Sodno pisanje je bilo pooblaščenki predlagateljice vročeno šele naknadno. Kljub prvotno napačni vročitvi se je pooblaščenka (oz. predlagateljica) pravočasno seznanila s sodnim pisanjem. Predlagateljica zato ni uspela izkazati, da bi ji bila v postopku na prvi stopnji odvzeta možnost obravnavanja.
Onemogočanje stikov je res lahko razlog, da se tistemu, ki jih onemogoča, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (sedmi odstavek 141. člena DZ), vendar sodišče prve stopnje ni prepoznalo takšne ogroženosti A. A., da bi o tem odločalo z začasno odredbo (prim. 161. člen DZ).
Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je treba predlog zavreči, ker se pomanjkljivosti, da je predlog vložil odvetnik na podlagi pooblastila predlagatelja, ki ob podpisu pooblastila in ob vložitvi predloga ni (bil) pravdno sposoben, ne da odpraviti. Očitek sodišču prve stopnje je v tem, da ni poskušalo odpraviti te pomanjkljivosti in da ni upoštevalo, da je skrbnik odobril vsa procesna dejanja predlagatelja oziroma njegovega pooblaščenca pred izdajo izpodbijanega sklepa. Če skrbnik ne bi odobril teh dejanj, bi bilo postopanje sodišča prve stopnje pravilno. Tako pa se izkaže, da bi bilo tudi izvotleno pravno varstvo predlagatelja, ki ga terja s predlogom za znižanje preživnine, če bi bil ta predlog zavržen, ker predlagatelj ne bi bil več upravičen do pravnega varstva za znižanje preživnine za obdobje od vložitve spornega predloga do vložitve novega predloga. Tudi iz sodne prakse izhaja, da če sodišče med postopkom ugotovi, da tožnik ni procesno sposoben, pa nima zakonitega zastopnika, ne gre za pomanjkljivost, ki se ne da odpraviti.
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga glede izgubljenih prihodkov pomanjkljiva in presplošna, da bi lahko pripeljala do odločitve o tem tožbenem zahtevku. Tožnik ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi sodišče in toženec lahko ugotovila, na katerih predpostavkah tožnik utemeljuje izgubljen dobiček in višino te izgube. Nobenih navedb ni bilo o tem, pri katerih aktivnosti iz delovanja društva so umanjkali prihodki oziroma so bili nižji, zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca in/ali kakšni so bili ti prihodki iz posameznih storitev v preteklih letih. Zaradi tega niti sodišče, niti toženec nista mogla niti v grobem presoditi, kakšen bi lahko bil zatrjevani resnični dobiček tožnika, zato izgubljenega dobička ni bilo mogoče oceniti. Tega ne bi mogel storiti niti izvedenec. Že iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, zato se pritožbeno sodišče do ostalih razlogov, ki jih pritožba izpodbija, ne opredeljuje.
V tej zvezi je zato pritrditi obsojenki, ki se v pritožbi posebej sklicuje na hčerino starost dveh let in razlog dojenja, kar v obravnavani zadevi po presoji višjega sodišča predstavlja odložitveni razlog v smislu 8. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri preživnine za obdobje od vložitve predloga, torej za september 2024 do vključno junij 2025, določilo višji znesek preživnine, kot ga je za to obdobje zahtevala predlagateljica, s čimer je prekoračilo postavljeni predlog. Res je, da v sporih iz razmerij med starši in otroki velja poudarjeno načelo varstva koristi otroka (7. člen DZ), zaradi česar sme sodišče odločati preko postavljenega predloga, vendar le v primeru, če bi menilo, da predlagana preživnina posega v korist otroka. V konkretnem primeru pa prisojeni znesek preživnine zagotavlja ustrezno varstvo koristi otrok v smislu 7. člena DZ in meril iz 189. člena DZ.
Postopek po razveljavitvi pravnomočne sodbe ni nov postopek, kot pravilno poudarja tudi zagovornica v odgovoru na pritožbo, torej postopek s posebnimi pravili, v katerem bi roki, ki časovno omejujejo ukrepe, s katerimi se posega v pravice posameznika, začeli teči znova.
