Iz podatkov upravnega spisa izhaja, in je tudi povzeto v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je prizadeta stranka po prejemu mnenja Ministrstva za zdravje, ki je predlagalo izvedbo presoje vplivov na okolje zaradi uporabe nevarnih snovi izocianata in poliola, spremenila poseg tako, da se na lokaciji nameravanega posega ne bo vršilo proizvodnje poliuretanske izolacije. Na podlagi teh podatkov je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da se pri obratovanju predmetnega posega ne bodo uporabljale snovi, ki bi lahko povzročile večje nesreče, s čimer so bili po oceni prvostopenjskega upravnega organa odpravljeni vplivi, ki jih je Ministrstvo za zdravje prepoznalo kot pomembne. Tožnik tem ugotovitvam ne ugovarja, zato jih sodišče šteje kot nesporne.

Tožnik je bil zavezan za plačilo stroškov po tretjem odstavku 157.a člena ZVO-1 kot posestnik zemljišča, kar je bilo ugotovljeno na podlagi koncesijske pogodbe in aneksa ter zahtevka za sečnjo, kar je ustrezalo tako definiciji lastniškega posestnika, kot tudi neposrednega dejanskega posestnika (prvi odstavek 24. in prvi odstavek 27. člena SPZ. Organ je tožnika določil za plačnika, ker je ugotovil, da tožnik izvaja na parceli neposredno dejansko posest. Tožnik namreč ni bil določen za plačnika stroškov le na podlagi določb ZSKZ, ki so ga pooblaščala za gospodarjenje z gozdovi v državni lasti (2. in 4. člen ZSKZ), ali vpisa B. v zemljiški knjigi, temveč kot dejanski posestnik nepremičnine, to dejstvo pa s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P ... z dne 26. 2. 2015 ni ugotovljeno drugače kot z odločbo z dne 31. 5. 2015. Dejanska oblast nad parcelo, na kateri so bili odloženi odpadki, pa je bila podlaga za določitev tožnika kot zavezanca za plačilo stroškov odstranitve odpadkov.