pritrditi pritožbi, da je treba to pravico izvrševati v luči prvega odstavka 219. člena SPZ, v skladu s katerim se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar. Služnostna pravica namreč pomeni poseg v lastninsko pravico vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, zato so sestavni del lastninske pravice tudi tista služnostna načela, ki težijo k njenemu najmanjšemu možnemu omejevanju.

Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi nepravilnega in nepravočasnega grajanja napak tožeča stranka ne more uveljavljati oziroma uspeti z jamčevalnim zahtevkom, kar je bil razlog za zavrnitev zahtevka iz naslova dokončanja in popravila diletacij betona ter razpok in razpadanja brežin, se sodišču prve stopnje do vprašanj, ki jih je v zvezi s temi deli navedel izvedenec v svoji dopolnitvi mnenja, ni rabilo opredeljevati, saj niso pravno relevantna.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je glede na dejansko prebivališče predlagatelja in ml. otroka v Sloveniji ter nasprotne udeleženke v Italiji, v predmetni zadevi potrebno uporabiti Uredbo.

Zmotno meni pritožba, da že zgolj odločanje o tem katero sodišče bo pristojno odločati o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo pomeni, da se bo otrok moral vrniti v Italijo.

Običajno prebivališče je namreč tisto, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje, pri tem je potrebno upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanje in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja znanje jezika ter družinske in socialne vezi otroka.

V civilnem pravu je uveljavljena uporaba generalnih klavzul, tj. pravnih določb, zasnovanih pomensko zelo odprto in pogosto s sklicevanjem na vrednostna merila, in ni v nasprotju z načeli pravne države. Sodišče je dolžno pri uporabi tako oblikovane določbe ugotoviti, katere okoliščine so po naravi stvari pomembne in jih ustrezno ovrednotiti. V postopku je prizadeti osebi zagotovljeno, da se o tem izreče, odločitev pa je predmet preizkusa v postopku s pravnimi sredstvi. Na ta način se v potrebnem obsegu zagotavlja predvidljivost odločanja in preprečuje njegova arbitrarnost. Neupoštevanje nepremoženjskega vidika ni v nasprotju z Ustavo ali EKČP.