vročanje sodnih pisanj - vročanje vabila za narok - osebna vročitev - vročitev v hišni predalčnik - fikcija vročitve - vročilnica kot javna listina - brezplačna pravna pomoč - vročanje pisanj pooblaščencu - vabljenje pooblaščenca - dejanska seznanitev s sodnim pisanjem - vpogled v spis - oprava naroka v odsotnosti stranke
Vročitev oziroma njena fikcija (v primeru, ko naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne) nastopi že s samim potekom časa, medtem ko seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna.
Kršitve predpisov o vročanju učinkujejo, če je bilo stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti. Vendar formalnosti pri vročanju niso same sebi namen; če pisanje dejansko pride v roke naslovnika na drug način (kot v konkretnem primeru, ko je bila pooblaščenka s sodnim pisanjem seznanjena z vpogledom v spis in fotokopiranjem določenih listin), je pomanjkljivost pri vročanju odpravljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00016825
OZ člen 10, 131, 131/1, 154, 154/1, 154/2, 288, 943, 943/1. ZPP člen 216, 216/2. ZBPP člen 46, 46/3.
odškodnina - odškodninska odgovornost - krivdna odgovornost - temelj odškodninske odgovornosti - višina odškodnine - prometna nesreča - nesreča premikajočih se motornih vozil - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - soprispevek oškodovanca - izvedenec cestnoprometne stroke - izvedensko mnenje - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - skaženost - tuja pomoč - določanje višine odškodnine po prostem preudarku - izguba na dohodku - vračunanje obresti in stroškov - zakonske zamudne obresti - zaključek zdravljenja - stroški postopka - predpravdni stroški
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, ob ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zaključilo, da je za prometno nesrečo, v kateri je bil tožnik udeležen kot motorist, ki je peljal naravnost po desnem prometnem pasu desnega smernega vozišča po prednostni štiripasovni cesti, zavarovanec toženke pa kot voznik osebnega vozila, ki je zavijal levo na neprednostno cesto, pripisati 90 % odgovornost vozniku osebnega vozila, ki je pri zavijanju očitno spregledal tožnika oziroma mu izsilil prednost, in 10 % odgovornost tožniku, ki je brez vozniškega izpita vozil neregistrirano vozilo. Kot ključno pri določanju tožnikovega soprispevka je izvedenec izpostavil, sodišče pa je temu sledilo, da tožnik v nevarni situaciji, v kateri je voznik osebnega vozila nepričakovano začel zavijati levo, ni pravočasno in ustrezno reagiral, saj je zmanjševal hitrost s prestavljanjem, pravilno pa bi moral intenzivno zavirati, da bi se nevarni situaciji izognil. Po oceni izvedenca bi se povprečen motorist z opravljenim vozniškim izpitom zelo verjetno na obravnavano situacijo odzval pravočasno in bi z ustreznim in intenzivnim zaviranjem trčenje z veliko verjetnostjo lahko preprečil, ker bi se v času šolanja pred opravljanjem izpita naučil tudi ravnanja v primeru nevarnosti, načinov zaviranja in umikanja.
Zdravljenje v ožjem smislu se je zaključilo konec avgusta 2010, ko je bilo zaključeno zdravljenje pri travmatologu. Kasnejši pregledi in zdravljenje pa so bili potrebni zaradi omilitve simptomov trajnih posledic, pri čemer ta del zdravljenja spada k trajnim posledicam obravnavanih poškodb.
Spremenjena osebnost je logična posledica vseh sprememb v tožnikovem življenju, ki jih je pustila obravnavana nezgoda, zato je ta okoliščina že sama po sebi zajeta v prisojeni odškodnini in je sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej raziskovati. Kakšnih ekscesnih sprememb na tem področju, ki bi odstopale od navedenih in bi zahtevale angažiranje izvedenca ustrezne stroke, pa tožnik ni zatrjeval. V zvezi s tožnikovimi trditvami o opustitvi misli na družino pa gre pojasniti, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ga zmanjšanje življenjskih aktivnosti oviralo pri ustvarjanju in skrbi za družino, zato tega dejstva sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno ni upoštevalo. Navedeno pomeni, da je ta okoliščina, če drži, posledica tožnikove subjektivne odločitve, ki ni tudi objektivno pogojena, zato na prisojeno odškodnino ne more vplivati.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo izgube na dohodku za obdobje po tem, ko je tožniku prenehala zaposlitev pri podjetju K., d. o. o. (t. j. od aprila 2009 dalje), saj tožnik ni podal ustreznih trditev, ki bi predstavljale podlago za sklepanje, kakšne dohodke bi lahko prejemal po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu K., d. o. o. Dejstvo, ali je bil tožnik od leta 1999 do nesreče vseskozi zaposlen (kar glede na podatke delovne knjižice niti ne drži) in dejstvo, da je po nezgodi iskal zaposlitev, na napisano ne vplivata, saj ne spreminjata dejstva, da tožnik ni izkazal višine dohodkov, ki bi jih prejemal.
