Posledica neuspešnega rubeža, ker se pri dolžniku niso našle stvari, ki so lahko predmet izvršbe, ne pomeni, da dolžnik upniku ni dolžan povrniti stroškov neuspešnega izvršilnega dejanja, ki ga je opravil izvršitelj, če jih upnik pravočasno priglasi in sodišče oceni, da so bili ti potrebni za izvršbo.
Neutemeljena je pritožbena lastna dokazna ocena sporne kršitve oziroma izpostavljene fotografije in ji pritožbeno sodišče ne sledi. Prva toženka se je imela možnost opredeliti do konkretno zatrjevane kršitve začasne odredbe in do priložene fotografije v vseh smereh, ki jih neutemeljeno (in nekatere tudi prvič ter zato neupoštevno) izpostavlja v pritožbi, pa tega ni storila. Njene ugovorne navedbe so bile povsem pavšalne, zato je sodišče prve stopnje na podlagi konkretiziranih trditev tožnic (o ravnanju prve toženke dne 25.6.2020 ob 15.30 uri) in priložene fotografije povsem pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter ni šlo za nekritično sledenje navedbam in dokazu tožnic.
ZZK-1 člen 48, 49, 49/1-2, 53, 53/2, 53/3, 177, 177/1.
vpis predznambe - predznamba pridobitve lastninske pravice - rok za opravičitev predznambe - sklep o dovolitvi vpisa - izvedba vpisov na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vpisa
Zakon ne določa, da mora zemljiškoknjižno sodišče v sklepu o dovolitvi vpisa navesti rok za opravičitev zaznambe. Določba tretjega odstavka 53. člena ZZK-1 je jasna, določa, da se zadnji dan roka iz prejšnjega odstvak vpiše pri vpisu predznamovane pravice v zemljiško knjigo.
zemljiškoknjižni postopek - vknjižba lastninske pravice - pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice - nevpisana lastninska pravica - večkratni zaporedni prenos lastninske pravice - učinki začetka stečaja nad vpisanim lastnikom - overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu pred začetkom stečajnega postopka
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tudi samo ugotovilo, da je bil podpis na pogodbi, ki se nanaša na razpolaganje stečajnega dolžnika, overjen pred začetkom stečajnega postopka, vendar je kot pravno pomembno (napačno) štelo tudi dejstvo, da je bil podpis odsvojiteljev na nadaljnjih pogodbah v verigi pogodb overjen šele po začetku stečajnega postopka.
plačilo preživnine - preživninska obveznost staršev - preživninske zmožnosti staršev - porazdelitev preživninskega bremena - višina preživnine za otroka - potrebe otroka - stiki med otrokom in starši - otrokova korist
Na obseg potreb otrok in na razporeditev preživninske obveznosti med starša lahko vpliva tudi obseg stikov z otroki. Kadar otroci preživijo pomemben del časa s staršem, kateremu niso zaupani v vzgojo in varstvo, potem tudi ta neposredno pokrije del dnevnih potreb otrok.
Okoliščini, da je toženec tožnici in otrokom prepustil del premičnin, ki sodijo v skupno premoženje in da je tožnica sklenila najemno pogodbo za stanovanje s toženčevim delodajalcem, ne vplivata na določitev višine preživnine.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 393. ZD člen 142, 142/3.
deljiva obveznost - neupravičena obogatitev - podlaga obveznosti - solidarna odgovornost dedičev - solidarna odgovornost dolžnikov - odgovornost dediča za zapustnikov dolg - vrednost podedovanega premoženja - prikrajšanje in obogatitev - izvršilni postopek - objektivne meje pravnomočnosti
Tožnik (dolžnik v izvršbi) lahko v pravdi zaradi neupravičene obogatitve zahteva vrnitev preveč plačanega zneska le, če ne obstaja nobena pravna podlaga, da se prejeto obdrži.
Toženi stranki je treba dopustiti ugovor, da ima tožnikovo plačilo podlago izven izdanega sklepa o izvršbi, pod pogojem, da ne gre za poseg v objektivne meje pravnomočnosti.
Pritrdilen je odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožena stranka vložila (nov) predlog za izvršbo, s katero bi zahtevala, da se od tožnika izterja še preostali del zneska (nad 1/6).
