Zgolj zatrjevanje očitkov ne zadošča za sklep o njihovi utemeljenosti.
Navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident Republike Slovenije dosega v Republiki Avstriji, se skladno s 1. točko 24. člena BATIDO računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v Avstriji. Morebitnega presežka odbitka od davka na dohodek z virom v Avstriji pa ni mogoče uporabiti kot odbitek pri davku na premoženje z virom v Avstriji (ali obratno). To velja za vse dohodke, ki sodijo pod domet davka na dohodek v smislu BATIDO, ne glede na to, ali se vštevajo v letno osnovo (sintetični davek) ali pa se obdavčijo posebej (cedularni davek).
Domneva o trenutku seznanitve organa z novimi dejstvi in dokazi iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je izpodbojna in jo je v primeru, ko postopek davčnega nadzora izvaja isti davčni organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, mogoče izpodbijati tudi z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega nadzora oziroma še preden je bil ta začet. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni videti razlogov za nadgradnjo sprejetega stališča, saj bi to pomenilo obravnavo vprašanj, ki se zastavljajo zgolj na teoretični ravni.
Sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.
Ker je bila s sodbo Upravnega sodišča IV U 12/2019-54 z dne 19. 4. 2022 odločba prvostopenjskega upravnega organa z dne 16. 7. 2018 kot nezakonita že odpravljena in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek, ta odpravljena odločba tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravno več ne učinkuje, pravni položaj pritožnice pa je takšen, kot da v konkretni upravni zadevi odločba sploh ne bi bila izdana.
Utrjeno je stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka glede na 135. člen ZUP in 28. člen ZIN temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi v javnem interesu, prav zaradi odsotnosti tega javnega interesa ni več potrebno, ter da takšen sklep ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Tako tudi v obravnavani zadevi sklep z dne 15. 9. 2022, s katerim je prvostopenjski upravni organ postopek zoper pritožnico kot inšpekcijsko zavezanko (zgolj) ustavil, ne posega v njen pravni položaj.
Pritožbene navedbe o vsebinski nepravilnosti inšpekcijske odločbe in posledicah njene izvršitve za odločitev o obravnavani pritožbi niso relevantne, saj se ne nanašajo na izpodbijani sklep o pomanjkanju procesnih predpostavk za njuno izpodbijanje s tožbo.
Pritožbene navedbe so nerazumljive do te mere, da ni mogoče nedvoumno razbrati, čemu pritožnik sploh oporeka. Edini upoštevni očitek, ki iz navedenega (lahko) izhaja, je ugovor procesne kršitve, da izrek nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, ker sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kljub v obrazložitvi sprejetemu stališču, da je s strani toženke sprejeti ukrep brez zakonske podlage oziroma da je ta protiustavna. Taka kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je subsidiarno sodno varstvo, ki ga je mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.
Glede tožbe po 2. členu ZUS-1 velja, da se vloži v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Kadar drugostopenjski organ ne odloči vsebinsko o zadevi, temveč odloči o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, se v upravnem sporu izpodbija prvostopenjski upravni akt, rok za vložitev tožbe pa teče od vročitve drugostopenjske odločbe, s katero je bila pritožba zavrnjena.
Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženki, da za predajo tožnika Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, niti okoliščin, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Pritožnik zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb in izražanjem nestrinjanja s presojo sodišča prve stopnje, brez kakršnekoli utemeljitve, zakaj je ta presoja napačna, v pritožbenem postopku ne more doseči drugačne odločitve.
V primerljivi zadevi je bilo že pojasnjeno, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora vezano na predlog državnega tožilca glede domnevnega kaznivega dejanja, domnevnega storilca in predlagani priporni razlog, ni pa vezano na dejstva in dokaze, s katerimi tožilec utemelji svoj predlog in sme svojo odločitev podpreti tudi z drugimi dokazi in podatki iz spisa, kar posledično pomeni, da sklicevanje predlagatelja na pravnomočne odločbe sodišč (kamor sodijo tudi pravnomočni sklepi o odreditvi in podaljšanju pripora) ne more biti razlog, da se predlog ne bi vsebinsko presojal. Državni tožilec se je v obravnavani zadevi s sklicevanjem na pravnomočne sklepe o priporu opredelil do obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj, obenem pa obrazložil tudi razloge, ki po njegovi oceni kažejo na priporne razloge ter na neogibnost pripora. Obrazložitev predloga je v tolikšni meri preverljiva, da je obdolžencem in njihovim zagovornikom omogočala, da se o njem izjavijo, Vrhovnemu sodišču pa, da lahko predlog vsebinsko presoja.
Nasprotovanje zagovornikov podaljšanju pripora iz razloga koluzijske nevarnosti, ker naj bi predlog temeljil le na digitalnih dokazih, ki so bili že zavarovani, morebitni nezavarovani pa da niso identificirani, se pokaže kot preuranjeno in tudi kot neutemeljeno. Četudi so bile v hišnih preiskavah elektronske naprave zasežene, elektronski podatki na teh napravah pa zavarovani, ne gre prezreti domnevne uporabe naprednih digitalnih storitev za izvrševanje očitanih kaznivih dejanj, zlasti oblačne storitve, ki uporabnikom omogočajo dostop tudi iz drugih elektronskih naprav. Ravno zaradi slednjega zagovornik obdolženega B. B. ne more uspeti z izpostavljanjem izpovedbe koordinatorja s psevdonimom WING 1, da je slednji potrdil, da so vsi zaseženi elektronski podatki zavarovani, saj je izpovedal tudi, da se ti podatki zaradi njihove velike količine še vedno vrednotijo, zaradi česar zato (še) ni mogoče zaključiti, da ti predstavljajo vse dokaze, na katere obdolženci nimajo več vpliva.
