kazenska sankcija - odmera kazni - načelo enakosti pred zakonom - enako varstvo pravic - sostorilstvo
Pravica do enakega varstva pravic je relevantna tudi pri odločanju o sankcijah v kazenskem postopku, kjer je različna obravnava obdolžencev v bistveno enakih položajih dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog.
Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru soočeno s položajem, ki je nezdružljiv z ustavnim jamstvom iz 22. člena Ustave RS, saj sta bili v kratkem časovnem razmaku glede enakih okoliščin, relevantnih pri odmeri sankcije za obsojence (sostorilce istega kaznivega dejanja), ki so v bistveno primerljivih položajih, sprejeti dve diametralno nasprotni sodni odločitvi. Razhajanje v odločitvah izvira prvenstveno iz dejstva, da je bila kazenska zadeva zoper obsojenega A. A. izločena iz enotnega postopka I K 12747/2023, kar je povzročilo, da sta sodišči prve in druge stopnje o njegovi krivdi in sankciji odločali v ločenem kazenskem postopku. Nastalo procesno situacijo, ki je nevzdržna z vidika 22. člena Ustave RS, lahko odpravi le Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom, saj v danem primeru ni videti nobenih razumnih razlogov, ki bi utemeljevali različno obravnavo obsojencev pri sankcioniranju oziroma upravičevali različno presojo bistveno enakih okoliščin pri odmerah kazni za obsojence, ki so v bistveno enakih položajih.
komunikacija z zagovornikom - načelo zaupnosti - tuj jezik - zaslišanje obdolženca - pravica do obrambe
Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku v navedbah, da imata obdolženec in njegov zagovornik pravico, da med seboj komunicirata, četudi v tujem jeziku. Kljub temu pa niti iz zahteve za varstvo zakonitosti niti iz zapisnika o zaslišanju obdolženca ni razvidno, da bi bila zaupnost med obdolžencem in njegovim zagovornikom dejansko prizadeta. Zagovornik je namreč svoj nasvet obdolžencu, naj na vprašanje ne odgovori, uspešno podal, in čeprav opozorilo sodnice o uporabi tujega jezika ni bilo upravičeno, ni razbrati, da bi bila zaradi tega medsebojna komunikacija med obdolžencem in zagovornikom ter s tem obramba - tedaj ali v nadaljevanju naroka - kakorkoli omejena.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - zaslišanje obremenilne priče - pravica do zaslišanja obremenilne priče - pravica do obrambe - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Izpodbijani pravnomočni sklep se ne opira na kakršnekoli izjave tujcev, ki so pobegnili iz azilnega doma, torej njihove izjave niso dokaz v tem postopku in tujci ne predstavljajo obremenilnih prič, zato obdolžencu ni mogla biti kršena pravica do njihovega zaslišanja.
podaljšanje pripora - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog - trditveno in dokazno breme
V besedilu predloga ni mogoče najti nobene, niti najpreprostejše trditve, da se zaradi jedrnatosti obrazložitve utemeljenosti suma sklicuje na predhodne pravnomočne odločbe o priporu, oziroma pravilneje, na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave. To je minimalna zahteva, ki ji sme glede obrazložitve utemeljenosti suma v odločbi o podaljšanju pripora še slediti sodišče, in ki ji še sme - ker je sodišče nanj vezano glede zatrjevanja domnevnega kaznivega dejanja - slediti tudi predlagatelj. Zato, ker predlagateljica tej minimalni zahtevi ni mogla slediti, se Vrhovno soidšče pri presoji utemeljenosti suma očitanega dejanja ne more zanesti na spoznavne vire, na katerih temelji sicer pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, in na njegovo obrazložitev. Zato ne preostane drugega, kot da predlog za podaljšanje pripora presoja skozi splošna merila odločanja o priporu. Senat sodišča, ki odloča o podaljšanju pripora v fazi preiskave, mora ob vsaki odločitvi znova preizkusiti, ali obstoji utemeljen sum očitanega kaznivega dejanja, temu pa ustreza tudi breme predlagatelja. Ponovno je treba opozoriti, da domneva nedolžnosti (27. člen Ustave) trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, ki mora: 1) zahtevati odreditev omejevalnega ukrepa, 2) zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev in 3) jih dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard. Ta tožilčeva vloga je bistvena z vidika zahteve po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Te vloge ne sme prevzeti ne preiskovalni sodnik, ko podaja pojasnila na podlagi tretjega odstavka 205. člena ZKP, in še manj sodišče, ki odloča o podaljšanju pripora.
kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva - zakonski znaki kaznivega dejanja - nadaljevano kaznivo dejanje - zahteva za varstvo zakonitosti v škodo obsojenca
Kot že rečeno kaznivo dejanje po drugem odstavku 246. člena KZ-1 med drugim stori kdor uporabi kreditno ali plačilno kartico, ki je ni upravičen uporabiti in je bila pridobljena na nezakonit način, ter sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Že iz jezikovne razlage navedene določbe je razvidno, da to kaznivo dejanje stori storilec, ki bančne kartice ni bil upravičen uporabiti, ob kumulativno izpolnjenem pogoju, da je bila pridobljena na nezakonit način. Po vsebini gre za inkriminacijo goljufive uporabe ukradenega ali sicer protipravno prilaščenega ali pridobljenega negotovinskega plačilnega sredstva. Že na ravni jezikovne razlage določbe drugega odstavka 246. člena KZ-1 je torej mogoče zaključiti, da morata biti za obstoj tega kaznivega dejanja kumulativno podana dva temeljna pogoja: prvič, da storilec negotovinskega plačilnega sredstva ni bil upravičen uporabiti in drugič, da ga je pridobil na nezakonit način. Ob tem mora biti izpolnjen še dodatni pogoj, da je s svojim ravnanjem sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist.
Storilec, ki si bo najprej pridobil na nezakonit način pridobljeno negotovinsko plačilno sredstvo, in bo tako izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 246. člena KZ-1, zatem pa bo v nadaljevanju to isto negotovinsko plačilno sredstvo tudi uporabil in si pridobil protipravno premoženjsko korist, bo kazensko odgovoren zgolj za uporabo negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1.
Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je med drugim formalno pogojena tudi s predhodnim vložnikovim uveljavljanjem kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v postopku s pritožbo. Če te kršitve v pritožbi niso bile uveljavljane, zahteva ni dovoljena, razen če jih vložnik, z izjemo vrhovnega državnega tožilca tedaj ni mogel uveljavljati ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. To je vsebina pogoja, določenega v petem odstavku 420. člena ZKP, ki v danem primeru ni izpolnjen. Vložnik se zoper prvostopenjsko sodbo sploh ni pritožil, z drugostopenjsko sodbo po pritožbi okrožne državne tožilke pa se obsojenčev položaj v primerjavi s položajem po prvostopenjski sodbi ni poslabšal.
prepoved reformatio in peius - prepoved spremembe na slabše - novo sojenje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - isti historični dogodek
Obdolženec je bil v prvem sojenju spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena KZ, v novem sojenju pa je okrožna državna tožilka znotraj istega historičnega dogodka obtožbo spremenila tako, da sta se obdolžencu očitali dve kaznivi dejanji ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, za kateri je predpisana nižja kazen zapora.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da so s spremembo obtožbe ugotovljena dejstva razlagana v obdolženčevo škodo in izdalo zavrnilno sodbo, kršilo četrti odstavek 397. člena v zvezi s 385. členom ZKP.
ZKP člen 12, 67, 67/1, 371, 371/1, 371/1-8. URS člen 29.
nedotakljivost stanovanja - ogled - pravica do zagovornika - doktrina plain view - zakonitost pregleda vozila
Četudi jamstvo nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov zagotavlja tudi „dejansko in izključno oblast nad prostorom ... in nad vsem tvarnim v njem“, pa je varstvo te oblasti iz tega naslova zagotovljeno šele, če bodo izpolnjene predpostavke za varstvo nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov. Te, kot ugotovljeno, niso izpolnjene – ne glede parcele, na kateri se je nahajal stroj, ne glede sosednje parcele, čez katero so prehajali policisti. Z drugimi besedami, varstvo lastninske pravice se zagotavlja s presojo, ali so policisti ravnali v mejah svojih pooblastil.
