sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - ogrožanje življenja in zdravja - agresivnost - ukrep prepovedi približevanja - duševna motnja - zmožnost razsojanja - izvedensko mnenje - trajanje ukrepa
Pritožnikova stališča in trenutne življenjske okoliščine, ki resno ogrožajo njegovo zdravje in tudi življenje, niso posledica njegove zavestne in svobodne izbire načina življenja, temveč trenutnega duševnega stanja, zaradi katerega se svojega šibkega telesnega stanja, ranljivosti in tveganj, ki jih prinaša življenje na prostem, ne zaveda in zato ni sposoben sprejemati razsodnih in premišljenih odločitev.
Za reivindikacijsko tožbo, ki se obravnava v predmetni zadevi pa je bistveno, da je toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe s Skladom, raba ali najem (zakup) konkretne nepremičnine pa z Dogovorom nista bila izrecno dogovorjena. Zato za obravnavano zadevo niti ni bistveno, kako je sodišče prve stopnje razlagalo vsebino Dogovora.
Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da pravico do posesti toženki daje odškodninsko pravo, saj kot je bilo obrazloženo, bi morala toženka svojo pravico do posesti utemeljevati na morebitnem užitku, zastavi, ročni zastavi, služnostni pravici rabe, fiduciji, pridržku lastninske pravice ipd. Kaj takega pa toženka v postopku niti ni zatrjevala.
Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiscontestacije, na podlagi katere se vzpostavlja absolutna domneva, da tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katere opira zahtevek.
ZTLR člen 25, 25/1. ZZK-1 člen 6, 6/1. ZPP člen 196.
gradnja na tujem - gradnja na tujem solastnem zemljišču - nedobrovernost graditelja in vedenje lastnika - slaboverni graditelj - upiranje gradnji - možnost seznanitve - soglasje solastnikov - dovoljenje za gradnjo - dovoljenje solastnikov - publicitetno načelo
Pravo daje sodno varstvo pošteni stranki, zato tožnica kot slaboverna graditeljica ne sme priti v boljši (stvarnopravni) položaj kot ga imata prva in druga toženka, ki sta ohranili položaj dobrovernih (so)lastnic. Četudi je tretja toženka dovolila gradnjo (kar pojmovno izključuje možnost upiranja gradnji), je obravnavani spor glede na vsebino in naravo tožbenega zahtevka mogoče rešiti le na enak način za vse toženke.
nadomestitev soglasja starša - vpis otroka v osnovno šolo - selitev matere - skupno varstvo in vzgoja otroka - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - največja korist otroka - načelo kontinuitete vzgoje in varstva - izvajanje stikov - stroški izvajanja stikov z otrokom - prosta dokazna presoja - zavrnitev dokaznega predloga - sodba presenečenja
Selitev enega od staršev v drug kraj ob vstopu otroka v šolo neizogibno terja soglasje staršev o izbiri šole in kraju šolanja. Ker slednjega udeleženca kljub pomoči CSD nista uspela doseči, je o njem odločilo sodišče. Pri tem je največjo korist deklice prepoznalo v izbiri šole v okolju, v katerem živi od rojstva in kjer ima že stkano socialno mrežo sovrstnikov in širše družine.
ZNP člen 119. ZPP člen 337, 337/1. ZNP-1 člen 216.
sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine - nepravdni postopek za delitev solastnega premoženja - delitev s prodajo stvari in razdelitvijo izkupička - predmet odločanja v postopku delitve solastnine - predmet delitve - ocena vrednosti predmeta delitve - ugotovitev tržne vrednosti nepremičnine - dejansko stanje v naravi - stavbno zemljišče in stavba - pripombe na izvedensko mnenje - manjvrednost nepremičnin - nedopustna pritožbena novota - pavšalne pritožbene navedbe
Da sklopa nepremičnin, ki v naravi predstavljajo stavbno zemljišče s stavbo z naslovom X., ne sestavljata le nepremičnini 347 in 348/1, temveč tudi nepremičnini 354/2 in 354/4, pritožnica prvič v tem postopku, ki teče že vse od leta 2012, uveljavlja šele v pritožbi. Ob tem ne pojasni, zakaj te okoliščine v postopku ni mogla brez svoje krivde navesti že prej. Zato je njeno pritožbeno zavzemanje za cenitev dodatnih nepremičnin prepozno in kot tako nedopustno.