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - ugovor javnega dobra
Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, je utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine namenjene splošni rabi v času pred 1. 1. 2003. Razmejitev med javnim dobrom in pripadajočimi zemljišči je treba opraviti v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Zgolj današnja razglasitev javnega dobra ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi.
pogodba o najemu - najemna pravica - pravica uporabe - ugotovitvena tožba - pravna korist od izdaje ugotovitvene sodbe - obstoj najemnega razmerja - vrnitev nepremičnine - trajanje najemne pogodbe - časovne meje pravnomočnosti - odločanje mimo tožbenega zahtevka - obnovitvena dela na nepremičnini - novogradnja in dozidava - gradbeno dovoljenje - kulturna dediščina - gradnja garaže - dokončanje del - ugotavljanje višine vlaganj - ogled kot dokazno sredstvo - dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev
Med pravdnima strankama je sporen obstoj najemnega razmerja ter najemna pravica (oziroma pravica uporabe) tožene stranke na nepremičnini tožeče stranke, obseg in trajanje te pravice. Med pravdnima strankama je sporno predvsem če in kdaj bo ta pravica nastala in kdaj bo prenehala, zato je obstoj in obseg te pravice negotov. Na podlagi odločitve v tej pravdi bo tako jasno, če ima tožena stranka na nepremičnini tožnice kakšno pravico in če jo ima, obseg njenega trajanja. Tožeča stranka od tožene stranke pred potekom dogovorjene dobe ne more zahtevati vrnitve nepremičnine. Ker tožena stranka že pred zapadlostjo pravice (vrnitve nepremičnine) zatrjuje, da obdobje najema (uporabe) sploh še ni pričelo teči in zato pravica takrat, kot zatrjuje tožeča stranka, ne bo prenehala in zato zahteve za vrnitev nepremičnine ni dolžna izpolniti, je utemeljeno pričakovati, da tožničine terjatve tudi ob zatrjevani dospelosti ne bo izpolnila. Na tak način neposredno ogroža tisto pravico tožeče stranke, katere obstoj zanika. S tem pa je izkazana korist, ki jo tožnik pričakuje od ugotovitvene tožbe, ter je pravne in ne ekonomske narave, kot zmotno zatrjuje pritožba.
pravica do stikov - pravica do stikov z otrokom - stiki pod nadzorom - sodna poravnava
Pravico do stikov je treba presojati predvsem v luči pravice otroka, da stikuje s staršem. Izhodišče glede obsega stikov je enako za oba starša, razen če bi bila iz takih ali drugačnih razlogov otrokova korist ogrožena. Le če je nujno, se izda začasna odredba, s katero se enemu od staršev (ali obema) stiki omejijo.
ZGD-1 člen 263, 263/2, 263/3. ZBan člen 39, 66. OZ člen 346, 352, 352/1, 352/2, 352/3. URS člen 155, 155/1.
uprava banke - odškodninska odgovornost članov uprave - poslovna odškodninska odgovornost - rok za zastaranje odškodninske terjatve - zastaralni rok - retroaktivna uporaba zakona - načelo pravne varnosti - novejša sodna praksa - zmotna uporaba materialnega prava
Položaj članov organov vodenja do družbe je podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu). Upravi je zaupano upravljanje tujega premoženja, kar v bistvenem ustreza obveznosti mandatarja, ki se z mandatno pogodbo zaveže naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. Kršitev obveznosti ene stranke, ki izvira iz tega razmerja, povzroči nastanek poslovne odškodninske odgovornosti. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti zastara v času, določenem za zastaranje pogodbene obveznosti (tretji odstavek 352. člena OZ), rok pa teče od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti.
Taka razlaga položaja članov uprave (tako v delniški družbi, navedeno razlago pa je mogoče uporabiti tudi v primeru bank) in zaključek, da gre pri odškodninski odgovornosti po 263. členu ZGD-1 za poslovno odškodninsko odgovornost, zaradi česar se za zastaranje odškodninske terjatve zoper člane uprave gospodarskih družb (in tudi bank) uporablja petletni zastaralni rok, ne pomeni retroaktivne uporabe zakona, saj gre za sprejem pravnega stališča z uporabo metod argumentacije pravnih norm, ki so veljale v času pred sprejemom novele ZGD-1I in ne za morebitno uporabo nove zakonske določbe za nazaj.