Pravica do strokovne pomoči zagovornika v danem primeru ne pomeni dokazne prepovedi, ki bi izhajala iz privilegija zoper samoobtožbo. Namen te pravice je v kontekstu konkretne zadeve treba razumeti v luči jamstev 6. člena EKČP, ki zagotavljajo možnost obdolžencu, da izpodbija verodostojnost dokazov. Obravnavanega primera torej ni mogoče vrednotiti na enak način kot odrekanje pravice do zagovornika pri pridobivanju obdolženčevih izjav. Preiskovalno dejanje ogleda samo po sebi ne terja sodelovanja osumljencadomnevnega storilca in se opravlja neodvisno od njegove volje.
Obramba se ni odzvala takrat, ko bi lahko svoje pravice lahko učinkovito zavarovala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz tega tudi izvira molk sodišča prve stopnje, ki ga obramba v zahtevi sedaj označuje za bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zato sodnega varstva tudi ne more pričakovati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ravnanje obrambe je zato že mogoče označiti kot zlorabo pravice do sodnega varstva pravic obrambe.
Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu res niso izrecno predpisani. To pa ne pomeni, da je določba v neskladju z zahtevo pomenske jasnosti in določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Kršitev, ki jo zatrjuje vložnik, bi bila podana le, če določba 217. člena ZKP ne bi omogočala razlage, skladne z zahtevami 36. člena Ustave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073745
ZKP člen 374, 374/1, 398, 398/1, 398/1-1, 398/2. KZ-1 člen 45a, 46, 46/2, 53, 53/2, 53/2-1, 116, 116/1, 116/1-1, 116/1-4. URS člen 18, 21, 21/1, 34. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
kaznivo dejanje umora - koristoljubnost - odmera enotne kazni - nizkotni nagibi - prepoved mučenja - pravica do osebnega dostojanstva - namen kaznovanja - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
Zakonske določbe v primerih, kakršen je obravnavani, Vrhovnemu sodišču nalagajo dolžnost, da obravnava tudi pritožbo državnega tožilca glede kazenske sankcije, da presodi utemeljenost pritožbenih navedb in da se nanje odzove v skladu s pooblastili, ki veljajo za odločanje v postopku s pritožbo.
V slovenskem pravnem sistemu imajo obsojenci, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, učinkovite in dejanske možnosti za skrajšanje te kazni, ki so vnaprej predpisane in predvidljive. Izrek tovrstne kazni zato po presoji Vrhovnega sodišča ne vzbuja ustavnopravnih in konvencijskih pomislekov z vidika 18., 21. in 34. člena Ustave RS ter 3. člena EKČP.
Individualne okoliščine, ki v konkretni zadevi narekujejo izrek enotne kazni dosmrtnega zapora, izhajajo iz izjemnosti obravnavanega historičnega dogodka, ki se odraža ne le v kumulaciji treh najhujših kaznivih dejanj zoper človekovo življenje, temveč tudi v kopičenju kvalifikatornih okoliščin pri posameznih obravnavanih umorih (eno kaznivo dejanje je bilo storjeno na zahrtbten način, iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, drugi dve pa na grozovit način in iz drugih nizkotnih nagibov). Dejanja so bila izvršena zaporedoma, v bližnjih hišah, z istim kuhinjskim nožem, pri čemer je obtoženec dva oškodovanca brutalno umoril v navzočnosti svojega štiriletnega sina in kljub njegovim prošnjam, naj preneha. Vrhovno sodišče je pri izreku enotne kazni dosmrtnega zapora poleg teže kaznivih dejanj upoštevalo tudi obtoženčeve osebne lastnosti (zlasti odločnost in brezbrižnost pri izvršitvi vseh umorov, pri katerih obtoženec ni imel nobenih notranjih zadržkov, ter njegovo vedenje po storitvi dejanj), in pri njem obstoječo nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja.
