Tako prodajalec A. A. kot tožnik sta se zavedala, da je bil dogovor o prodaji z dne 1. 2. 2008 sklenjen brez upoštevanja pravil, ki veljajo za pravni promet s kmetijskimi zemljišči, pa tudi dejstva, da A. A. ni lastnik nepremičnine. Tožniku ni uspelo izkazati nikakršnega protipravnega ravnanja toženca, zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Tožnik bi ga moral, če je za sporno parcelo res plačal kupnino, uveljavljati zoper drugo osebo.
Izostanka postulacijske sposobnosti s pozivom na podlagi 108. člena ZPP ni mogoče sanirati. To je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Razloge zanj je VSRS pojasnilo v zadevah II Ips 3/2007, II Ips 321/2007 ter II Ips 576/2007, kasneje pa jih povzemalo tudi v drugih odločbah.
Ni podlage za izrek predlaganih ukrepov po 19. členu ZPND, saj ni izkazana takšna intenziteta ogroženosti otroka, ki bi utemeljevala popolno prekinitev stikov med nasprotnim udeležencem in sinom. Ukrep omejitve stikov dečku nudi zadostno varstvo.
Toženka ni bila deležna bistvene storitve, ki naj bi jo s provizijo plačala, to je posredovanja oziroma prizadevanja najti pravno ali fizično osebo, ki se bo z njo pogajala za sklenitev pogodbe, niti drugih posredniških storitev, saj so bile le-te opravljene po naročilu prodajalca. Spodbujanje ali siljenje v sklenitev posredniške pogodbe kupca, ki v stik z nepremičninsko družbo pride z že izoblikovanim konkretnim povpraševanjem po določeni nepremičnini, je v nasprotju s Kodeksom dobrih poslovnih običajev v prometu z nepremičninami. Podlaga za sklenitev posredniške pogodbe je bila nemoralna in s tem nedopustna in nična.
Idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe je enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Izračun razmerja terja pravilna uporaba materialnega prava.
Pritožba ima prav, ko izpostavlja, da se vprašanje za prehodno odločanje, ki ga je VSRS zastavilo SEU, nanaša le na denarni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, zato ni bilo nobene podlage za prekinitev postopka tudi glede tistega dela, ki se nanaša na nedenarni zahtevek (ugotovitev ničnosti spornih pogodb in posledično vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), ker vprašanj v zvezi s temi zahtevki predhodno vprašanje VSRS ne naslavlja.
Ne pogodba o opremljanju ne 78. člen ZPNačrt ne predvidevata pobotanja plačila za izgradnjo nove komunalne opreme investitorja z nasprotnim zahtevkom občine za plačilo komunalnega prispevka in poračun preostanka vrednosti (če je višina plačila za izgradnjo nove komunalne opreme višja od komunalnega prispevka), ampak domnevo, da se šteje, da je na ta način investitor v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Strošek izgradnje nove komunalne opreme je lahko višji, tudi za znesek DDV kot v konkretnem primeru, kar pa je tveganje in breme na strani investitorjev.
Sodišče ni vezano na pravno mnenje drugega državnega organa (DORS, FURS), saj gre za vprašanje uporabe prava, za kar je pristojno sodišče.
V razmerju med pravdnima strankama je treba upoštevati med njima sklenjeno pogodbo o opremljanju, iz katere ne izhaja, da bi bila toženka dolžna tožnici povrniti znesek DDV od prenesene komunalne opreme (potem ta prenos ne bil več brezplačen). Morebitna možnost vračila DDV od države, enako kot tudi možnost odbitka DDV, na to ne vpliva, kar velja tako za toženko kot za tožnico. Možnost odbiti ali zahtevati vračilo DDV ne spremeni dejstva, da je prenos komunalne opreme med pravdnima strankama po pogodbi brezplačen.