Glede škode, ki je bila znana že ob vložitvi tožbe, je treba, tako kot pri ostalih vtoževanih postavkah, slediti stališču izvedenca, da je bilo zdravljenje v ožjem smislu zaključeno 31. 8. 2010, in tožniku priznati zamudne obresti le od tega dne dalje do plačila. Na to ne vpliva niti tožnikovo sklicevanje na določbo prvega odstavka 943. člena OZ, zato njegovo zavzemanje, da se tek zamudnih obresti določi od poteka 15-dnevnega roka, ki je bil toženki dan za izpolnitev obveznosti v prvem odškodninskem zahtevku (vloženem že 29. 1. 2009, t. j. pred zaključkom zdravljenja), ni utemeljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00013168
ZPP člen 3, 277, 318, 318/1, 318/1-3, 318/3, 339, 339/2, 339/2-7. OZ člen 142, 142/4.
zamudna sodba - delna zamudna sodba - prava zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - odpravljiva nesklepčnost tožbe - kontumacijski postopek - odgovornost staršev - odgovornost staršev za otroka, starejšega od sedem let - krivdna odgovornost staršev
Odgovornost staršev za ravnanje otroka od dopolnjenega 7. leta starosti do polnoletnosti je krivdna (četrti odstavek 142. člena OZ). Trditveno breme glede opustitev staršev je na tožeči stranki, ker pa se krivda staršev domneva, je na njih dokazno breme, da ni bilo opustitve dolžnega ravnanja. Starši ne odgovarjajo namesto odškodninsko odgovornega otroka, temveč njihova odgovornost temelji na lastnih opustitvah. Ker iz v tožbi navedenih dejstev ne izhaja krivdno ravnanje tretjega toženca, predpostavke za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013058
ZPP člen 274, 274/1, 343. OZ člen 3, 5, 5/1, 6, 6/2, 39, 39/4, 86, 86/1, 112, 112/1, 112/2, 372. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/1, 21/2. ZVPot člen 1, 1/3, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2. ZBS-1 člen 4, 11, 12.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - pogodba o dolgoročnem posojilu - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - valutna klavzula - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - ničnost pogodbe - oderuška pogodba - causa credendi - prosto urejanje pogodbenih razmerij - potrošnik - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - varstvo šibkejše stranke - merilo povprečnega potrošnika - kreditna sposobnost - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - pogodbeni pogoj - transparentnost pogodbenih pogojev - sklenitvena faza pogodbe - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - nedobrovernost - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - enaka vrednost vzajemnih dajatev - devizni tečaj - skrbnost dobrega strokovnjaka - spremenjene okoliščine - razveza pogodbe - dokazna ocena - rebus sic stantibus - pacta sunt servanda
Presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev je omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku.
Merila transparentnosti se presojajo po kriteriju povprečno obveščenega potrošnika, ki postopa z dolžno skrbnostjo in razumnostjo. Skladno s tem se šteje pogodbeni pogoj za transparenten, če pripelje potrošnika v položaj, da lahko na podlagi točnih in razumljivih kriterijev oceni ekonomske posledice pogodbenega pogoja. Pri tem so relevantne informacije, ki jih je potrošnik dobil pred sklenitvijo pogodbe in v trenutku sklepanja pogodbe, vključno z oglasi in obvestili, dostopnimi med pogajanji. Zahtevi transparentnosti bi bilo tako lahko zadovoljeno, če bi v trenutku sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe po tem, ko je bil nedvoumno opozorjen, da sklenitev pogodbe o kreditu v tuji valuti prinaša specifične rizike, ki pa ne obstoje, ko se pogodba sklepa v domači valuti. Pomembno bi bilo tudi opozorilo na okoliščino, da rizik spremembe tečaja različno vpliva na obveznosti pri kratkoročnih in dolgoročnih kreditih, ker je od trajanja pogodbe odvisna izpostavljenost riziku spremembe tečaja tuje valute in tudi možnosti predvidenja razlogov za spremembe tečaja.
