Bistveno vprašanje se tiče "volje, da se opravi prenovitev" (324. člen OZ) ter "izražen namen, naj dotedanja obveznost ugasne". V literaturi je pojasnjeno, da strankam ni treba uporabiti ravno izrazov prenova ali novacija, marveč zadošča jasen namen, da nova obveznost nadomesti prejšnjo. Ugotavljanje prave pogodbene volje je v skladu z ustaljeno sodno prakso dejansko vprašanje.

• Glede na dokazno podprte trditve tožeče stranke v zvezi z obsegom škode in s sanacijo, so pritožbene trditve, da škoda ni nastala v tem obsegu premalo konkretizirane.

Do odpusta obveznosti je prišlo s sklepom o odpustu obveznosti (pravnomočnem 18. 8. 2022), medtem ko je njena mati umrla ... 2. 2022, kar pomeni, da zapuščina po njej predstavlja stečajno maso, saj zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Tudi pravnomočen sklep o odpustu obveznosti tega ne spreminja, saj tak sklep ni ovira za unovčenje premoženja, ki spada v stečajno maso.

Res je minilo že skoraj štiri leta od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, vendar zaenkrat še ni mogoče zaključiti postopka osebnega stečaja, saj je to mogoče šele, ko so opravljena vsa potrebna dejanja, kar pomeni tudi unovčenje vsega premoženja, ki spada v stečajno maso, do takrat pa upravitelj niti nima pravice predlagati končanja postopka osebnega stečaja. Pri tem sodišče brez predloga upravitelja in izjave, da je izvedel vsa dejanja, ki jih je v skladu z ZFPPIPP treba opraviti, o končanju stečajnega postopka sploh ne sme odločati, saj je ta izjava, ki jo upravitelj poda v končnem poročilu, pogoj za izdajo takega sklepa. Pri tem je tudi izključeno odločanje o sorazmernosti nadaljnjega vodenja stečajnega postopka. Šele ko bo dokončno jasno, kolikšen delež zapuščine pripada dolžnici, bo tudi mogoča ocena njegove vrednosti, in šele takrat bodo, če nepremičnine oziroma dolžnici pripadajočega deleža nepremičnine ne bo mogoče prodati, upniki lahko podali izjavo, ali so v tem primeru pripravljeni prevzeti nepremičnino v skladu s 374. členom ZFPPIPP. Ali je premoženje unovčljivo ali ne, je mogoče presojati šele po poskusu prodaje tega premoženja, do ugotovitve, kolikšen delež zapuščine po materi pripada dolžnici, pa premoženja sploh ni mogoče začeti prodajati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno to zavrnilo.

Pritožba očita, da je cenitev nepremičnin, ki so bile prodane pred začetkom stečajnega postopka, in ki jo je opravila družba A., nestrokovna, kar pa ne more biti predmet zahteve za razrešitev upravitelja, razen če bi upravitelj izbral cenilca na podlagi neskrbnosti ali velike malomarnosti, česar pa pritožba ne zatrjuje. Razpravljanje o cenitvi tako ne more biti predmet tega postopka.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da dejstvo, da je bila s sodbo Višjega deželnega sodišča v Dresdnu 10 U 1028/25 z dne 25. 9. 2025 zamudni sodbi 8 O 1449/24 odvzeta pravnomočnost, ne preprečuje izvršbe. Omenjena zamudna sodba je bila namreč v skladu z nemškim procesnim pravom razglašena za začasno izvršljivo, kar po nemškem pravu zadošča za izvršbo pred pravnomočnostjo zamudne sodbe. Po določbi 39. člena Uredbe Bruselj I bis je odločba, ki je izvršljiva v eni državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah. Sodišče prve stopnje je opozorilo, da je po načelu stroge formalne legalitete izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov dokler ta ni razveljavljen, spremenjen ali odpravljen (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

46. člen Uredbe Bruselj I bis določa, da se na zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, izvršitev sodne odločbe zavrne na podlagi tega, da obstaja eden od razlogov iz člena 45, ki med drugim določa kot primer za zavrnitev priznanja sodne odločbe tudi, če je bila sodna odločba izdana v odsotnosti toženca, če tožencu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost (odstavek 1b).