zavrženje ovadbe - odvzem zaseženih predmetov - odvzem predmetov, če ni izrečena obsodilna sodba - pristojnost organa
Pritožnica pravilno navaja, da je bil postopek zato, ker je sodišče po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih spis vrnilo tožilstvu, ki je izdalo sklep o zavrženju ovadbe, končan z dejanjem tožilstva in je zato v pristojnosti tožilstva, da izda tovrstni sklep.
ZDZdr člen 2, 2-17, 74, 74/1, 75, 75/1, 80, 80/2. URS člen 19, 22.
postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - duševna motnja - ogrožanje življenja ali zdravja drugih - poseg v spolno integriteto - ponavljajoče se ravnanje - specialni povratnik - prostorske in kadrovske možnosti socialnovarstvenega zavoda - sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez privolitve - poseg v osebno svobodo - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - nujnost ukrepa - dovolitev posega v človekove pravice - podaljšanje veljavnosti ukrepov - časovna omejenost ukrepa - milejši ukrep - nadzorovana obravnava v domačem okolju - pogoji za nadzorovano obravnavo - prepričljiva dokazna ocena - dokazna ocena izvedenskega mnenja - terapevtski privilegij - pravica do izjave v postopku - substanciran dokazni predlog
Pritožnik v domačem okolju ne more obvladati svojih bolezensko pogojenih ogrožajočih ravnanj. To potrjuje konkretna preteklost, ko je pritožnik začenši pred letom 2017 kršil spolno integriteto otrok (deklic), tako da je bil za to štirikrat kazensko obsojen, prestal zaporne kazni, a dejanja po prestajanju kazni spet ponovil, nazadnje je bil leta 2023 zato v priporu.
Pritožnik zaradi nedopustne vrzeli v delovanju sistema socialne varnosti na prosto mesto v ustreznem zavodu v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice čaka že dve leti. Pri pretehtanju ustavnopravne vzdržnosti odločitve, naj tam počaka še tretje leto, je bilo odločeno, da psihiatrična bolnišnica to zasilno začasno varstvo izvršuje na način, ki je z vidika pritožnikove osebne svobode sam po sebi sorazmeren in vsebuje tudi terapevtske prvine.
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče že izrečen ukrep za varstvo koristi otroka spremeni le, če so se okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, bistveno spremenile; vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izrečenega ukrepa, saj bi nasprotno stališče izničilo učinek pravnomočnosti sodnih odločbo o prej izdanih ukrepih. Za izdajo vsake začasne odredbe, kar pomeni, tudi za spremembo ureditvene začasne odredbe, mora biti s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otroka (kot je določeno v 160. členu DZ), zgolj (s stopnjo verjetnosti) izkazana korist otroka ne zadošča (zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ker je bivanje v zavodu mld. A. A. še vedno v korist).
Po drugi strani bo v novem postopku preverilo, ali je izrečen ukrep še vedno primeren ali pa je treba izreči drug ukrep ali kombinacijo ukrepov. Glede na to, da je mld. A. A. nedvomno ogrožena iz razlogov, pojasnjenih zgoraj (samopoškodovalno vedenje, poskusi samomorov, ki so se začeli šele po namestitvi v zavod), je potrebno proaktivno ravnanje sodišča. Reevalvacija izrečenega ukrepa odvzema otroka, zlasti presoja primernosti izrečenega ukrepa, je nujna z ozirom na to, da poskusov samomora, kot izhaja iz podatkov spisa, pred izdajo začasne odredbe o namestitvi v zavod (decembra 2024) ni bilo.
Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju nadalje upošteva, da je treba določbo 161. člena DZ razlagati tudi ustavno in konvencijsko skladno. Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sta v številnih primerih podali razlago, pod kakšnimi pogoji pogoji je dopusten poseg države v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave oziroma iz 8. člena EKČP). Med te stroge standarde spada zlasti ugotovitev, da je otrok ne le ogrožen, temveč tako hudo ogrožen, da je potreben takojšnji odvzem otroka staršem, še preden sodišče odloči o odvzemu otroka kot o glavnem vprašanju (stopnjevana ogroženost). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da spada začasna odredba med ukrepe za varstvo koristi otroka (153. do 182. člen DZ), za katere velja načelo najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ, ki je odraz načela sorazmernosti, slednje pa je posebej poudarjeno v postopkih za varstvo koristi otrok. Odvzem otroka je eden najhujših ukrepov za varstvo koristi otroka (hujši je zgolj še odvzem starševske skrbi), zato lahko v skladu z načelom sorazmernosti traja le toliko časa, kot je nujno potrebno za odpravo hude ogroženosti otroka. Ravno s tem namenom določba 160. členu DZ sodišču omogoča in nalaga, da redno spremlja izvajanje ukrepa in ga po potrebi ukine ali spremeni.
pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - obstoj upravičenega razloga za zamudo - kronična bolezen - akutno zdravstveno stanje
Možnost uporabe instituta predloga za vrnitev v prejšnje stanje je omejena le na primere, ko stranka zamudi rok iz upravičenih razlogov, torej razlogov, ki jih ni zakrivila sama. Med te spada tudi bolezen, kadar je nepredvidljiva in nenadna. Enako pa velja tudi za akutna poslabšanja dolgotrajne, kronične bolezni, kadar stranki preprečujejo opravo procesnih dejanj.
krajevna pristojnost - sklep o začasni odredbi - sprememba odločbe o dodelitvi otroka - delegacija pristojnosti na drugo okrožno sodišče
Že iz predloga za izdajo sklepa o začasni odredbi vloženega na Okrajno sodišče v Murski Soboti dne 1. 4. 2025 izhaja, da med strankama pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II N 1085/2024 že teče postopek zaradi spremembe odločbe o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine. Že na podlagi navedene okoliščine je na podlagi tretjega odstavka 266. člena ZIZ krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Do enakega zaključka privede določba drugega odstavka 266. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ker ima otrok nesporno stalno prebivališče na naslovu matere v Ljubljani, začasnega prebivališča pa nima določenega.
URS člen 14, 14/2, 23. ZSPJS člen 1, 1/2, 2, 2-13. ZDR-1 člen 44, 126, 127, 128, 129, 130, 133, 133/1, 133/2, 134, 135, 137.
načelo enako plačilo za enako delo - javni uslužbenci - prepoved razlikovanja (diskriminacije) - načelo enakosti pred zakonom - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Delodajalec ima široko polje proste presoje pri organiziranju delovnih procesov, oblikovanju sistemizacije in vrednotenju delovnih mest. Ta delodajalčeva avtonomija pa ni neomejena, temveč jo omejujejo ustavna jamstva, zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Javni uslužbenci, ki opravljajo enako ali primerljivo delo v enakih pogojih, morajo prejemati enako plačilo, ne glede na to, kako je takšno delo poimenovano v delodajalčevi sistemizaciji.
