Sodna taksa je zapadla v plačilo že več kot pred štirimi leti, tako, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo pritožnikov predlog za obročno plačilo sodne takse, saj za kaj takega ni zakonskih pogojev, saj bi morala biti taksa plačana že v letu 2010. Sodišče je brez zakonske osnove drugotožniku poslalo plačilni nalog 15. 9. 2014, čeprav bi jo moralo že zdavnaj prisilno izterjati. Prošnja za obročno plačilo sodne takse je v obeh primerih prepozna in neutemeljena.
Zavoda, za katerega je sicer ugotovilo, da bi bil indiciran za sprejem nasprotnega udeleženca, ni zaprosilo za mnenje, zavod pa je po določbi prvega odstavka 32. člena ZDZdr materialnopravni udeleženec postopka za sprejem v varovani oddelek in bi zato sodišče prve stopnje skladno s prej citirano določbo pred izdajo sklepa, to je na dan sojenja, moralo pridobiti mnenje tega zavoda.
ZPP člen 242, 242/1, 337, 337/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 6.
povrnitev potnih stroškov priči - dejanski potni stroški zaradi prihoda na sodišče - nedovoljene pritožbene novote
Zakon ne omejuje pravice do povrnitve potnih stroškov od kraja stalnega bivališča do sodišča. Priča je upravičena do povračila dejanskih potnih stroškov, ki ji nastanejo zaradi prihoda na sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – DEDNO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0076203
SPZ člen 68. ZD člen 142. ZPP člen 286, 286/2, 452, 453.
postopek v sporu majhne vrednosti – trditveno breme – pravočasnost trditev – stroški solastne nepremičnine – stroški pogreba – vzdrževanje groba – dolg do zapuščine
Stroški pogreba in vzdrževanje groba so dolg do zapuščine. Zanj tako kot za zapustnikove dolgove odgovarjajo vsi dediči do višine vrednosti podedovanega deleža. Ni odločilno, ali so bili dolgovi do zapuščine (že) priglašeni v zapuščinskem postopku. O njih namreč zapuščinsko sodišče ne odloča. Upošteva jih lahko le pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, ko ugotavlja osnovo za plačilo sodne takse za sklep o dedovanju, ki bremeni dediče. Če pa je med dediči spor o plačilu teh stroškov in jih poravna le eden, mora povračilo v višini dednih deležev, ki odpadejo na ostale dediče, uveljavljati v pravdi.
S spornim dnem so vsi delavci družbe A. d.n.o. prešli na toženo stranko. Formalno so prejeli nove pogodbe o zaposlitvi, bilo pa jim je povedano, da gre samo za formalnost zaradi prijave v obvezna zavarovanja in da se za delavce nič ne spremeni. Pri toženi stranki se je delo nadaljevalo v istih poslovnih prostorih z istimi stroji in istimi delavci, kot prej pri družbi A. d.n.o.. Te okoliščine kažejo na to, da je šlo v primeru prehoda delavcev od družbe A. d.n.o. k toženi stranki za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR. Zato je kot zaposlitev pri toženi stranki, ki se upošteva pri odmeri odpravnine, potrebno upoštevati skupno delovno dobo pri obeh delodajalcih.
KZ-1 člen 20, 245, 245/1, 245/3. ZKP člen 355, 355/2, 372, 372-4.
kršitev kazenskega zakona – pravna opredelitev – pranje denarja – sostorilstvo – naklep – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obtoženka je s polaganjem dvignjene gotovine z računa družbe M. d.o.o., ki je predstavljala protipravno pridobljeno premoženjsko korist (saj dvigi niso bili podprti z ustrezno dokumentacijo) na svoj transakcijski račun, onemogočila, da bi se odkril njen pravi izvor. S pridobitvijo vzorcev posojilnih pogodb, njihovo naknadno sestavo, v katero je bila navkljub zanikanju tudi sama vpletena, saj je nanjo nanašajoče se posojilne pogodbe, vedoč, da niso resnične, podpisala, z nadaljnjo predložitvijo vseh, na sporna nakazila nanašajočih se posojilnih pogodb računovodkinji pa je zasledovala namen, da se spornim nakazilom da pravno veljavni temelj, na njihovi podlagi pridobljeno premoženjsko korist pa prikaže kot legalno. Glede na to, da je obtoženka dvigovala gotovino, jo prenakazovala na druge račune, ki niso bili povezani z družbo, pač pa pretežno z njo, obsojenim M.A. in njenimi sorodniki, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženka storila prav obravnavano kaznivo dejanje, pravilna.
