Drugi odstavek 22. člena ZZPri (ki določa, da se, če prijavitelj v postopku za izdajo začasne odredbe izkaže, da je pred povračilnim ukrepom podal prijavo, šteje, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) ne pride v poštev, če dolžnik (kot tožnica) predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku, saj je njen namen varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe, z njo ni mogoče utemeljiti izdaje ureditvene začasne odredbe.
Vročanje po detektivu je dopusten način vročitve na podlagi šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), tretjega odstavka 34. člena Zakona o detektivski dejavnosti in ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Ker je detektiv tožnika našel na njegovem naslovu in mu pisanje osebno ponudil v sprejem, tožnik pa ga je zavrnil, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da niso bili podani pogoji za uporabo pravil o obvestilu in petnajstdnevnem roku za prevzem pošiljke iz tretjega odstavka 142. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je toženki po predlogu tožnika s sklepom na naroku za glavno obravnavo 12. 9. 2022 naložilo predložitev tahografov, izpisov GPS sledenja in potnih nalogov za vozila, ki jih je uporabljal, ter evidence delovnega časa. Tahografe in evidence delovnega časa je bila toženka dolžna voditi. Ni jih predložila iz razloga, ki ga je navedla, da z listinami (podatki) ne razpolaga.
Sodišče prve stopnje je med strankama sporno število nadur pravilno ugotavljalo iz izvedenskega mnenja izvedenca za promet; izvedencu je naložilo, da izhaja iz poti, ki so navedene na obračunih potnih stroškov, in upošteva tovorne liste ter povprečne hitrosti vožnje, povprečne čase naklada in razklada ter čase za ostala opravila voznika.
Toženec z ustanovitvijo samostojnega podjetništva in z njegovim poslovanjem ni kršil konkurenčne klavzule. Drugih poslov razen tistih, pri katerih je sodeloval s tožnico, v relevantnem času veljavnosti konkurenčne klavzule ni bilo. Po obvestilu bi mu tožnica morala izplačevati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, česar ni storila. Tožnica je bila torej tista, ki ni izpolnila svoje obveznosti, kar je po pozivu k izpolnitvi obveznosti 2. 12. 2022 utemeljilo odstop od konkurenčne klavzule na podlagi 103. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po odstopu od konkurenčne klavzule 19. 12. 2022 le-ta toženca ni več zavezovala, zaradi česar je nebistveno, ali bi s kasnejšim poslovanjem (v okviru 27. 12. 2022 ustanovljene družbe C. d. o. o.) prišlo do kršitev.
Pravila 287. člena OZ o vračunavanju se uporabijo le, kadar dolžnik ob plačilu ni navedel, katero izmed več obstoječih obveznosti do upnika je s tem plačal. Obravnavani spor tega pogoja ne izpolnjuje. Toženka je v plačilnih listah jasno navedla, da tožniku z zneski, ki jih izpostavlja v pritožbi, izplačuje nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. Zatrjevanje, da mu je iz tega naslova plačala previsoke zneske, ne more predstavljati utemeljene podlage za uporabo 287. člena OZ, oziroma za vračunavanje v smislu, da je s previsoko izplačanimi nadomestili plač za čas bolniškega staleža poplačala katero od vtoževanih terjatev tožnika. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi vračunavanje, za katerega se zavzema pritožba, dejansko pomenilo obid prepovedi iz 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).
Toženka ni dokazala, da bi tožnika kadarkoli po 9. 2. 2024 pozvala na delo ne pisno ne ustno. Tudi v pritožbi ni navedla, kdaj naj bi tožnika pozvala na delo. V pritožbi sicer zatrjuje, da so bili pozivi ustni, vendar iz predložene Viber komunikacije in izpisov klicev izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je po 9. 2. 2024 prvi klical in pisal direktorju toženke, kar dodatno potrjuje njegove navedbe, da ni bil nikoli pozvan na delo, poleg dejstva, da je njegovo delo na projektu, ki je poteklo v spornem obdobju, v celoti prevzel B.B., kar pomeni, da dela za tožnika niti ni bilo.
