Vsebino izjave osumljenca v uradnem zaznamku, sestavljenem na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, sme sodišče uporabiti v luči presoje verodostojnosti obdolženčevega zagovora.
Pri telesnih poškodbah velja, da jih ni moč vnaprej odmeriti, zato se šteje, da je storilec, ki je vedoma in hote napadel telo drugega, imel v naklepu (vse) poškodbe, ki jih je z napadom povzročil (t. i. splošni naklep - dolus generalis).
Ugotovitve forenzičnega računalniškega preiskovalca, ki je bil na glavni obravnavi dodatno še zaslišan, niso nedovoljen dokaz, saj na podlagi osmega odstavka 219.a člena ZKP preiskavo elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava), vključno s preko omrežja povezanimi in dosegljivimi informacijskimi sistemi, kjer so shranjeni podatki (prvi odstavek 219.a člena ZKP), opravi strokovno usposobljena oseba.
V postopku ni bila predlagana izločitev strokovnjaka v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZKP, obramba in obsojenec, ki se z njegovimi izsledki nista strinjala, pa v dokaznem postopku nista ravnala aktivno, kot se to od njiju zahteva ter angažirala svojega strokovnjaka kot pomočnika pri kritični presoji njegovih izsledkov.
Pogoj za obstoj krive izpovedbe je objektivna neresničnost dogodka, pri čemer se mora lažnost nanašati na predmet obravnavanja oziroma je lahko podlaga za odločitev. Storilec pa izvrši to kaznivo dejanje tudi, če se naknadno izkaže, da dejstvo, o katerem je krivo izpovedal, ni pravno pomembno za konkretni postopek, vendar je v času podajanja lažne izpovedbe obstajala možnost, da bi sodišče lahko svojo odločitev nanjo oprlo. Izpovedba se mora torej nanašati na dejstva, ki so ali bi lahko bila pomembna za odločitev.
prenos krajevne pristojnosti - zavrženje predloga - zloraba pravice - zavlačevanje postopka
Za zlorabo pravice gre, ko nosilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Abstraktno upravičenje je namreč dodeljeno zato, da subjekt v njegovem okviru zadovoljuje tiste interese, ki so in kolikor so v skladu s funkcijo prava v konkretni družbi. Tega ne dodeljuje za zadovoljevanje kakršnihkoli interesov, pač pa gre varstvo zgolj tistim interesom, ki so ovrednoteni kot pravno relevantni. Ravnanja udeležencev postopka, ki pomenijo zlorabo pravic, mora sodišče skladno s 15. členom ZKP onemogočati in si tudi na ta način prizadevati, da postopek teče brez zavlačevanja.
Na podlagi vsebine obravnavanega predloga, upoštevajoč tudi dosedanji tek postopka izvršitve zaporne kazni obsojencu, gre utemeljeno sklepati, da obsojenec z vlogo ne zasleduje namena instituta prenosa krajevne pristojnosti, temveč je ta usmerjena zgolj v zavlačevanje postopka izvršitve zaporne kazni.
ZP-1 člen 132, 132/2, 132/3, 172. ZMV-1 člen 25, 25/1, 25/1-1, 25/3, 25/6.
pravna presoja dejanja - objektivna identiteta med obdolžilnim predlogom in sodbo - opis prekrška
Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (tretji odstavek 132. člena ZP-1), vendar pa dejanskega očitka iz obdolžilnega predloga ne sme dopolnjevati ali spreminjati tako, da bi vanj v škodo storilca vnašalo dodatne zakonske znake prekrška ali ga preoblikovalo v povsem drugo dejanje.
predlog za podaljšanje pripora - odgovor obrambe na predlog za podaljšanje pripora - seznanitev z zahtevo za dopolnitev preiskave - seznanitev s predlogom za podaljšanje pripora
Obdolženčev zagovornik ima prav, ko zatrjuje, da je zahteva za dopolnitev preiskave dejansko del predloga za podaljšanje pripora. Zahteva za dopolnitev preiskave je bila vložena hkrati s predlogom za podaljšanje pripora. Vsebina predloga za podaljšanje pripora kratko, na polovici strani povzema utemeljitev zahteve za dopolnitev preiskave in se nanjo tudi izrecno sklicuje.