Vrhovno sodišče z izrečeno enotno kaznijo dosmrtnega zapora v okoliščinah konkretnega primera skrbi predvsem za varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda, zlasti pravice do življenja, ki spada v sklop hierarhično najvišjih ustavnih pravic in bi jo morali spoštovati vsi posamezniki. Hkrati se z izrečeno enotno kaznijo zasleduje tudi cilj specialne in generalne prevencije, ki je v vzpostavitvi zavedanja obtoženca in tudi drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj, kakršna so obravnavana.
odreditev pripora - nedovoljen dokaz - doktrina prima facie - jezik v postopku
V skladu z utrjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je na podlagi uveljavljene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izjemoma dopustno poseči v pravnomočen sklep o odreditvi pripora, če se ta opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) nedovoljen. V vseh primerih, ko bi presoja potencialne nezakonitosti dokazov narekovala ugotavljanje drugih dejstev ali okoliščin, ne more iti za prima facie nedovoljene dokaze, zato vsaj v tej fazi postopka ni mogoče govoriti o kršitvi določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi navedenega vložnik v tej fazi tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Baytar proti Turčiji in Amer proti Turčiji, saj je odločitev ESČP v teh zadevah sledila zanesljivi ugotovitvi, da pritožnika nista v zadostni meri razumela jezika, v katerem so potekala relevantna procesna dejanja.
podaljšanje pripora - standard obrazloženosti odločbe
V obravnavanem primeru je sodišče o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici odločalo po pravnomočnosti sklepa o odreditvi pripora. Zato ni bilo nobenih ovir, da se ob ugotovitvi, da utemeljen sum v času od odreditve pripora ni bil omajan, ne bi v tem delu sklicevalo na pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Okoliščina, da Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora v času njegovega podaljšanja po vložitvi obtožnice še ni odločilo, na pravnomočnost sklepa o odreditvi pripora ne vpliva.
ZMV-1 člen 25, 25/8, 49, 49/8. ZP-1 člen 27, 27/1, 156, 156-4.
stek prekrškov - pogoji za udeležbo v prometu - tehnični pregled - prometno dovoljenje - veljavnost prometnega dovoljenja - registracija vozila
Ker je opravljanje tehničnega pregleda v rokih, ki jih ZMV-1 ureja v svojem 49. členu, eden od pogojev za registracijo vozila, storilec z izpolnitvijo zakonskih znakov prekrška po osmem odstavku 49. člena ZMV-1, izpolni tudi zakonski znak prekrška po osmem odstavku 25. členu ZMV-1. Navedeno pa ne pomeni, da sta prekrška v odnosu konsumpcije.
ZKP člen 201, 201/1, 202, 202/2, 371, 371/1, 371/1-11.
standard obrazloženosti - obrazložitev sklepa o priporu - utemeljen sum - razveljavitev sklepa
V utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča so izoblikovani standardi obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora. V zvezi z utemeljenim sumom morajo biti navedeni določni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju predhodne, konkretne, specifične in artikulirane verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Posplošene navedbe, da utemeljen sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, zato ne zadoščajo.
Sodišče ni navedlo konkretnih dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 tudi obdolžena A. A. Okoliščini, da je bila obdolženka prisotna v vozilu, v katerem naj bi njen partner prevažal ilegalne prebežnike in da sta se skupaj gibala po splošno znani balkanski migrantski poti, ne predstavljata tistih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da obdolženka ni bila le sopotnica v obdolženčevem vozilu, temveč je aktivno sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja.
Glede na (kaznivo) preslepitveno ravnanje, na katerem temelji pravnomočna sodba, je bil obsojenec brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (190. člen OZ). Istočasno pa je glede na opis kaznivega dejanja jasno, da je bil obsojenec nepošten že ob samem prejemu are, zato je od tega dne dalje dolžan plačati tudi zamudne obresti, kot je predpisano v 193. členu OZ.
zatajitev finančnih obveznosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni zakonski znak - velika premoženjska korist - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi
Zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka, da je storilcu šlo za to, da z dejanjem doseže veliko premoženjsko korist, je lahko zadoščeno že, če bo iz dejanskih očitkov v opisu mogoče jasno prepoznati znesek velike premoženjske koristi in dejstvo, da je storilec zasledoval pridobitev premoženjske koristi v tej višini.