Pravica do poklicnega zavarovanja ni pravica, ki bi izvirala iz primerjave z drugimi delovnimi mesti, temveč je zakonska pravica, katere obstoj je odvisen od izpolnjevanja pogojev, določenih v 81. členu ZODPol v povezavi z določbami ZPIZ-2. Zato tudi morebitna ugotovitev, da je posamezno drugo delovno mesto po vsebini ali pogojih dela primerljivo s tožnikovim, sama po sebi še ne pomeni, da mora biti tudi tožnik vključen v poklicno zavarovanje. Za uspeh s tožbenim zahtevkom bi moral namreč dokazati predvsem, da delovno mesto, ki ga zaseda, izpolnjuje zakonske pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje.
Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotenem delovnem mestu. Če pa delavec v času opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta na svojem delovnem mestu doseže in/ali preseže izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, pa poleg plačnega razreda, ki ga je že dosegel, prejme še en plačni razred iz naslova plačila za opravljeno višje vrednoteno delo.
Obravnavani primer pa se od zakonitega agencijskega dela bistveno razlikuje, saj je bil celoten poslovni model vzpostavljen prav zato, da bi se izognil uporabi prisilnih določb delovnopravne zakonodaje. Posledica ugotovljene zlorabe zato ni uporaba pravil o subsidiarni odgovornosti uporabnika, temveč njegova neposredna odgovornost za prikrajšanje delavca pri pravicah iz delovnega razmerja. Ker je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da je tožnik delo opravljal v organiziranem delovnem procesu toženke pod njenimi navodili in nadzorom, pri čemer je bil poslovni model uporabljen za prikrivanje njegovega dejanskega delovnega razmerja s toženko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila toženka njegov dejanski delodajalec in da mu zaradi ugotovljene zlorabe odgovarja za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja enako kot delodajalec.
Pravilna je pritožbena navedba, da plačilo vtoževanega dodatka ni pogojeno s tem, ali je bil delavec dejansko klican na določen kraj. Pogoj za plačilo je, da je bil delavec dejansko v stanju pripravljenosti za delo v smislu 71. člena ZODPol in 17. člena KPP, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno.
Informacija o pričakovani višini pokojnine oziroma informativni izračun pokojnine ima po ustaljeni sodni praksi izključno informativni značaj in ne ustvarja pravnih posledic za nobeno stranko. Ne gre za posamičen upravni akt, s katerim bi se odločalo o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč za neobvezujoče obvestilo o predvideni višini oziroma datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Informativni izračun višine pokojnine temelji na razpoložljivih podatkih matične evidence, podatkih zavarovanca in predloženih dokazilih, ob predpostavki, da so plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato ga ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do pokojnine. Na takšen učinek izračuna je bil tožnik izrecno opozorjen ob posredovanju informativnega izračuna v dopisu z dne 18. 5. 2022.
Pri izpodbijani odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je z uveljavitvijo in začetkom uporabe ZJU-1 v novem sedmem odstavku 23. člena določen način, po katerem javni uslužbenec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja (po določbah drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 23. člena ter prvega odstavka 26. člena tega zakona). S tem je določena obligatornost notranje poti s pritožbo na komisijo za pritožbe tudi za čiste denarne terjatve, s čimer je izključena uporaba splošne določbe četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih.
V tej zadevi je bila tožba očitno vložena pravočasno in je bil k tožbi priložen izpodbijani posamični upravni akt. S tem je izpolnjena procesna predpostavka za meritorno sojenje. Ugotavljanje pravne koristi oziroma pravnega interesa za tožbo v tem primeru ni dopustno. Iz ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva zoper posamično upravne akte iz 157. člena Ustave RS izhaja, da se pravni interes za vložitev tožbe zoper dokončne upravne odločbe domneva. Z izpodbijano dokončno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika, kar pomeni, da je bila zanj izdana negativna odločba in je posledično tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Upoštevaje navedeno sodišče ni imelo pravne podlage za zavrženje tožbe, ker tožnik naj ne bi izkazoval pravovarstvene potrebe oziroma pravnega interesa. S takim postopanjem je sodišče tožniku odvzelo pravico do pravnega varstva.