Dejstvo namreč je, da je bilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka v obravnavani zadevi odrejeno po vložitvi obtožnice (obtožnica je bila vložena avgusta 2020) in se je ves čas od njegove izvršitve, to je od marca 2022, neprekinjeno izvrševalo ter posegalo v ustavno pravico obtoženca do zasebne lastnine, tudi v fazi pritožbenega postopka in postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.
ZVEtL-1 določa dokazna pravila in domneve, na podlagi katerih se vzpostavi etažna lastnina, upoštevanje solastniškega deleža pa ni predvideno. Če je vknjižena solastnina navidezna in gre za dejansko etažno lastnino, je treba nepremičnino razdeliti glede na pravne naslove strank za pridobitev posameznih delov nepremičnine, ne pa glede na velikost solastninskih deležev.
Zgolj neskladje med pogodbeno navedeno in dejansko izmerjeno površino stanovanja ne more predstavljati pravne podlage za samovoljno razširitev posameznega dela na račun skupnega prostora oziroma za ugotovitev, da je novo nastali prostor posamezen del stavbe v lasti predlagateljice.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravni prednik drugega nasprotnega udeleženca in tretje nasprotne udeleženke imel na podstrešju svoje stvari, da je vstop na podstrešje mogoč le iz stanovanja v nadstropju in da prebivalci v pritličnih stanovanjih podstrešja niso nikoli uporabljali. Dejanska raba podstrešja je razumljiva ob vpogledu v pravne naslove predlagateljice in njenih pravnih prednikov: z njimi ni bila prenesena nikakršna pravica do uporabe podstrešja, vse pravice se nanašajo izključno na pritlično stanovanje in dostop z dvorišča. Nasprotna udeleženca torej podstrešja nista uzurpirala; podstrešje je vedno bilo njuna last oziroma last njunih pravnih prednikov.
Z namenom okrepitve stikov in vzpostavitve tesnejšega odnosa med deklicama in očetom je bila izdana začasna odredba. Zato je še toliko pomembneje, da se začasna odredba dosledno spoštuje. Ugotovitev, da obveznost ni bila izpolnjena, pa predstavlja pogoj za izterjavo denarne kazni oziroma dovolitev izvršbe po uradni dolžnosti.
Začetek stečajnega postopka ni ovira za dovolitev vpisa lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe, na kateri je bil podpis prodajalca overjen pred dnevom začetka stečajnega postopka. Tako izrecno določa ZZK- 1 v tretjem odstavku 94. člena ZZK-1. Tudi ZFPPIPP ne določa, da bi bil v takšnem primeru pogoj za dovolitev vpisa prijava ločitvene pravice v stečajnem postopku ali dejstvo, da še ni prišlo do prodaje nepremičnin.
Tožnikov podpis na predloženi pritožbi ni fizično izpisan, temveč je skeniran in na pritožbo le natisnjen. Tak podpis po prej citirani zakonski določbi in tudi po obširni in usklajeni sodni praksi, ki ne dopušča fotokopiranega ali skeniranega podpisa, ne izpolnjuje zahteve po izvirnosti podpisa. Pritožba je posledično nepodpisana in nepopolna, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti.
Sodna praksa je glede obračunavanja DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, neenotna. Pritožbeno sodišče je pri odločanju sledilo večinski sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava, v katerih na odmerjeno kilometrino ni priznan DDV.
Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice.
Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.
Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.
Pri Zavodovem zahtevku ne gre za subrogacijo, ampak gre za odškodninsko terjatev Zavoda. Predmetno izhaja iz odločbe VSRS III Ips 8/2008 (terjatev ZZZS) in predvsem iz zadeve VSRS III Ips 12/2023 (terjatev ZPIZ). Da ne gre za subrogacijo (terjatev ZPIZ) izhaja tudi iz odločbe VSL II Cpg 404/2011 z dne 12.10.2011. Razlogi, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje in jih na tem mestu ne ponavlja, so razvidni predvsem iz 12. in 13. točke obrazložitve odločbe VSRS III Ips 12/2023. Sodna praksa stališč pravne teorije, ki jih izpostavlja pritožnica, ni sprejela, pri čemer iz prvega izpostavljenega prispevka med drugim izhaja, da se na razmerje lahko gleda iz obeh vidikov: odškodninskega in subrogacijskega, medtem ko tudi drugi prispevek izpostavlja neenotnosti pri reševanju tega vprašanja.