Plača, ki je bila med strankama dogovorjena, bi se lahko znižala le ob soglasju volj obeh strank, do tega soglasja pa ni prišlo. Zato je tožnikov zahtevek na plačilo razlike plače iz tega naslova utemeljen.
ZPP člen 111, 112, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Sodno varstvo pravic se po prvem odstavku 72. člena ZDSS-1 lahko uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Da bi bila tožba vložena pravočasno, bi jo morala tožnica vložiti na pristojno sodišče najkasneje do izteka roka za vložitev tožbe. Tega dne bi morala biti izročena pristojnemu sodišču ali oddana na pošto priporočeno in bi se tudi v tem primeru štela za pravočasno. V danem primeru je tožnica tožbo vložila pri toženi stranki in je tožba na pristojno sodišče prispela po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (274/1 čl. ZPP).
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - pravna oseba - stečaj - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - odškodnina
Tožnica je ob uvedbi stečajnega postopka poleg prijave terjatve v stečajnem postopku vložila tudi zahtevo za priznanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. Jamstveni in preživninski sklad RS ji je z odločbo priznal pravico do izplačila neizplačane plače in neizplačanih nadomestil plače za plačane odsotnosti z dela za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja. Priznani del je bil tožnici izplačan in prejete zneske je tožnica v tožbenem zahtevku upoštevala. Stečajni postopek nad toženo stranko je bil s sklepom ustavljen, zato je tožnica upravičena do plačila plač za celotno vtoževano obdobje, zmanjšanih za že prejete zneske.
Tožnica objektivno ni mogla izrabiti letnega dopusta. Na prošnjo stečajnega upravitelja je prihajala na delo in pripravljala listine za potrebe stečaja. Ker tožnica iz razlogov na strani tožene stranke ni mogla izrabiti letnega dopusta, je upravičena do odškodnine za neizrabljen letni dopust.
insolventnost delodajalca - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - plača - plačilo za delo - stečaj
ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnica je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnica ni uveljavljala pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato ji navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.
Ne sme ostati prezrto, da gre pri začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja za omejevalni ukrep še preden je bil obdolženi spoznan za krivega, ko je torej pridobljeno zakonsko opravičilo za izrek omenjene stranske kazni. Namesto z retributivnim sankcioniranjem imamo tako opraviti s preventivnim sankcioniranjem, ki mora biti, podobno kot pri priporu, zaradi izostalega krivdnega substrata restriktivno in ob polnem upoštevanju načela sorazmernosti, kot je sicer uveljavljano v ustaljeni ustavnopravni praksi (prim. odločba Ustavnega sodišča U-I-328/2004 z dne 29. 5. 2008). Zadnje pomeni, da morajo biti pri oceni tveganja, na katerega se pritožnica sklicuje, skupaj upoštevane obdolženčeva osebnost, prejšnje življenje in način storitve kaznivega dejanja, ki najprej utemeljujejo bojazen, da bo še naprej ogrožal javni promet in šele nato predvidevanje, da mu bo izrečena navedena stranska kazen ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.
zavrženje tožbe - datum prenehanja delovnega razmerja - res iudikata - pravnomočno razsojena stvar
Ker je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 18. 2. 1998, temveč je trajalo do dne 13. 10. 2002 (ker bi tedaj po veljavnih predpisih izpolnila delovno dobo 40 let za upokojitev), že pravnomočno končan, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo (2. odstavek 319. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL0082444
ZPP člen 212, 437. OZ člen 2, 3, 9, 366, 366/2. ZIZ člen 62.
spor majhne vrednosti - izpolnitev pogodbene obveznosti - plačilo oskrbnine za vrtec - dokazno breme - materialno dokazno breme - procesno dokazno breme - pasivna legitimacija - zastaranje - pretrganje zastaranja
Materialno dokazno breme se ne spreminja. Nasprotno velja za procesno dokazno breme. Med postopkom prehaja iz ene strani na drugo, sodišče pa ga mora razporediti, upoštevajoč 212. člen ZPP.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi prepovedi retroaktivnosti, sprememba tretjega odstavka 74. člena ZIZ ne more učinkovati za nazaj. Zato je navedeno določbo mogoče upoštevati le za procesna dejanja upnika, ki jih opravi po začetku veljavnosti ZIZ-J, to je od 30.7.2014 dalje.