O predlogu za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe se ne odloča v ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi (izdan na podlagi take tuje sodne odločbe), ampak je v prvem odstavku 42.b člena ZIZ urejen poseben postopek: "Za izvedbo postopka izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave oziroma tuje javne listine v Republiki Sloveniji po določbah Uredbe 1215/2012/EU ali Uredbe 606/2013/EU, pri kateri ni treba izvesti postopka priznanja in izvršitve, dolžnik oziroma zainteresirana stranka pa ima v Republiki Sloveniji pravico vložiti predlog za zavrnitev priznanja, predlog za odločitev, da ni razlogov za zavrnitev priznanja ali predlog za zavrnitev izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave ali tuje javne listine, je pristojno okrožno sodišče." Gre torej za poseben postopek, ki se vodi pred okrožnim sodiščem. Dolžnik je tak postopek sprožil in se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod I R 496/2025. Vse to pa ne glede na upnikove pritožbene razloge pomeni, da je v trenutku odločanja o ugovoru sporna zamudna sodba še vedno izvršljiva. Na tako odločitev ne vplivajo pritožbene trditve, da je OLG Dresden ugotovilo, da vročitev zamudne sodbe dolžniku ni bila veljavna in je dolžnikov ugovor zoper zamudno sodbo pravočasen. Kot rečeno, bo to predmet presoje v postopku I R 496/2025, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Tudi trditev, da nemška 707 in 719 člen ZPO dolžniku, ki je vložil pravočasen ugovor (Einspruch) omogočata, da zahteva ustavitev začasne izvršljivosti, zlasti ko so ugotovljene hude procesne napake, kot je neveljavna vročitev. Tudi če taka okoliščina predstavlja materialni dokaz za aktivacijo izključitvenega razloga po členu 45(1)(b) Uredbe Bruselj I bis in če odločba ne more biti priznana v Republiki Sloveniji, to ne pomeni, da izvršilno sodišče takšne okoliščine ugotavlja v ugovornem postopku, ampak gre ponovno za vprašanja, o katerih se odloča v postopku po prvem odstavku 42.b člena ZIZ, za katerega je pristojno okrožno sodišče.

V primeru, ko je dopolnitev izvedenskega mnenja predlagana glede istega spornega dejstva, ne gre za nov dokazni predlog, ampak le za predlog za nadaljnje izvajanje istega dokaza. Ker se zato tudi v konkretnem primeru izvedensko mnenje z dopolnitvijo šteje kot celota, mora strošek dopolnitve plačati tista stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem.

Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.

V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (ni še potekel rok za vložitev pritožb vseh udeležencev postopka), zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je sodišče druge stopnje odločilo le o pritožbi nasprotnega udeleženca, ki jo je vložila odvetnica. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbe vseh udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitnih pritožbah ostalih udeležencev.

Ker zaključka sodišča prve stopnje, na podlagi katerega se je sodišče odločilo, da stikov začasno ne bi popolnoma ukinilo, ni mogoče preveriti in o predlogu za ukinitev stikov v izreku odločbe, ni odločeno, je bilo potrebno pritožbama ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Res so bila v sodni praksi (in tudi teoriji) zavzeta stališča, da v zapuščinskem postopku ni predvidena izdaja delnega sklepa o dedovanju, vendar je po drugi strani mogoče zaslediti tudi argumente, ki izdaji delnega sklepa o dedovanju kategorično ne nasprotujejo. Ali je v zapuščinskem postopku mogoče (in smotrno) izdati delni sklep o dedovanju, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Takšni primeri so sicer izjemno redki, vendar to po mnenju pritožbenega sodišča ni povsem izključeno.