Tožene stranke se glede vprašanja zastaranja niso mogle zanašati na enotno stališče sodne prakse in pravne teorije, saj tega niti ni bilo.
Materialnopravno naziranje tožeče stranke, da ima odškodninska odgovornost članov uprave pravno naravo neposlovne odškodninske odgovornosti, tožeči stranki ne more iti v škodo in tudi ne more biti odločilno pri sklicevanju toženih strank na načelo pravne varnosti. Gre za vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati (iura novit curia) in nanj paziti po uradni dolžnosti, zato stališče tožeče stranke, ki bi ji šlo sicer v škodo, ne more pomeniti, da mora sodišče temu slediti, še manj pa, da sta se toženi stranki (morda) zanašali na napačno materialnopravno tolmačenje tožeče stranke.
dovoljenost izvršbe - osebni stečaj dolžnika - nastanek terjatve po začetku stečajnega postopka
Ker je premoženje, s katerim samostojno razpolaga dolžnica v postopku osebnega stečaja (in ni del stečajne mase), hkrati tudi premoženje, na katerega ni dopustno (zaradi predpisanih omejitev) poseči v izvršbi, je sodišče prve stopnje utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, zavrglo predlog za izvršbo.
ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k več objektom - skupno pripadajoče zemljišče - družbena lastnina - grajeno javno dobro - dejanska raba zemljišč - pretekla raba zemljišča - pravica uporabe - splošni skupni del - splošni skupni del več stavb - skupna lastnina - javna površina
Kupci stanovanj so že ob nakupu stanovanj pridobili pravico uporabe k stavbi pripadajočem zemljišču, zato se je njihova pravica uporabe ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico.
Sodišče prve stopnje je obseg pripadajočega zemljišča k stavbi ugotovilo na podlagi vsebine upravnih aktov in upravnih dovoljenj, ki je skladna z ugotovitvami o dejanski rabi in z ugotovljenimi sledovi pretekle rabe.
V ugotovljeni obseg pripadajočega zemljišča ne sodi nobena površina, ki bi bila v javni rabi in pod enakimi pogoji dostopna vsakomur.
odškodninska odgovornost - odgovornost za škodo pri nesreči premikajočih se motornih vozil - soodgovornost za nezgodo - krivda - stopnja krivde - vključevanje na prednostno cesto - prehitra vožnja - nepremoženjska škoda - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah
Prispevka obeh imetnikov motornih vozil k nastali škodi je treba ovrednotiti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov obeh imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila.
verzijski zahtevek - povrnitev stroškov preživljanja - poravnava - dejansko stanje - dokazovanje - nesklepčnost tožbe
Toženčev očitek o nesklepčnosti tožbe ni utemeljen. Tožnica je navedla vsa dejstva za utemeljevanje verzijskega zahtevka iz 133. člena ZZZDR, za dokazovanje višine potrebnih izdatkov za preživljanje mladoletnih otrok pa je predložila ustrezne dokaze.
ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - neobrazloženost odločitve
V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede, zakaj jih je zavrnilo. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj zaslišanje priče A. A. ni potrebno.
ZPP člen 358, 358-3. ZFPPIPP člen 14, 21, 33, 38, 38/1, 42, 42/1, 42/2, 42/4, 44, 44/1, 44/1-2, 44/5, 44/5-1, 44/6, 44/7, 44/8. ZGD-1 člen 61, 61/1, 263, 263/1, 495, 495/1, 498, 498/1, 498/2, 498/3. OZ člen 86, 86/1, 86/2, 432.
postopek likvidacije - stečajni postopek - odškodninska odgovornost poslovodstva - odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja - ugotovitev položaja insolventnosti - potrebna skrbnost - trditveno in dokazno breme
Po določbi prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP in njegove 2. točke je posamezen član poslovodstva ali nadzornega sveta odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona, vendar pri članih poslovodstva srednje družbe ne manj kot 50.000 EUR. Glede na to, da tožbeni zahtevek znaša 50.000,00 EUR, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, točno kolikšna škoda je nastala upnikom tožeče stranke, pač pa zgolj, da stanje ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje kaže, da škoda dosega oz. presega 50.000,00 EUR. O tožbenem zahtevku za povrnitev škode na tej podlagi pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mogoče odločiti še preden je v stečajnem postopku znana točna višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase, saj ima poslovodja oz. član nadzornega sveta v primeru višjega poplačila upnikom v stečajnem postopku regresno terjatev do družbe (šesti do osmi odstavek 44. člena ZFPPIPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040388
OZ člen 239, 239/2, 243, 766, 766/1, 766/2, 768, 768/1, 768/3, 990, 992, 992/7, 993, 993/2, 993/3, 995, 995/1, 996, 999. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 2, 14, 22, 23, 25, 26.