Za razliko od fizičnih dokumentov, kjer so sledi posegov pogosto zaznavne, je elektronske zapise zaradi njihove digitalne oblike mogoče spreminjati ali uničiti, ne da bi za seboj pustili očitne sledi. Ravno zaradi takšne narave podatkov za odreditev ali podaljšanje pripora, s katerim se skuša zagotoviti varnost in integriteto digitalnih podatkov za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zadošča nižja stopnja verjetnosti njihovega spreminjanja, brisanja oziroma uničevanja, kot v primeru, ko je pripor odrejen za preprečevanje vplivanja na priče, udeležence, prikrivalce oziroma zaradi nevarnosti uničevanja fizičnih oziroma materialnih sledov kaznivega dejanja.
V obravnavanem primeru se obsojenka ni odločila za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino v pisni obliki, temveč v obliki neposredno izvršljive javne listine - notarskega zapisa. S tem je pravnemu poslu očitno skušala zagotoviti večjo pravno trdnost, hkrati pa je na sebe prevzela tudi vse posledice, ki jih prinaša sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa. To med drugim pomeni tudi, da notarja ni smela spraviti v zmoto glede dejstev in okoliščin, ki bodo navedeni v javni listini. Prav to pa je obsojenka storila, ko je notarju izjavila, da na predmetu prodajne pogodbe ne obstajajo nobena upravičenja tretjih oseb oziroma nobeno dejstvo, ki bi ogrožalo lastninsko pravico ali posest kupca, čeprav je vedela, da so nepremičnine, ki so predmet prodaje, del še nerazdeljenega skupnega premoženja nje in njenega nekdanjega zakonca.
Iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da presoja kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je z določenim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
Sodišče je v obravnavanem primeru, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, obsojenkinemu nekdanjemu možu utemeljeno priznalo status oškodovanca v kazenskem postopku. Obsojenkin nekdanji zakonec pri prodaji nepremičnin, ki so nedvomno sodile v skupno premoženje, ni sodeloval, zaradi česar so bili brez dvoma ogroženi njegovi premoženjski interesi. Obsojenka je namreč s svojim ravnanjem razpolagala z nepremičninami, ki so bile skupna last nje in njenega nekdanjega moža, s čimer ga je prikrajšala najmanj za sodelovanje v morebitnih pogajanjih s kupcem nepremičnin, ki so predstavljale skupno premoženje nekdanjih zakoncev.
Predlagatelj ne ponuja konkretnega pravnega vprašanja, pač pa le okvirne iztočnice. Odločitvi sicer nasprotuje, a se konkretizirano sploh ne sooči z argumentacijo sodišča prve in druge stopnje. Predlagatelj ne zatrjuje, da bi izpodbijana odločitev odstopala od sodne prakse in se v celoti osredotoča na pomen konkretne zadeve.
Predlog se zavrne.
Predlog se ne dopusti.
Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če izkaže, da ima ona ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Predlagatelj je vlogo vložil sam, pri tem pa ni izkazal (niti navedel), da ima opravljen pravniški državni izpit. Njegov predlog zato ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo (367.č člen ZPP).
Morebitna neskladnost izvajanja gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem oziroma projektno dokumentacijo (in posledično nastajajoča škoda kot posledica tega ravnanja) je lahko predmet inšpekcijskih postopkov na podlagi določb Gradbenega zakonika in ne razlog za izdajo začasne odredbe. V okviru odločanja o izdaji začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče zadrži le pravne učinke gradbenega dovoljenja, zaradi katerih nastaja težko popravljiva škoda.
Pritožbeni ugovori o tem, do kdaj traja azilni postopek, tj. ali tudi za čas čakanja na vrnitev v izvorno državo, so za obravnavano zadevo irelevantni, saj do namestitve kot posledice odločanja o mednarodni zaščiti ni prišlo.
Navedbe o tem, da bo v primeru predaje Italiji pritožnik ponovno nameščen v zaprt center, ostajajo na hipotetični ravni. Pritožnik v tožbi kot tudi v pritožbi navaja, da gre za njegova pričakovanja, kar pa za ugoditev pritožbi ne zadošča.
Sodna praksa je ustaljena v stališču, da se sme odločba o kazenski sankciji v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati samo, če je z njo prekršen zakon (prvi odstavek 420. člena ZKP), denimo v primeru, če sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), medtem ko Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene.
Z začetkom stečaja dokončno preneha upnikovo procesno upravičenje za uveljavljanje zahtevka zoper družbenika na podlagi spregleda pravne osebnosti. Z uveljavljanjem zahtevka, s katerim bi upnik po stečaju v svojem imenu in za svoj račun uveljavljal terjatev do osebno odgovornega družbenika, bi bilo izigrano paritetno načelo.
Nasprotni udeleženec in prvi udeleženec predloga nista vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sama. Nista zatrjevala, niti izkazala, da bi imela opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga torej nimata postulacijske sposobnosti.