Tožnik je v pravno relevantnem obdobju na državnem tekmovanju v judu dvakrat dosegel 3. mesto, zato je v obravnavani zadevi izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 47. člena v zvezi s 24. členom ZŠtip za nadaljnje izplačevanje Zoisove štipendije. Izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta je zato sodišče prve stopnje kot nezakonita utemeljeno odpravilo, tožniku priznalo pravico do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije v študijskem letu 2012/2013 ter toženi stranki naložilo izdajo odločbe o odmeri Zoisove štipendije in izplačilo zneskov Zoisove štipendije za leto 2012/2013.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - pravna oseba - stečaj - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - odškodnina
Tožnica je ob uvedbi stečajnega postopka poleg prijave terjatve v stečajnem postopku vložila tudi zahtevo za priznanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. Jamstveni in preživninski sklad RS ji je z odločbo priznal pravico do izplačila neizplačane plače in neizplačanih nadomestil plače za plačane odsotnosti z dela za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja. Priznani del je bil tožnici izplačan in prejete zneske je tožnica v tožbenem zahtevku upoštevala. Stečajni postopek nad toženo stranko je bil s sklepom ustavljen, zato je tožnica upravičena do plačila plač za celotno vtoževano obdobje, zmanjšanih za že prejete zneske.
Tožnica objektivno ni mogla izrabiti letnega dopusta. Na prošnjo stečajnega upravitelja je prihajala na delo in pripravljala listine za potrebe stečaja. Ker tožnica iz razlogov na strani tožene stranke ni mogla izrabiti letnega dopusta, je upravičena do odškodnine za neizrabljen letni dopust.
ZFPPIPP člen 365, 365/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7.
končni načrt razdelitve posebne stečajne mase - nagrada upravitelja - nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev - DDV - odmera nagrade
Ker upraviteljica v končnem načrtu razdelitve posebne stečajne mase kot stroška, ki bremeni posebno stečajno maso, ni predlagala tudi stroška 22% DDV od obračunane nagrade upraviteljice, ji je ta strošek prvostopenjsko sodišče neutemeljeno priznalo.
Tožena stranka je izbrala dva kandidata, ki ustrezata razpisnim pogojem izobrazbe in delovnih izkušenj. Tudi če bi izbrana kandidata imela neustrezno izobrazbo, to še ne bi zadostovalo za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi diskriminacije. Zato pritožbeni očitki o neustrezni formalni izobrazbi izbranih kandidatov niso bistveni.
Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati tožničinih pritožbenih navedb o diskriminaciji zaradi starosti in prikriti diskriminaciji zaradi (ne)znanja slovenskega jezika, ker naj bi bila v razpisu zahtevana stopnja znanja previsoka za to delovno mesto. Zgolj dejstvo, da sta bila izbrana kandidata mlajša kot tožnica in da sta se šolala in pridobila delovne izkušnje v Sloveniji, ne kažejo na to, da bi bila tožnica diskriminirana.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – POKOJNINSKO ZAVAROVANJE – DELOVNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0081409
ZDR člen 137. ZZVZZ člen 84. ZPIZ-1 člen 93, 159. OZ člen 197.
odločanje o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja – začasna nezmožnost za delo delavca – ugotovitvena odločba – nadomestilo plače – trajna nezmožnost za delo zavarovanca – priznanje statusa invalidnosti III. kategorije – pravica do dela s krajšim delovnim časom – izplačevanje delne pokojnine – ponudba delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi – refundacija – izdatek za drugega – civilnopravni zahtevek
Sklenitev pogodbe o zaposlitvi predstavlja ureditev trajnega delovnopravnega statusa v skladu z delovnopravnimi predpisi in v povezavi z uveljavljanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ureditev tega statusa v ničemer ne preprečuje morebitna istočasna začasna delovna nezmožnost, ki upravičuje uveljavljanje pravic na podlagi ZZVZZ. Poziv delavki s strani tožeče stranke, da s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi trajno uredi svoj delovnopravni status, ki ji bo omogočil uveljavljanje pravic iz pokojninskega zavarovanja, v ničemer ne bi posegel v upravičenja delavke iz naslova uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja zaradi začasne delovne nezmožnosti.
potni stroški - stroški prevoza na delo in z dela - enotni daljinomer - javni uslužbenec - interventni ukrepi
Po določbi prvega odstavka 168. člena ZUJF povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Do 10. 1. 2013, ko je Vlada RS s sklepom določila uporabo enotnega daljinomera „zemljevid.najdi.si“ za namen povračil stroškov in drugih prejemkov in je Ministrstvo za pravosodje in javno upravo 15. 1. 2013 izdalo dopis o določitvi enotnega daljinomera za namen povračila stroškov in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih in določilo daljinomer „zemljevid.najdi.si“ za enotni daljinomer, ni mogoče šteti za pravilen le izračun poti po določeni aplikaciji, ki jo je tožena stranka uporabila za izmero poti. Ker različni daljinomeri za izračun sporne poti ne dajejo identičnih rezultatov, je sodišče prve stopnje zato pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na povračilo stroškov prevoza na delo in z dela.