V obravnavanem primeru je sodišče zaključek o obstoju pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljilo z okoliščino, da je obdolženka neposredno po tem, ko je bila soočena s smrtjo svojega mladoletnega otroka poklicala B. B. - očeta njenih otrok C. C. in D. D., ki bo v nadaljnjem postopku brez dvoma zaslišan kot priča, in mu začela pripovedovati prilagojeno zgodbo, da je otrok sam odšel v avto in se vanj zaprl. Na podlagi navedenega ravnanja obdolženke je sodišče utemeljeno sklepalo, da bi obdolženka na prostosti lahko nemoteno komunicirala s svojimi sorodniki, prijatelji in znanci, ki bodo v kazenskem postopku zaslišani kot priče, nanje vplivala in jih skušala odvrniti od verodostojnega izpovedovanja, tako kot je to storila v pogovoru z B. B. Sodišče je torej v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi obdolženkinega ravnanja ugotovilo posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo na prostosti vplivala na priče, naj krivo pričajo.
V skladu z določbo 169. člena ZP-1 lahko vrhovni državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po ZP-1, vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako prekrškovno odločbo izdano na drugi stopnji, oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. V tretjem odstavku 169. člena ZP-1 so določena merila, ki jih mora upoštevati vrhovni državni tožilec pri odločitvi, ali bo v določeni zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovni državi tožilec tako upošteva zlasti naravo in težo domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter potrebo po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava, ali pomen za razvoj prava preko sodne prakse. Navedena določba ne pomeni le smernic vrhovnemu državnemu tožilcu pri presoji, kdaj naj vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč po vsebini vsebuje tudi procesne predpostavke, ki jih mora izpolnjevati zahteva za varstvo zakonitosti, da jo bo Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00070065
ZKP člen 304a. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - seja pritožbenega sodišča - videokonferenca
Po presoji Vrhovnega sodišča je kvalifikatorni znak iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 podan tudi v obravnavanem primeru, saj je obsojenec po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe 15 od 20 tujcev prevažal v premajhnem in temnem delu tovornega vozila, brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko tujci pripeli, s pomanjkanjem prezračenja in zato zadostnega svežega zraka, zaradi česar je bilo nekaterim od tujcev slabo. Temu v nadaljevanju sledi še opisana možnost trka oz. nenadnega zaviranja vozila, ko je tujcem grozilo, da bi se zaradi tega in dejstva, da niso bili privezani z varnostnim pasom poškodovali ali celo izgubili življenje. Ključno pri presoji nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja prevažanih oseb je tedaj tveganje, ki je v povzetem dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe neprimerno večje od tveganja, ko bi prevoz tujcev denimo potekal v običajnih razmerah, z ustrezno velikim potniškim vozilom, v katerem bi sedel vsak na svojem sedežu ter pripet z varnostnim pasom.
Možnost izvedbe procesnega dejanja z videokonferenco po 304.a členu ZKP je izjema od pravice do neposredne ali fizične navzočnosti strank in drugih pri izvedbi tega dejanja. V obravnavani zadevi izjemnost videokonference seje višjega sodišča ni bila utemeljena z razdaljo, ki bi jo stranke in drugi udeleženci morali premagati, da bi se lahko seje udeležili, ampak z nemožnostjo obsojenčeve privedbe na sejo s strani pravosodnih policistov ZPKZ Koper, potem ko si je višje sodišče to že neuspešno prizadevalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00074383
KZ-1 člen 49, 49/2, 51, 51/2. ZKP člen 258, 265, 265/1.
izpodbijanje prištevnosti - dvom v prištevnost - izvedenec psihiatrične stroke - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - pravica do obrambe - odmera kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine
Vložnica ima prav, ko navaja, da v postopku ni bila opravljena toksikološka analiza, ki bi ugotovila prisotnost psihoaktivnih snovi pri obdolžencu v času storitve kaznivega dejanja. Vendar pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ne glede na takšno pomanjkljivost v postopanju organov pregona v konkretnem primeru sodišče v zadostni meri uravnotežilo obsojenčevo pravico do obrambe. Tako je izvedenec zaradi pomanjkanja objektivnih podatkov o stopnji obsojenčeve alkoholiziranosti in drugih psihoaktivnih snovi, ker ni bila opravljena toksikološka analiza, glede količine zaužitih psihoaktivnih snovi sledil obsojenčevemu zagovoru.