družbena pogodba - pogodbene stranke - občine - izgradnja centra za ravnanje z odpadki - razmerja med družbeniki - sofinanciranje - sredstva evropske kohezijske politike - nepovratna sredstva - upravičenec do nepovratnih sredstev - actio pro socio - navadni sospornik - škoda - kršitev pogodbe - odškodnina - zmanjšanje premoženja - pogodba o naročilu (mandat) - huda malomarnost - neskrbnost pri podpisu pogodbe - indirektno zastopanje - standard skrbnosti - razvezni pogoj - okoljevarstveno dovoljenje - odškodninska odgovornost države - nevložitev tožbe - obrazloženost sodbe - pravica do izjave - izpovedbe prič - dokazna ocena
Za družbeno pogodbo so bistvene tri značilnosti, in sicer skupni namen družbenikov, prizadevanje vseh družbenikov, da ga dosežejo in da gre za pogodbo civilnega obligacijskega prava. Skupni namen družbenic, ki izhaja iz Medobčinske pogodbe, je izvedba projekta s finančnimi viri, ki jih bodo deloma zagotovile družbenice iz lastnih virov, deloma pa bo sredstva zagotovila Evropska komisija v skladu s finančnim memorandumom in Republika Slovenija.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri pridobivanju kohezijskih sredstev lahko nastopal le en sam prejemnik oziroma upravičenec, na katerega se glasi odločba o sofinanciranju in da je bila tožena stranka v tej funkciji tudi stranka postopka v razmerju z Republiko Slovenijo pri pridobivanju teh sredstev. V razmerju z Republiko Slovenijo je tožena stranka nastopala v svojem imenu in na račun družbe in je v razmerju z Republiko Slovenijo nosilka pravic in obveznosti sama.
Iz 10. člena pogodbe o sofinanciranju, na katerem tožniki utemeljujejo očitek toženi stranki o neskrbnem poslovodstvu, izhaja, da je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, da bo upravičenec pridobil pravnomočno Okoljevarstveno dovoljenje (OVD) do 31. 7. 2014 ter da se pogodba šteje za razvezano, v primeru, če do tega roka ne bo pridobil OVD iz kateregakoli razloga in ga predložil sofinancerju. Pri tem bi morala tožeča stranka jasno povedati, kako si predstavlja, da bi tekli dogodki, ki bi sledili odklonitvi podpisa te pogodbe in ki bi tožnicam domnevno vzpostavili premoženjsko stanje, za katerega trdijo, da bi ga s tem dosegle. Tega pa tožeča stranka v postopku ni zmogla. Sklicevanje na razvezni pogoj, ki je bil povezan s pridobitvijo OVD, ta pa tudi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, je nesmiselno, če je iz sporne pogodbe jasno, da bi tudi v primeru, če razvezni pogoj ne bi bil dogovorjen, po pogodbi morala tožena stranka pridobljena sredstva vrniti, če do določenega roka ne bi pridobila OVD in gradbenega dovoljenja.
Tožnice niso uspele izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila sklenitev pogodbe o sofinanciranju pogoj za pričetek črpanja sredstev. V primeru, če bi tožena stranka podpis pogodbe odklonila, bi se izpostavila očitku družbenic, ki so sodelovale pri projektu, da ji sredstva niso bila nakazana ravno zato, ker ni sklenila pogodbe o sofinanciranju, ki je pogoj za nakazilo denarja.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - nezadovoljstvo stranke z odločitvami sodišča - običajni kolegialni odnosi - vložitev kazenske ovadbe
Ob tem je dodati, da se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos krajevne pristojnosti, tudi sicer konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, torej morajo biti takšne narave, da sodišče kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskosti sojenja.
Pomembno pa je tudi, da obravnavana zadeva ni povezljiva z zadevo II K 31313/2018, saj gre za različni kaznivi dejanji, ki se nanašata na povsem različne krajevne in časovne okoliščine dejanj, njuna predmeta in izvršitvena ravnanja ter ostale t.i. spremljajoče okoliščine.
