Pravdni stranki morata biti pred izdelavo izvedenskega mnenja seznanjeni s tem, kdo konkretno bo izdeloval izvedensko mnenje, predvsem zaradi pravice predlagati njegovo izločitev po 247. členu ZPP. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-454/15 z dne 20. 12. 2017 poudarilo, da mora sodišče tudi samo paziti, ali glede na razpoložljive podatke v spisu pri izbranem izvedencu oziroma strokovni instituciji, ki ji zaupa izvedensko delo, obstajajo okoliščine, ki v bistvenem ogrožajo ustavno jamstvo enakopravnosti strank v dokaznem postopku. Prav zato sodišče ne more postavljenega izvedenca pooblastiti, naj po potrebi pritegne še drugega izvedenca, niti ne sme izvedenec tega storiti samovoljno. Vselej mora imenovani izvedenec morebitni predlog za sodelovanje drugega izvedenca sporočiti sodišču, da ga sodišče imenuje s sklepom in s tem strankam omogoči uveljavljanje pravice do izločitve.
Stranka nima samodejne pravice do drugega izvedenskega mnenja; nepopolnost mnenja ali strankino nestrinjanje z njim še nista razlog za postavitev novega izvedenca. Vrhovno sodišče je res v obrazložitvah odločb II Ips 171/2017, II Ips 333/2016 in II Ips 138/2018 navedlo, da je lahko drugače v primerih, ko je izvedenec izvedensko delo sicer opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Vendar Vrhovno sodišče vselej doda, da se mora tudi v tem primeru za postavitev novega izvedenca v dokaznem postopku vzpostaviti razumen dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev.
Vrhovno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve in druge stopnje, da je izvedenka kljub izjemni zahtevnosti okoliščin obravnavanega primera razumljivo in prepričljivo obrazložila, zakaj ocenjuje, da CTG ni bil povsem normalen in tudi zakaj meni, da bi bilo ob takšnem razvoju glede na strokovna izhodišča najkasneje ob 15. uri treba razjasniti stanje otroka s pH-metrijo in ob ugotovitvi, da gre za acidozo takoj opraviti carski rez. Vrhovno sodišče se zato strinja z oceno sodišča druge stopnje, da prva toženka z izpovedjo dr. A. A. in drugimi dokazi ni uspela vzpostaviti takšnega dvoma v pravilnost ugotovitev izvedenke, da bi bilo potrebno ponavljanje dokaza z novim izvedencem.
Zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti bi toženka lahko odgovarjala le, če bi tožnici nastala škoda, ker bi se uresničilo katero izmed tveganj, na katera bi morala biti opozorjena, vendar ni bila. Očitek, da ji zdravnik ni pojasnil, da ima inverzni astigmatizem in jo seznanil z mestom dioptrije, bi bil torej lahko pomemben le ob hkratni ugotovitvi, da je do negativnih posledic zaradi s tem povezanega zapleta tudi v resnici prišlo.
V izjemnih primerih, kakršen je obravnavani, so dovolj tudi zdravnikova ustna pojasnila.
Veljavnost pacientove privolitve v poseg tudi po stališču teorije "nedvoumno" vezana "na izjavo volje in ne na pisnost kot tako", in ker je tožnica svojo voljo nesporno in jasno izrazila s prihodom na operacijo in nato s podpisom privolitvenega obrazca za anestezijo, ki "je kot sestavni del operacije predstavljala funkcionalno celoto v okviru opravljenega operativnega zdravljenja", odsotnost pisne oblike privolitve kot taka in sama po sebi ni vplivala na veljavnost pacientkine privolitve.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili, da toženec ni izpolnil pojasnilne dolžnosti, s čimer naj bi opustil dolžno skrbnost in zato ravnal protipravno.