T. i. omilitvena določila sodišču omogočajo, da kazen zapora odmeri pod zakonsko predpisano mejo ali pa uporabi milejšo vrsto kazni, če storilec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem (50. člen in drugi odstavek 51. člena KZ-1). V tem primeru zakon priznanje šteje za posebno olajševalno okoliščino, katere uporaba pa je vedno samo fakultativna.
spor o pristojnosti - stroški postopka - ugoditev pritožbi
Podlago za takšno odločitev je imelo pritožbeno sodišče v določbi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki določa, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Gre za izjemo od pravila, ki je določeno v prvem odstavku tega člena, po katerem se v sodbi o prekršku odloči, kdo plača stroške in kolikšni so. V tem primeru sodišče v sodbi ali sklepu odloči le, kdo je stroške dolžan plačati, ne pa tudi o njihovi višini, ker za ugotovitev višine stroškov postopka ob izdaji sodbe ali sklepa nima dovolj podatkov. Torej kadar za odločitev o višini stroškov na dan seje senata ni dovolj podatkov, bo sodišče odločilo s sodbo oziroma sklepom le o stroškovnem bremenu, medtem ko bo o njegovem obsegu - višini stroškov dokončno odločilo s posebnim sklepom okrajno sodišče.
V določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je (tako kot prekrškovni postopek) kaznovalni postopek, je enaka procesna situacija izrecno urejena v določbi drugega in tretjega odstavka 93. člena ZKP. V navedeni določbi je predvideno, da če o višini stroškov ni podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. O pritožbi zoper takšen sklep odloča senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP. To pomeni, da bi bilo v nasprotju z načelom stopnjevitosti sodnega odločanja, da bi o stroških, ki so nastali pred pritožbenim sodiščem, s posebnim sklepom odločil predsednik senata pritožbenega sodišča, o pritožbi zoper tak sklep pa bi odločal zunajobravnavni senat okrožnega sodišča. Ker je tako, je jasno, da tudi v kazenskem postopku poseben sklep o višini stroškov postopka izda sodnik posameznik ali predsednik senata sodišča prve stopnje, o pritožbi zoper tak sklep pa odloča zunajobravnavni senat okrožnega sodišča.
Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da pri osebnih kaznivih dejanjih uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja konceptualno ni sprejemljiva. To velja tudi v primeru sestavljenih kaznivih dejanj in dobrinsko mešanih inkriminacij, zato konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 kot specialni obliki kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 ni mogoča.
Podatki kazenskega postopka dajejo zanesljivo podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ko sodišče na podlagi uspeha dokazovanja lahko presodi, da je oškodovančev zahtevek po civilnem materialnem pravu utemeljen. Zanesljiva podlaga za odločitev je nedvomno podana v primeru, ko se dejstvena podlaga premoženjskopravnega zahtevka prekriva z opisom dejanja v izreku sodbe. Sodišče mora ugotoviti elemente civilnega delikta in navesti materialnopravno podlago za svojo odločitev. Če se elementi civilnega delikta prepletajo s predpostavkami kazenske odgovornosti, se tudi obrazložitev predpostavk odškodninske odgovornosti lahko prepleta z obrazložitvijo kazenske odgovornosti storilca.
Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu niso določeni, temveč so odvisni od dejanskih okoliščin posameznega primera glede na izoblikovana vodila v sodni praksi, pravni teoriji ter v ostali znanstveni in strokovni literaturi. O očitno nepričakovano najdenih predmetih (angleško: plain view) med hišno preiskavo sta se Ustavno in Vrhovno sodišče že izrekli, pravna teorija pa glede tega praviloma povzema sodno prakso Vrhovnega sodišča ZDA. Ob pogoju, da je ravnanje izvajalcev znotraj odredbe za hišno preiskavo, je za dopustnost najdbe predmetov ključnega pomena, da je bila ta nepričakovana in nenamerna.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-2, 201/1-3. URS člen 22.
utemeljen sum - odreditev pripora
Drži vložnikovo stališče, da načelo enakega varstva pravic (22. člen URS) od sodišča zahteva, da v oceno utemeljenosti suma vključi tudi osumljenčev zagovor. Ugotavljanje utemeljenosti suma ni mehanicistično opravilo, saj mora sodišče na podlagi osumljenčevega zagovora in vsebine do tedaj zbranih dokazov oceniti, ali je podana več kot polovična verjetnost, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, to svojo oceno pa mora tudi razumno obrazložiti. Presoja utemeljenosti suma pa ne vključuje presoje verodostojnosti zagovora in spoznavne vrednosti izvedenih dokazov (vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi), saj je takšna dokazna ocena pridržana razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku. Navedena atomistična in holistična dokazna ocena temelji na kvalitetnejši spoznavni metodi, ki zahteva predhodno izvedbo formalnih dokazov v okviru kontradiktornega dokaznega postopka in se torej kvalitativno razlikuje od presoje utemeljenosti suma v zgodnejših fazah kazenskega postopka, v katerih sodišče sklepa na podlagi neformalnih dokazov (dokaznih virov).
