Po našem pravu velja domneva o tem, da osebe, poklicane k dedovanju, dediščino sprejemajo, vendar je mogoče to domnevo spodbiti, med drugim tudi z izjavo o odpovedi dediščini. Takšno izjavo lahko poda dedič do konca zapuščinske obravnave (1. odstavek 133. člena ZD). Pravna posledica odpovedi dediščine pa je, da se šteje, kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič (4. odstavek 133. člena ZD). Dedič, ki se je odpovedal dedišču, ni odgovoren za zapustnikove dolgove (2. odstavek 142. člena ZD).
Obvezna sestavina najemne pogodbe je tudi navedba imena in priimka oseb, ki bodo skupaj z najemnikom uporabljali stanovanje (2. alinea 1. odstavka 41. člena SZ). Če oseba, ki je ožji družinski član, v smislu 6. člena SZ ni navedena v najemni pogodbi, lastnik stanovanja pa je z njenim bivanjem v stanovanju seznanjen, potem to dejstvo samo po sebi ni razlog za zavrnitev zahteve uporabnika stanovanja iz 6. člena SZ, da sklene lastnik stanovanja po smrti najemnika z njim najemno pogodbo v smislu 56. člena SZ.
Iz izreka sodbe je razvidno, da je tožeča stranka z zahtevkom le delno uspela. Zato je odločitev sodišča prve stopnje povsem v skladu z 2. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da v primeru delne zmage v pravdi, sodišče lahko odloči glede na doseženi uspeh, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Če bi tožeča stranka tožbo glede plačanega dela glavnice umaknila takoj, ko je zvedela, da je bil del zahtevka izpolnjen, bi sodišče prve stopnje lahko toženi stranki naložilo, da plača tudi tožnikove pravdne stroške. Vendar tožeča stranka tega, niti na naroku dne 07.07.1999, ni storila.
ZTLR člen 42, 43, 42, 43. ZPP člen 212, 213, 236, 212, 213, 236.
zaslišanje prič - nasprotna tožba
V skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP odloča sodišče o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Za odločanje o izvedbi dokaza mora stranka, ki dokaz predlaga, sodišču ponuditi ustrezno podlago (212. člen ZPP). Tako mora v skladu z 236. členom ZPP navesti, o katerih dejstvih naj priča izpove. Le tako lahko namreč sodišče oceni smotrnost izvedbe dokaza, oziroma ali gre za pravno relevantna dejstva ali ne. Pri tem morajo biti predmet pričevanja konkretna dejstva, ne pa morda sklepanje priče iz dejstev, mnenje o dejstvih ali o njihovem pomenu.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da so sodediči tisti, ki morajo dokazovati sporna dejstva v zvezi z velikostjo dednega deleža ostalih dedičev. Če sodediči trdijo, da nujnemu dediču nujni delež ne gre, ker ga je prejel že z darili, uveljavljajo zahtevo, naj se mu vračunajo darila. Če nujni dedič tega ne priznava, so sodediči tisti, ki morajo vračunavanje dokazovati, saj je njihova pravica manj verjetna.
Do odločitve o glavni razdelitvi terjatve stečajnih upnikov še ne dospejo v plačilo. Dajatveni del tožbenega zahtevka je zato treba kot nedospelega zavrniti.
Kot dokaz, da ima terjatev do tožene stranke je tožeča stranka v spis predložila račum, dopis z dne 13.11.1995 in opomin pred tožbo z dne 18.03.1996. Relevantnih trditev, s katerimi bi utemeljila obstoj terjatve, pa tožeča stranka ni postavila, čeprav se je tožena stranka branila z ugovorom, da so delavci tožeče stranke samovoljno zapustili delovišče in s tem smiselno trdila, da delo ni bilo opravljeno. Tožeča stranka je tista, ki bi morala navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in v zvezi z zatrjevanimi dejstvi predlagati dokaze.
Zamudne obresti od denarnih prejemkov, do katerih so upravičeni delavci, niso privilegirane terjatve po drugem odstavku 160. člena ZPPSL. Omenjeno zakonsko določilo izčrpno našteva, katere terjatve imajo enak pravni položaj kot stroški stečajnega postopka (oziroma postopka prisilne poravnave), zato naštetim vrstam terjatev ni mogoče dodajati še drugih vrst terjatev.