izvršba na nepremičnino - prerekanje pravočasno prijavljenih terjatev drugih upnikov - sklep o poplačilu - izpodbijanje vrstnega reda poplačila terjatev na razdelitvenem naroku - posledice izostanka z razdelitvenega naroka
Terjatev je mogoče izpodbijati najkasneje na razdelitvenem naroku, kar velja tudi za dolžnika. Zato so v tem pritožbenem postopku prepozne dolžnikove navedbe, s katerimi prereka obstoj izpodbijane terjatve. Dolžnik se namreč razdelitvenega naroka, na katerega je bil pravilno vabljen, in na katerem bi lahko prerekal omenjeno terjatev, niti ni udeležil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00089939
ZPVAS člen 1, 1/3, 1/3-1, 1/3-2, 8, 8/2, 11, 11/2. ZAgrS člen 15, 15/4, 15/4-4, 16, 16/3, 16/3-4, 44. ZD člen 221. SPZ člen 65, 65/1, 72, 72/1.
kasneje najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - vračanje premoženja članom agrarne skupnosti - denacionalizacija - članstvo agrarne skupnosti kot pogoj za dedovanje v naravi - skupna lastnina - preoblikovanje skupne lastnine v solastnino - podržavljeno premoženje
Iz delne upravne odločbe, na katero se sklicuje pritožba, jasno izhaja, da se nepremičnine vrnejo v skupno last in ne v solastnino, tak pa je tudi zemljiškoknjižni vpis. V primeru skupne lastnine deleži niso določeni.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - omejitev prisotnosti pri izvajanju dokazov - bipolarna afektivna motnja - opustitev zdravljenja - udeležba v prometu - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - hujše ogrožanje lastnega zdravja
V izpodbijanem sklepu je tudi ugotovljeno, da pritožnik zaradi bolezenskega doživljanja ni zmožen oblikovati svoje volje o zdravljenju in da z odklanjanjem terapije tvega utrditev bolezni in trajno poslabšanje zmožnosti funkcioniranja in udejstvovanja v življenju. Zagotavljanje v pritožbi, da je avto posodil prijatelju in ga ne namerava več voziti, je v nasprotju s tem, kar je pritožnik povedal pred sodiščem prve stopnje, namreč da se je s prijateljem dogovoril, da bo dopolnil znanje vožnje. Ob nedvoumnem mnenju izvedenke, da v stanju, v kakršnem je pritožnik, udeležba v prometu ni dovoljena, in ugotovitvi v sklepu, da pod vplivom bolezenskega doživljanja ni zmožen obvladovati svojega ravnanja, je prepričljivo sklepanje, da je v primeru nezadržanja tveganje za udeležbo v prometu realno. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da zadržanje ni potrebno zaradi preprečitve ogrožanja življenja in zdravja sebe in drugih. Pravilno pa je tudi sklepanje sodišča, da pritožnik huje ogroža svoje zdravje tudi z odklanjanjem predpisane terapije.
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1, 44, 44/1, 44/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
etažna lastnina - pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - parcelacija - parkirišča - dovozna pot - izvedensko mnenje - gradbeništvo in urbanizem - minimalno število parkirnih mest
Skupna pripadajoča zemljišča je treba obravnavati kot izjemo. V primeru, ko ni zanesljivo dokazano, da gre za skupno pripadajoče zemljišče, je takšno zemljišče treba razdeliti med stavbe kot njihova individualna pripadajoča zemljišča.
V predmetni zadevi je bilo treba v postopku odločanja o pritožbi najprej razrešiti očitek kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki ga pritožnica uveljavlja z že navedenim zatrjevanjem dvoma v nepristranskost okrožnega sodnika A. A., ki je kot dežurni preiskovalni sodnik predhodno zoper obdolženca odredil pripor, nato pa je kot član senata sodeloval pri odločanju o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice.
Pritožbeno sodišče na podlagi opisanih kriterijev ugotavlja, da zagovornica v konkretni zadevi ni uspela ovreči domneve o osebni nepristranskosti sodnika, niti izkazati, da je podan objektivno upravičen dvom v nepristranskost njegovega odločanja o podaljšanju pripora, zato je treba pritožničine trditve o kršitvi določb kazenskega postopka ter 23. člena Ustave RS zavrniti kot neutemeljene. Ob tem, ko je sodnik sprva odredil pripor, sedaj pa je kot eden od članov sicer tričlanskega senata sodeloval pri odločitvi o podaljšanju že odrejenega pripora, ko si predhodno očitno ni ustvaril tako močnih stališč, da jih tekom postopka ne bi mogel spremeniti, v kolikor bi se izkazale za zmotne, ni zaznati niti sence dvoma v njegovo nepristranskost.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost tako intenzivna in resna, da jo je moč preprečiti le z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom in da milejši osebni omejevalni ukrepi ne pridejo v poštev.