Predlagatelj namreč v obravnavani zadevi ne zatrjuje in ne izkaže niti pooblaščenčevega osebnega poznanstva s sodniki in drugim sodnim osebjem na Okrožnem sodišču v Murski Soboti, ki bi presegalo običajne kolegialne odnose med člani pravniškega poklica, prav tako pooblaščenec sam ne nastopa v vlogi oškodovanca, očitano kaznivo dejanje ni osebne narave in ne zadeva njega osebno, od pooblaščenčevega opravljanja sodniške funkcije pa je tudi preteklo bistveno daljše časovno obdobje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040276
OZ člen 22, 619. ZPP člen 137, 137/1, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o poslovnem sodelovanju - obstoj daljšega poslovnega sodelovanja - podjemna pogodba - oprava storitev - mesečni pavšal - ugovor neizpolnitve obveznosti - trditveno breme - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - vabilo na narok za glavno obravnavo - poslovna komunikacija - odločanje na podlagi listine v tujem jeziku - izvensodna poravnava - pogoji za veljavnost - obličnost - neplačilo obroka - nova ponudba
Pogodba, v kateri je bilo dogovorjeno mesečno plačilo s pavšalom za nabor nekonkretiziranih storitev, ki se niti posamično niti v paketu ne dokumentirajo in ne obračunavajo, od naročnika terja redno in budno spremljanje izvajanja takšne pogodbe. Tega namreč, česar v pogodbi ni bilo dogovorjeno (dokumentiranje in obračunavanje opravljenih storitev), tudi naknadno ne more terjati od izvajalca. Ni sicer pravilno stališče prvostopnega sodišča, da bi bila tožena stranka dolžna plačati mesečni pavšal že zgolj zato, ker je imela na voljo svetovalne storitve tožeče stranke, pa jih ni izkoristila. Navedeno stališče je uporabljivo v situacijah, ko je obseg storitev v pogodbi na pavšal odvisen od konkretnih posamičnih naročil naročnika, ki pogodbe ni odpovedal, čeprav storitev ni potreboval. Za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Se pa pri pogodbah, sklenjenih na pavšal, šteje, da so storitve (za preteklo obračunsko obdobje opravljene), če jih naročnik ni nemudoma grajal. Izvajalca storitev mora torej naročnik takoj obvestiti o vseh pomanjkljivostih izvršenega posla, vključno z nezadostnim obsegom opravljenih storitev, in v primeru, če izvajalec napak ne odpravi ali celo sploh ne opravlja več nobenih storitev, odpovedati pogodbo. Če je pogodba sklenjena na pavšal, se namreč predpostavlja, da izvajalec storitve, ki so z njo dogovorjene, opravlja do trenutka, ko naročnik jasno in konkretizirano izrazi nezadovoljstvo z vsebino ali obsegom opravljenih storitev. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti trdila, da je tožečo stranko kadarkoli opozorila na njeno neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Že sama okoliščina, da tožena stranka zoper delo tožeče stranke ni uveljavljala nobenih ugovorov, povsem zadostuje za zaključek, da je tožeča stranka storitve po pogodbi opravila.
Tožeča stranka je svoj primarni zahtevek gradila na tem, da ni bil podan temelj za unovčenje zadevne bančne garancije, ker ne odgovarja za grajane napake oziroma, da teh v času spornega unovčenja ni bilo, opredelitvi oziroma oceni višine škode, kot jo je podala tožena stranka, pa ni ugovarjala. Še več, v drugi pripravljalni vlogi z dne 26.1.2016 je izrecno navedla, da v tej pravdi ni bistveno, koliko naj bi znašala škoda zaradi domnevnih napak, pač pa to, da tožena stranka sploh ni imela temelja za unovčenje bančne garancije (ker napak v kritičnem času ni bilo oziroma zanje tožeča stranka ni odgovorna) ter da je tožena stranka pri tem ravnala zvijačno. Sodišče prve stopnje se torej v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno ni ukvarjalo z višino škode zaradi obravnavanih napak premazov, saj je tožnica za primer, da bi bil podan temelj za unovčenje garancije, smiselno pristala na oceno višine škode in utemeljitev zneska unovčenja, kot ju je podala tožena stranka.