Predpogodba še ni prodajna pogodba zato, ker vsebuje določen oziroma določljiv predmet ter ceno. Tudi predpogodba ju mora vsebovati, da veljavno vzpostavlja obveznost skleniti glavno pogodbo.
Z izpolnitvijo pogojev iz pogodbe je nastopila le obveznost skleniti glavno pogodbo. Povedano drugače: terjatev enega sopogodbenika, da zahteva sklenitev glavne pogodbe od drugega, je tedaj zapadla. Tedaj je pričel teči tudi rok za sklenitev glavne pogodbe (peti odstavek 33. člena OZ). Če je katera od strank pogodbo že (delno) izpolnila, pa lahko to v primeru, da do sklenitve pogodbe ne pride, morebiti zahteva nazaj, ne vzpostavlja pa to sklenitve glavne, to je prodajne pogodbe.
Ker sta prevzemnika izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika za razvezo pogodbe o preužitku pravilno zavrnilo.
Vendar povzeti pritožbeni razlogi dodatnega znižanja obdolženemu izrečene kazni zapora ne utemeljujejo, posplošeni pritožbeni poudarek, da je obdolženemu izrečena kazen zapora previsoka, pa nima prepričljive osnove.
ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore sicer res umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Ureditev v citiranih določbah pa ne preprečuje, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in zakonitosti iz tega razloga podane izredne odpovedi nato presojati v individualnem delovnem sporu.
Prvi odstavek 13. člena ZStk neobstoj kršitve delovne obveznosti in nedopustnost prenehanja delovnega razmerja pogojuje z zakonitim organiziranjem stavke in udeležbe v njej. Uporaba argumenta sklepanja po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vodi v zaključek, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja (kar mora biti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera).
Z neizvedbo dokazov, ki niso pomembni za odločitev, sodišče ne krši pravice stranke do dokaza. Z golim vztrajanjem pri svojem stališču o pomembnosti dokazov pa pritožnik ni uspel vnesti dvoma niti o pravilnosti stališča, da navedeni dokazi niso bili predlagani za ugotovitev odločilnih dejstev.
Sprejeta odločitev, ki osebne stike med očetom in hčerjo pogojuje s hčerino željo, omejuje očetovo pravico do stikov. Pravica do stikov je sestavni del ustavne pravice (in dolžnosti) staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, ki se lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.
Z zapovedjo vzajemnega spoštovanja položaja drugega starša v razmerju do otroka in opredelitvijo otrokove koristi kot temeljnega vodila za odločanje zgoraj navedene določbe DZ na zakonski ravni vzpostavljajo ravnotežje med tremi ustavno varovanimi položaji: položajem otroka v razmerju do vsakega od staršev in razmerje med staršema. Določbe zavezujejo sodišče k sprejemu odločitve, ki ustrezno vrednoti vsakega od varovanih položajev.
Pritožbene razloge vodi utemeljevanje, kdo je (bolj) kriv za nastali položaj, in prepričanje, da mora tisti nositi posledice svojih ravnanj. Vendar odločitev o ureditvi stikov ni sankcija za pretekla ravnanja staršev. Temeljna skrb v postopkih v zvezi z otrokom je otrokova korist (7. člen DZ). Sodišče prve stopnje se je zato pravilno osredotočilo na presojo, kaj je razlog D. odklanjanja stikov z očetom in kaj bi zanjo - z vidika njenih sedanjih in razvojnih potreb - pomenila bodisi sprememba odločitve o zaupanju bodisi vztrajanje pri izvrševanju stikov, dogovorjenih s sodno poravnavo.