OZ člen 82, 82/1, 82/2, 427, 427/2, 427/5, 434, 434/1, 434/3.
pogodba o prodaji in odstopu poslovnega deleža - pogodba o prevzemu dolga - pogodba o prevzemu izpolnitve - obvestilo upniku - privolitev upnika k pogodbi o prevzemu dolga - pogodbena stranka - zakoniti zastopnik upnika - nov zakoniti zastopnik - pasivnost upnika - prenehanje terjatve upnika - jezikovna razlaga pogodbe - skupni namen pogodbenih strank - navedbe po roku za pritožbo
Ker je toženec ob sklenitvi pogodbe ob zavedanju, s soglasjem in z namenom vseh udeleženih nastopal kot prodajalec poslovnega deleža tožeče stranke in hkrati kot zakoniti zastopnik tožeče stranke kot upnice, in ker iz pogodbe izhaja izrecen dogovor, da kupec poslovnega deleža njegov dolg prevzame že s samo sklenitvijo pogodbe, s čimer toženčev dolg preneha, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podpis pogodbe s strani toženca šteti za privolitev tožeče stranke v prevzem njegovega dolga s strani A., d. o. o.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00089661
ZNP-1 člen 6, 6/2, 34, 42. ZPP člen 286. ZS člen 99, 105a.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - posamezni del stavbe - splošni skupni del - posebni skupni del večstanovanjske stavbe - izključna lastninska pravica - priposestvovanje - nova dejstva in dokazi v pritožbenem postopku - prekluzija v nepravdnem postopku - pojem krivde - poziv sodišča k podaji pripomb - krajevna pristojnost - lega nepremičnine
Tudi v predlagalnih nepravdnih postopkih sme udeleženec v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do izdaje odločbe, s katero se konča postopek na prvi stopnji, pri čemer je treba pojem krivde razlagati smiselno (42. člen ZNP-1), torej ob upoštevanju narave, vsebine in namena posamezne vrste nepravdnega postopka.
ZST-1 člen 25, 25/2, 25/4, 34a, 34a/1, 34a/3. ZD člen 28, 28/3. ZST-1 tarifna številka 9211.
pritožba zoper sklep o ugovoru zoper nalog za plačilo sodne takse - odmera sodne takse v zapuščinskem postopku - vrednost čiste zapuščine - vrednost nepremičnine - evidenca GURS - cenitev vrednosti nepremičnine - dopustna pritožbena novota - odločanje po prostem preudarku - ugovorni razlog - količnik za odmero takse - določitev nove višine sodne takse - načelo enakega varstva pravic
Pritožnik je že v ugovornem postopku obrazloženo nasprotoval taksni odmeri, ki temelji na vrednosti nepremičnine po podatkih GURS. V pritožbenem postopku je svojo tezo, da je dejanska vrednost nepremičnine nižja od vrednosti kot izhaja iz javno objavljenih podatkov, podkrepil s cenitvenim poročilom, iz katerega izhaja, da znaša vrednost nepremičnine, ki sodi v zapuščino, 523.276 EUR. V okoliščinah konkretnega primera, ko je dedič po pozivu zapuščinskega sodišča podal izjavo o vrednosti nepremičnine, ki pa nato pri taksni odmeri ni bila upoštevana, šteje pritožbeno sodišče podatek o (po cenilcu ocenjeni) vrednosti nepremičnine (523.276 EUR) za dopustno pritožbeno novoto.