Utemeljeno toženec opozarja, da izvedenski organ ni pojasnil koliko strani je dejansko obsegal zdravstveni karton. Sodišče z zdravstvenim kartonom ni razpolagalo, saj ga je pridobil izvedenski organ. Le-ta je zgolj pavšalno navedel, da naj bi zdravstveni karton obsegal od 201 do 300 strani. Ker glede obsega zdravstvenega kartona ni podatka niti v podanem izvedenskem mnenju, razen tega izvedenski organ tudi ni odgovoril na vloženo pritožbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj obrazložitev sodišča, da verjame izvedenskemu organu, ne zadostuje za priznanje spornih stroškov.
Utemeljeno pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo vlogo z dne 14. 5. 2025 kot obrazloženo vlogo med postopkom in toženki priznalo strošek 450 točk po Odvetniški tarifi (OT). V navedeni vlogi je toženka uveljavljala kršitev določb ZPP v zvezi s sklepom o postavitvi izvedenca oziroma nasprotovala vprašanju, na katerega naj bi odgovoril. Ker zoper tak sklep ni posebne pritožbe, toženka pa bi kršitev določb ZPP lahko pravočasno uveljavljala v naslednji vlogi ali na naslednjem naroku za glavno obravnavo, ni šlo za potreben strošek postopka. Glede vloge toženke z dne 3. 2. 2025 pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je šlo za obrazloženo vlogo v postopku, čeprav je šlo le za obrazložen dopis, s katerim je toženka sodišču odgovorila, da zahtevanih dokaznih listin ne more predložiti, ker z njimi ne razpolaga.
Iz petega odstavka 32. člena Uredbe izhaja, da če seštevek posameznih stroškovnih postavk nastanitvenih stroškov presega stanovanjski limit, gre presežek v breme javnega uslužbenca, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri predstojnik, do česar v primeru toženca ni prišlo. Z Navodili je bilo še določeno, da tožnica založi tudi stroške depozita za najem stanovanja, katere mora javni uslužbenec vrniti ob prenehanju najemne pogodbe (drugi odstavek 4. člena). Ker so stroški nastanitve presegli stanovanjski limit, prav tako ni bil vrnjen depozit, toženka navedene zneske, katere je plačevala na podlagi zaposlitve toženca pri njej, utemeljeno terja od toženca kot svojega zaposlenega v tem obdobju. Pritožbene navedbe, da ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, ampak za terjatev iz naslova najemnine in obratovalnih stroškov, so posledično neutemeljene.
V spornih vlogah je tožnik le ponovil dosedanje navedbe. Sodišče prve stopnje je zato omenjene vloge utemeljeno štelo zgolj za obrazložene dopise, ne pa za obrazložene vloge med postopkom, ki bi vplivale na sam postopek in za katere se prizna 225 točk.
Sodnemu izvedencu s tem, ko je potoval le enkrat na sodišče in nato nazaj, lahko skladno s četrtim odstavkom 41. člena Pravilnika pripada le ena nagrada, ki mu je bila že priznana.
Tožnik v tej zadevi ne more biti uspešen že iz razloga, ker niso izpolnjeni niti pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za vsebinsko obravnavo zadeve, saj je zamudil 10-letni rok, kot je bilo to že pojasnjeno, medtem ko tudi po izdaji dokončne odločbe niso bila ugotovljena nova dejstva, ki bi vplivala na tožnikovo pravico, kar pomeni, da tudi niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183.a členu ZPIZ-2.
Utemeljen je ugovor o nepravilnem obračunu 22 % DDV od priznane kilometrine. DDV se po ZDDV-1 obračuna le od opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo - 3. točka prvega odstavka 3. člena in 14. do 17. člena ZDDV-1. Pritožbeno sodišče je zato strošek kilometrine, ki je nastal tožnikovemu pooblaščencu, izvzelo ter ga pri obračunu 22 % DDV ni upoštevalo.
Upoštevajoč, da niti ZPP niti OT ne predpisujeta, da se kilometrina odmeri izključno po matematično najkrajši cestni povezavi, je odvetnik upravičen do kilometrine v skladu z 10. členom Odvetniške tarife, zaradi česar mu ni mogoče nalagati dodatnih omejitev, ki iz te tarife ne izhajajo. Običajna, prometno smiselna in varna pot predstavlja potreben strošek postopka, zato zgolj dejstvo, da obstaja nekaj kilometrov krajša alternativna povezava, sama po sebi ne more biti razlog za znižanje priznane kilometrine.