Presoja pripornega razloga begosumnosti ne temelji nujno samo na obdolženčevih (preteklih) aktivnih ravnanjih, temveč je mogoče na nevarnost pobega sklepati tudi na podlagi določenih objektivnih okoliščin.
prenos stvarne pristojnosti - specializirani oddelek - tehtni razlogi za delegacijo
Pri odločanju o predlogu za prenos stvarne pristojnosti po 33.a členu ZKP je bilo potrebno upoštevati število kaznivih dejanj po obtožnici, skupni obseg opisov ter obseg opisa posameznega kaznivega dejanja. V predlogu ni bilo upoštevano, da se zadeva vodi zoper pet fizičnih oseb ter zoper dve pravni osebi, ki jim je očitano, veliko število kaznivih dejanj, pri čemer gre tudi za hujša kazniva dejanja zoper gospodarstvo (za kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem po tretjem v zvezi s prvo točko prvega odstavka 226. člena KZ-1 ter za kaznivo dejanje davčne zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 je zagrožena kazen od enega do osmih let). Upoštevano ni bilo niti, da je obtožencem očitano storilstvo, sostorilstvo ter napeljevanje in pomoč, hkrati pa je uveljavljana odgovornost dveh pravnih oseb. Glede na našteto, in ko v obtožnici očitana škoda nekajkrat presega znesek, določen kot velika premoženjska škoda po 3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1, gre za takšno zadevo, ki naj bo tudi v prihodnje obravnavana na specializiranem oddelku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073399
KZ-1 člen 49, 50-2, 51/1, 51/2.
priznanje krivde - omilitev kazenske sankcije
Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da ima lahko priznanje krivde različne vplive na odmero kazenske sankcije. Sodišče lahko presodi, da priznanje krivde ne predstavlja olajševalne okoliščine, lahko ga upošteva kot olajševalno okoliščino v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni iz 49. člena KZ-1, lahko pa ugotovi, da ime priznanje krivde težo posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljuje izrek omiljene kazni.
Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, med drugim, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (tako imenovani materialni razlogi za omilitev kazni iz druge alineje 50. člena KZ-1). Meje omilitve kazni so določene v prvem odstavku 51. člena KZ-1. Določba drugega odstavka 51. člena KZ-1 pa predvideva širše razpone omilitve po višini in vrsti kazni v primeru priznanja krivde ali sklenitve sporazuma o priznanju krivde. Iz navedene določbe je razvidno, da sodišče storilcu omili kazen v predpisanih mejah, če prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.
Že iz jezikovne razlage določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za omilitev kazni na podlagi te določbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: prvič, da obdolženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in drugič, da je s strani državnega tožilca omilitev kazni predlagana za primer, če obsojenec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek omiljene kazni, sodišču ne omogoča, da omili kazen na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1. Takšna, sicer docela jasna jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je podprta tudi z logično in namensko razlago zakona. Logično je namreč, da mora biti obdolženec za priznanje krivde in odpoved določenim procesnim pravicam vzpodbujen s ponudbo nižje kazni. Polni učinek načela smotrnosti je mogoče doseči le ob pogoju, da tožilec pri predlogu vrste in višine kazni v primeru, da obdolženec krivdo prizna, obdolžencu hkrati ponudi nižjo kazen.
ZKP člen 340, 340/1, 340/1-1. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
neposredno izvajanje dokazov - dosegljivost - zaslišanje obremenilne priče
Pravica do zaslišanja obremenilnih prič je lahko, glede na utrjena merila Evropskega sodišča za človekove pravice, spoštovana tudi v primerih, ko obremenilne priče na glavni obravnavi niso bile zaslišane. Temeljno merilo je dosegljivost prič, za katero si mora sodišče, razen v primeru smrti, iskreno prizadevati. Sledijo obdolženčeva dejanska možnost zaslišanja prič pred ali izven glavne obravnave, možnost obdolženčevega dejavnega preizkušanja drugih dokazov na glavni obravnavi ter na koncu še položaj izpovedb nezaslišanih prič na glavni obravnavi v dokazni oceni sodišča v razmerju z drugimi, na glavni obravnavi izvedenimi dokazi.