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - zakonski znaki - tujec - dovoljenje za vstop ali bivanje v RS - kršitev materialnega prava - kršitev kazenskega zakona - pripor
Po 35. členu Zakona o mednarodni zaščiti se vstop osebe, ki izrazi namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopila nezakonito, ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje. Učinek določbe je omejen na to, da oseba, ki je na tak način vstopila v Slovenijo, ne odgovarja za prekršek po Zakonu o tujcih, ne pomeni pa, da s prevažanjem take osebe ni mogoče izvršiti kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika.
zahteva za varstvo zakonitosti - procesne predpostavke - pravni interes - zavrženje
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena tudi v primeru odreditve pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP zaradi očitnega izmikanja glavni obravnavi. Po drugi strani pa opozarja na obstoj pravnega interesa, ki je nujna predpostavka za dopustnost vsakega pravnega sredstva, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti. Podmena pri tem je, da bi vlagatelj s pravnim sredstvom uspel in abstracto, ko bi torej obtoženec po utemeljenem pravnem sredstvu prišel v ugodnejši pravni položaj od položaja, ko pravnega sredstva ne bi vložil.
Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, saj se s formalno obrambo obdolžencu zagotavlja enakopravnost z nasprotno stranko – državnim tožilcem. Vendar zgolj postavitev zagovornika še ne pomeni avtomatsko, da je izpolnjena zahteva po učinkoviti obrambi. Formalno obrambo lahko ovirajo različne okoliščine, med drugim tudi zagovornikovo izmikanje obveznostim. Kadar postavi zagovornika, je sodišče je dolžno reagirati na njegovo neučinkovitost oziroma nestrokovnost takrat, kadar je ta očitna (primeroma, če zagovornik v postopku sploh ni aktiven ali opusti ključno procesno dejanje, pa tega ni mogoče pripisati taktiki obrambe ali (nenamerno) šibki argumentaciji) oziroma kadar je na neučinkovitost utemeljeno opozorjeno. Nestrinjanje z načinom formalne obrambe, ki jo je sodišče v celoti zagotovilo, ne more pomeniti kršitve pravice do učinkovite obrambe v kazenskem postopku.
pripor - priporni razlog - koluzijska nevarnost - koluzijska nevarnost (vplivanje na priče)
Samo okoliščina, da naj bi določene osebe skupaj z obdolžencem sodelovale pri izvrševanju kaznivega dejanja in da zato obstaja (teoretična) možnost, da bi obdolženec vplival nanje, sama po sebi ne zadošča za obstoj koluzijske nevarnosti. Prav tako pa je v sodni praksi sprejeto tudi stališče, da okoliščina, da določena oseba s svojimi izjavami obdolženca obremenjuje, še ne predstavlja razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na konkretno nevarnost, da bo obdolženec nanjo na prostosti vplival.
V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je iz niza odločb v zvezi z razlago zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije razvidno utrjeno stališče, da je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja pri tem kaznivem dejanju bistveno, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. Vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin. Kot prepovedano se šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih in poseg v pravico do spolne samoodločbe. Višina protipravne pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato tudi ni mogoče sprejeti stališča, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost. Zaradi tega zaslužka organizatorjev prostitucije ni mogoče presojati s podjetniškega vidika. Če bi bila dejavnost organiziranja prostitucije v Sloveniji dopustna in pravno urejena, bi izvajalke te dejavnosti (prostitutke) bile pred izkoriščenjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.
opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - navedbe stranke v postopku
V sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 34829/2022 z dne 14. 7. 2022 ni bilo odločeno in ne drugače povedano, da ima kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zoper obdolženca odrejen pripor, vse znake zakonsko opisanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1. Na drugi strani je bilo v izpodbijanem sklepu senata Vrhovnega sodišča pravilno odločeno, da v konkretnem opisu dejanja, zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 314. člena KZ-1 niso podani, spet pa ni bilo povedano, da v izreku sklepa o preiskavi niso zajeti zakonski znaki kakšnega drugega zakonsko opisanega kaznivega dejanja ter je v zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP dejansko izključena.
mladoletnik - privilegirana priča - privilegirana mladoletna priča - dokazni predlog
Določba tretjega odstavka 65. člena ZKP se nanaša na starost priče ob zaslišanju pred sodiščem in ne v času izvršitve kaznivega dejanja.