V spisu ni podatka, da bi bila zahteva za dopolnitev preiskave kakorkoli sporočena obrambi. Pri odločanju o podaljšanju pripora Vrhovno sodišče zato ne more izhajati iz tistega dela tožilkinega predloga, ki izrecno ali po vsebini pomeni sklicevanje na vloženo zahtevo za dopolnitev preiskave.
KZ-1 člen 323, 323/1. ZPrCP člen 4, 4/3, 30, 30/10, 45, 45/1.
zakonski znaki - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - merilo pričakovanosti - načelo zaupanja v cestnem prometu - načelo defenzivne vožnje - neprilagojena hitrost - vzročna zveza
V trenutku, ko postane jasno, da grozi neposredna, konkretna nevarnost prometne nesreče, začne udeležence zavezovati načelo defenzivne vožnje, ki zadeva dolžnost odvračanja prometne nesreče. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti je zato ne glede na načelo zaupanja v cestnem prometu podano, če so podane objektivne in subjektivne zmožnosti storilca, da neposredno nevarnost prometne nesreče prepreči in tako odvrne prepovedano posledico.
V postopku neprave obnove kazenskega postopka na podlagi 407. člena ZKP se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni. Spremenjena sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, ki je upoštevana v novi sodbi, s pravnomočnostjo nove sodbe v delu glede izreka kazni izgubi svojo samostojnost, zato je mogoče izvršiti le še kazen izrečeno z novo sodbo. Stranska denarna kazen, izrečena obsojencu s spremenjeno sodbo, zato več ne obstaja in je ni mogoče izvršiti.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev - nenamenska poraba sredstev - delicta propria - nastanek večje premoženjske škode - abstraktna nevarnost
Kaznivo dejanje po 257.a členu KZ-1 je naklepni delikt, ki ga je mogoče storiti le z direktnim naklepom. Storilec zavestno prekrši predpise, zaradi česar pride do možnosti nastanka večje premoženjske škode za javna sredstva. Kaznivo dejanje se uvršča med (abstraktne) ogrozitvene delikte, saj je kot prepovedana posledica določena že možnost nastanka večje premoženjske škode, dejanska uresničitev možnosti v obliki nastanka večje premoženjske škode pa se šteje za objektivni pogoj kaznivosti. Ta je v inkriminaciji kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev določen z besedno zvezo „lahko za javna sredstva nastane večja premoženjska škoda“. Prepovedana posledica se torej kaže kot abstraktna nevarnost, to je kot oddaljena, teoretična možnost, da bo prišlo do poškodbe zavarovane dobrine – pravilne in zakonite uporabe javnih sredstev, do katere storilec ni v krivdnem odnosu.
Kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 se uvršča med tako imenovana delicta propria, pri katerih je označba osebe storilca konstitutivni znak kaznivega dejanja. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le uradna oseba, javni uslužbenec in pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev. Sostorilstvo med temi osebi je mogoče, osebe brez ustreznega statusa pa ne morejo biti sostorilci pri tem kaznivem dejanju, lahko pa so udeleženci v ožjem pomenu, torej napeljevalci ali pomagači.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00062338
ZKP člen 372, 372-1. ZOPOKD člen 4.
odgovornost pravne osebe - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - temelji odgovornosti pravne osebe
Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe je ustrezen, če so v njem po objektivni plati opisani vsi znaki odgovornosti pravne osebe po izbranem temelju iz 4. člena ZOPOKD, medtem ko se subjektivni prispevek njenih vodstvenih ali vodilnih organov h kaznivemu dejanju utemeljuje skozi dokazno oceno sodišča v razlogih sodbe.
podaljšanje pripora - utemeljen sum - standard obrazloženosti
Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča velja, da pri odločanju o podaljšanju pripora ni nobene potrebe po vnovičnem obširnem naštevanju posameznih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj po ponavljanju celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Bistveno je, da sodišče utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora (znova) presodi, da pri tem upošteva zlasti morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.
prištevnost - duševna motnja - osebnostna ali vedenjska motenost
Predpostavka za neprištevnost je tako duševna motnja (ali duševna manjrazvitost), osebnostna motnja, ki je bila ugotovljena pri obtožencu, na prištevnost ne vpliva.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - ponareditev listin - uporaba ponarejene listine
Opis očitka v obtožbi mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje, saj se obdolženec zoper nekonkretizirane očitke ne more braniti. Vendar ni potrebno, da bi bile v opisu navedene prav vse podrobnosti glede načina, kraja, časa in podobnih modalitet dejanja, razen v primeru, če so te modalitete zakonski znak kaznivega dejanja.