ZOR člen 154, 189, 200, 200/1, 200/2, 154, 189, 200, 200/1, 200/2. ZPP člen 52, 52/2, 52, 52/2.
krajevna pristojnost - pristojnost za spore - odškodnina za premoženjsko škodo - odškodnina za negmotno škodo - odmera
1. Obravnavana škoda je nastala zaradi hude telesne poškodbe (zlom desne koželjice), zato je v skladu s citirano določbo pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oz. začasno prebivalšče. Bistvena kršitev določb postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana 2. Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje pobotne izjave, ki mora biti izrecna in nedvoumna, ni podal, ampak je le zatrjeval, da je tožnica dvignila 600.000,00 SIT z žiro računa ter odpeljala avtomobil v vrednosti 20.500,00 DEM. Takšne navedbe niso pobotna izjava, zato tudi toženčevega ugovora pobota v pritožbi ni mogoče upoštevati. 3. Sodišče prve stopnje mora ugotoviti ali je tožnici zatrjevana premoženjska škoda (izgubljeni dobiček) dejansko nastala in ali je izguba dobička v vzročni zvezi s toženčevim škodljivim ravnanjem oz. poškodbo.
V krog dedičev denacionaliziranega premoženja po pokojnem upravičencu, kateremu je bilo premoženje vrnjeno, se presoja po trenutku, ko je odločba o denacionaliaciji postala pravnomočna.
Tožeča stranka, ki za dokazovanje teh dejstev nosi dokazno breme, okoliščin v zvezi s sposobnostjo za razsojanje tožene stranke ni nikoli niti zatrjevala niti dokazovala. S tem ko je sodišče prve stopnje ta dejstva sprejelo kot del dejanske podlage sodbe, je le-to samo razširilo. S tem je prekršilo pravilo, da morajo sodišča soditi v mejah postavljenih zahtevkov in v okviru uveljavljanih dejstev in dokazov.
Zmotno je stališče tožeče stranke, da je določba 1. odst. 374. člena ZOR z izrazom "družbene pravne osebe" zajela le tiste osebe, ki imajo v svoji kapitalski strukturi družbeni kapital. Bistvo te določbe v vsebini posla iz katerega izvirajo terjatve, torej, da izvirajo iz prometa blaga in storitev. Z izrazom "družbeno pravne osebe" je pa zakon hotel zajeti čim večji krog pravnih oseb, ki se ukvarjajo z dejavnostjo prometa blaga in storitev, zlasti pa gospodarske organizacije.
Če tožnik v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, se s tem odreče pravici do vložitve revizije. ZPP ne vsebuje določbe, ki bi tožencu v takem primeru preprečevala zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta, če ima interes zagotoviti si možnost vložiti revizijo. Ker v obravnavanem spisu ni podatka o tem, da bi toženec tako zahtevo uveljavil, mu ZPP ne daje podlage, da bi vložil revizijo.
Ni podlage za odškodninsko odgovornost države, ker manjka element protipravnosti, če sodni svet ne predlaga kandidata za sodnika zaradi tega, ker je nepravilno razlagal določila ZSS.
Tistega upnika ali koga drugega, ki najkasneje na razdelitvenem naroku izpodbija terjatev drugega upnika, sodišče, če je odločitev o poplačilu odvisna od spornih dejstev, napoti, naj v določenem roku začne pravdo.
Zapuščinsko sodišče lahko le v primeru soglasja dedičev le-te zaveže k plačilo v zapuščino prijavljene in s strani dedičev priznane terjatve. Če takega soglasja ni, lahko upnik svoja upravičenja uveljavlja le v pravdi.
pravdna sposobnost - sposobnost biti stranka - procesna sposobnost
Otroku, ki je dopolnil 15 let, in je sposoben razumeti pomen in pravn posledice svojih dejanj, posebna določba Zakona o pravdnem postopku v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki podeljuje sposobnost samostojno opravljati procesna dejanja v postopkih, v katerih je legitimiran kot pravdna stranka.
ZOR člen 154, 173, 177, 189, 200, 154, 173, 177, 189, 200.
odškodnina za premoženjsko škodo - odškodnina za negmotno škodo - vzročna zveza
Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo vzročno zvezo med ugotovljenimi oz. s strani izvedenca diagnosticiranimi poškodbami tožeče stranke in njenimi sedanjimi težavami. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je podana pravno relevantna vzročna zveza med škodnim dogodkom (padec) in nastalo škodo. V skladu z določbo 173. člena ZOR se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari, če ni nasprotnega dokaza, da ta ni bila vzrok nastanka škode, kar pa mora dokazati imetnik nevarne stvari. Tožena stranka bi torej morala (tudi glede škode po 15.7.1996) dokazati, da je le-ta nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanke ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (določilo drugega odstavka 177. člena ZOR). Le v primeru, da bi tožena stranka dokazala, da so podane okoliščine iz drugega odstavka 177. člena ZOR bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Dejstvo, da izvedenec ne more ugotoviti natančnega medicinskega vzroka za vse (sicer objektivno ugotovljene) oškodovankine težave pa nikakor ne more iti v breme tožeče stranke. Bistveno je le ali obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom (zdrs in padec na koleno) ter škodo.