Privilegirano pričo je potrebno povabiti na zaslišanje in ji podati pravni pouk po 236. členu ZKP, ni pa mogoče njenega zaslišanja vnaprej zavrniti iz razloga, ker priča sodi v krog oseb, ki se lahko pravne dobrote poslužijo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00069015
KZ-1 člen 91, 91/3. ZKP člen 249, 249/4.
sodni izvedenec - zaprisega izvedenca - ekonomičnost postopka - zadržanje zastaranja - bolezen - opravičena odsotnost z naroka - zdravniško potrdilo - postavitev strokovnjaka za izvedenca
Sodišče prve stopnje pri postavitvi sodnega izvedenca ni kršilo četrtega odstavka 249. člena ZKP, saj je takrat že upokojenega izvedenca zaslišalo kot strokovnjaka z dolgoletnimi izkušnjami z njegovega strokovnega področja, ki ga je pred zaslišanjem tudi zapriseglo. V postopku ga je postavilo, ker so to zahtevale druge okoliščine - tj. ekonomičnost postopka, saj je presodilo, da je bil predhodno že imenovan za izvedenca v pravdni zadevi, kjer je opravil tudi ogled na terenu in izdelal izvedensko mnenje.
Pri ugotavljanju zadržanja zastaranja je na podlagi tretjega odstavka 91. člena KZ-1 poleg pravnih ovir treba upoštevati tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe - torej tudi obdolženčevo opravičeno odsotnost z glavne obravnave zaradi bolezni, ki jo je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo na podlagi predloženih zdravniških potrdil.
pritožba - novi dokazi v pritožbi - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Presoja kršitve pravice do obrambe je nujno povezana z utemeljitvijo dokaznega predloga, kot je bila ta podana pred sodiščem prve stopnje.
S posplošenimi namigovanji, da je v predkazenskem postopku prišlo do nepravilnosti pri zbiranju dokaznega gradiva, obramba ne more utemeljiti trditvenemu bremenu, ki se zahteva za utemeljitev dokaznega predloga.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068654
ZKP člen 294, 294/1, 371, 371/1, 371/1-4. KZ-1 člen 158, 158/3. URS člen 39.
pravica do svobode izražanja - varstvo časti in dobrega imena - javnost sojenja - razžalitev sodnika
Spoštovanje jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS, ki ga mora zagotoviti država, narekuje, da je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. In ko obsojencu, kot v primeru izjav iz izreka izpodbijane sodbe, ne gre več za vplivanje na razpravo v javnem interesu, temveč zgolj za žalitev, sramotenje in osebno diskreditacijo sodnikov, protipravnost njegovega ravnanja ne more biti izključena.
Iz prostorskih razlogov je razumljivo, da je število oseb, ki so dejansko navzoči na glavni obravnavi, vselej omejeno, vendar pa protestno zavračanje vsakršne udeležbe na narokih zato, ker sodišče ne razpolaga z želeno razpravno dvorano, ne more utemeljiti kršitve pravil o javnosti sojenja.
obrazloženost sodne odločbe - preizkus ali so še dani razlogi za pripor
Utrjena sodna praksa sprejema, da v odločbah o podaljšanju pripora ni potrebno obredno ponavljati vseh okoliščin, ki kažejo na priporni razlog in da je merilu obstoja pripornega razloga zadoščeno s sklicevanjem na obrazložitev predhodnega sklepa o podaljšanju pripora, če je ta pravnomočen in če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev pripornega razloga, konkretno navedene, vendar ob predpostavki, da so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Vendar sodne prakse ni mogoče razumeti na način, da zadošča, če se sodišča potem, ko je sklep o odreditvi pripora pravnomočen, ob podaljšanju le-tega glede obstoja pripornih razlogov sklicujejo zgolj na razloge, navedene v sklepu o odreditvi pripora. Sodišča so dolžna v sklepih, s katerimi odločajo o podaljšanju pripornega statusa, navesti nosilne okoliščine, ugotovljene v predhodnih pravnomočnih sklepih na podlagi katerih sklepajo o obstoju pripornega razloga