Opis, da sta bila besedilo in podpis na listini ponarejena ter da listina ni izvirala od B. B. kot osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj oziroma podpisnik, predstavlja zadostno konkretizacijo ponarejene listine.
V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti dvom o resničnosti odločilnih dejstev ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.
Na zakonitost izpodbijane sodbe nima vpliva okoliščina, da je članica pritožbenega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pred tem sodelovala kot članica senata pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbah obsojenčevega zagovornika zoper sklepa o podaljšanju pripora.
pripor - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - obrazložitev predloga za odreditev pripora - odreditev pripora po razglasitvi sodbe
V skladu z določbo četrtega v zvezi s prvim odstavkom 361. člena ZKP o odreditvi pripora po razglasitvi sodbe odloča zunajobravnavni senat po predhodnem zaslišanju obtoženca in zagovornika. Navedena zakonska določba zagotavlja pravico do izjave oziroma kontradiktornosti pred odreditvijo pripora, ki izhaja iz določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic), konkretizirana pa je v določbi 29. člena Ustave (temeljna pravna jamstva v kazenskem postopku). Bistvo pravice do izjave je, da mora imeti stranka ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku, ki se nanaša na njene pravice in pravne interese. Načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli do vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko na njeno škodo vplivale na odločitev sodišča.
Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 presodilo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna niti nezakonita. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje pripornih razlogov, običajno ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi določen čas vnaprej, kar pa seveda ne pomeni, da sodišče obstoja relevantnih okoliščin ni dolžno vsakokrat posebej obrazložiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00062347
KZ-1 člen 90, 90/1, 91, 91/3. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zastaranje kazenskega pregona - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
V času kazenskega pregona zoper obsojenko je veljal Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (ZZUSUDJZ), ki je v drugem odstavku 3. člena določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Po tej določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Določba tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč. Gre torej za razloge procesne narave, katerih nastanek je po naravi stvari negotov oziroma nepredvidljiv, saj stranke postopka praviloma na (ne)nastop okoliščin, ki začasno preprečujejo pregon storilca, ne morejo računati oziroma jih predvideti. Storilec tako na (ne)nastop okoliščin, zaradi katerih bo zastaranje pregona zadržano, ne more računati, lahko pa možnost nastopa teh okoliščin, katerih posledica bo glede na relevantno zakonsko ureditev tudi zadržanje zastaranja pregona, vzame v račun. Glede na specifične okoliščine oziroma razmere, v katerih in zaradi katerih je bil sprejet ZZUSUDJZ, je bila prekinitev postopkov določena na podlagi samega zakona, pri čemer pa je bilo zadržanje kazenskega pregona glede na določbo drugega odstavka 3. člena zakona omejeno na nenujne sodne zadeve.
kaznivo dejanje goljufije - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - dejansko stanje - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - izpodbijanje dejanskih ugotovitev
Vložnik ne konkretizira kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, temveč izraža zgolj nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe. To pa predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
sposobnost sodelovati v postopku - sposobnost obdolženca sodelovati v kazenskem postopku - procesna sposobnost obdolženca
Obsojenec mora biti dejansko sposoben sodelovati v postopku tako z aktivnega, kot tudi s pasivnega vidika. Sposoben mora biti razumeti obtožbo in celoten postopek ter spremljati potek postopka (pasivno sodelovanje) in učinkovito uresničevati svoja procesna jamstva, se izjavljati o procesnih dejanjih, gradivu ter umno skrbeti za lastne interese (aktivno sodelovanje).
V zvezi z obdolženčevo sposobnostjo sodelovanja v kazenskem postopku je ESČP navedlo ključne kriterije, ki morajo biti podani, da je zagotovljen pošten postopek: 1) obdolženec mora biti sposoben splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni; 2) biti mora sposoben komunicirati s svojim zagovornikom, in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njegovo obrambo.
Obsojenec, četudi ga zastopa zagovornik, ohrani pravico braniti se osebno, saj ohrani svojo procesno subjektiviteto, zagovornik pa nastopa le kot obsojenčev zastopnik. Pri tem ni relevantno, ali se obsojenec brani na način, ki naj bi mu (po zagovornikovi presoji) koristil.