Po presoji zakonskih določb in določb o zastaranju kazenskega pregona je za obtoženko milejši zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja tako glede naklepa kot tudi glede določb o zastaranju kazenskega pregona. Kaznivo dejanje po spremenjeni določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 bi bilo dokončano šele z izplačilom plač posameznim zaposlenim. Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pa je bilo kaznivo dejanje dokončano 1. 9. 2015 z izdajo zadnjega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti. Glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje kazenski pregon po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara v 10 letih od storitve kaznivega dejanja. Pri presoji zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določala, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Glede na obrazloženo je kazenski pregon, upoštevajoč datum zadnje izdaje nezakonitega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti in rok 64 dni iz prej navedenega zakona, zoper obtoženo zastaral 5. 11. 2025, še pred predložitvijo predmetne kazenske zadeve Višjemu sodišču v Ljubljani, saj je bil predmetni kazenski spis predložen 17. 11. 2025.
Naloga sodišča je bila v presoji, ali sta oba preživninska zavezanca v obdobju od 8. 3. 2019 do 19. 1. 2023 izpolnjevala svojo preživninsko obveznost v ugotovljenem razmerju. Pri tem pa je upoštevalo časovni obseg izvajanja starševske skrbi, ko so otroci pri enem in drugem staršu, ko torej tudi samostojno skrbita za preživljanje otrok. Upoštevati je bilo tako treba, da je bila samostojna skrb za preživljanje otrok večja na materini strani, hkrati pa v določenih časovnih obdobjih različna, še pred tem je bilo treba napraviti oceno skupnih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok, ki jih imajo tako pri materi kot tudi pri očetu, ugotoviti pa je bilo tudi treba, katere od nastalih in že poravnanih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok je plačal vsak od obeh staršev.