Banka Slovenije ni mogla predvideti ne časa ne obsega ukrepov tuje nacionalne banke. Tudi od toženke zato ni mogoče pričakovati ali zahtevati, da pravilno napoveduje monetarno politiko tuje nacionalne banke. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv. Ni razumno od banke zahtevati, da potrošniku zagotovi druge informacije kot tiste, ki jih pozna ali bi jih objektivno morala poznati ob sklenitvi pogodbe. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Toženka je v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU. Pogodbeni pogoj, na podlagi katerega je treba kredit vrniti v isti tuji valuti je, glede na informacije, ki jih je toženka v času sklepanja pogodbe posredovala tožnikoma in glede na okoliščino, da ne gre za povprečna potrošnika (zakonca), ampak za potrošnika s poznavanjem ekonomskih zakonitosti, tako da ni dvoma, da sta bila seznanjena z možnostjo zvišanja ali znižanja tuje valute (posebej ob dejstvu dolgoročne izpostavljenosti valutnemu tveganju - kredita sta bila najeta z odplačilno dobo 25 let), v kateri je bilo sklenjeno posojilo in bila zmožna oceniti ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti, jasen in razumljiv. Kot je navedlo prvostopenjsko sodišče „sta tožnika, glede na nižjo anuiteto pri kreditu v CHF (za 100 EUR) ocenila, da je takšen kredit ugodnejši v danem trenutku (ugodnejši je bil nato še kar nekaj let) in zavestno sprejela tveganje, ki ga prinaša valutna klavzula“.
Tožeča stranka bi morala že ob sklenitvi pogodb upoštevati možnost spremembe tečaja, zato se na spremenjene okoliščine ne more sklicevati. Enako velja tudi pri uveljavljanju ekonomske krize kot spremenjene okoliščine. Uveljavljanje te bi morala podpreti in konkretizirati z dejstvi, s katerimi bi obrazložila: 1. spremembo dohodkov/odhodkov zaradi krize, 2. odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine nepričakovane, 3. vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo, 4. kako je ocenjevala tveganja, 5. kako je ravnala, da ji ni mogoče očitati pomanjkanja potrebne skrbnosti, in 6. kaj je storila, da bi izpolnila načelo oziroma temeljno zavezo pacta sunt servanda.
ZPP člen 155.. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19.
sodba na podlagi pripoznave - odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški
Prva pripravljalna vloga tožnika za postopek ni bila nepotrebna, saj gre za pripravljalni spis, dolg kar 11 strani, v katerem se tožnik vsebinsko opredeljuje do pravno pomembnih vprašanj v obravnavanem individualnem delovnem sporu in ne gre zgolj za ponavljanje tožbenih trditev. Zgolj dejstvo, da gre za zadevo, glede katere se je vodil vzorčni postopek, in da tožnik (med drugim) navaja stališča iz vzorčnega postopka, na (ne)potrebnost pripravljalne vloge ne vpliva. Tožnik je v omenjenem pripravljalnem spisu predlagal tudi dokaze. Zato tožniku ni mogoče odreči povrnitve stroškov za njeno sestavo.
ZFPPIPP člen 376, 396. ZPP člen 319, 319/1, 324, 324/2.
končanje postopka osebnega stečaja - obrazložitev sklepa - izrek sklepa
Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče pred tem izdalo sklep o odpustu obveznosti. Sodišče je s sklepom ustavilo nadaljnji zaseg denarnega dobroimetja na denarnih računih stečajnega dolžnika. Drži sicer, da je v obrazložitvi navedlo, da je sklep izdalo, vendar zaradi tega pritožnik s pritožbo še ne more uspeti. Bistveno je namreč, da z učinkom pravnomočnosti zavezuje le odločitev sodišča, to pa je tisto, kar je vsebina izreka sklepa.
kriteriji za oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - obstoječi dolgovi stranke - pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo toženčev mesečni prihodek (invalidsko pokojnino v celotni višini), ne pa tudi njegove dolgove, ki jih mora od mesečnih prejemkov plačevati, saj toženčevi siceršnji dolgovi na odmero višine sodne takse ne morejo vplivati v smislu, da bi se mu zaradi njegovega lastnega zadolževanja sodna taksa posledično zmanjšala.
ZPP člen 11, 207, 208, 208/1, 208/2, 208/3, 279b, 279b/4.
vzorčni postopek - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka
Prekinjeni postopek se mora nadaljevati, da lahko sodišče sprejme odločitev o glavni stvari. Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati pravdnih dejanj (207. člen ZPP). Ker je bil vzorčni postopek pravnomočno končan, ne obstoji več razlog za prekinitev postopka in se ta zato nadaljuje.
ZPP v prvem in drugem odstavku 208. člena določa, kdaj lahko sodišče nadaljuje postopek, ki je bil prekinjen iz določenih razlogov po 205. in 206. členu ZPP, v tretjem odstavku pa predvideva še dodatno možnost, da se lahko v vseh primerih postopek nadaljuje tudi na predlog stranke takoj, ko preneha razlog za prekinitev. Izpodbijani sklep ni nezakonit zaradi kršitve tretjega odstavka 208. člena ZPP, saj ta za nadaljevanje spornega postopka ni relevanten.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - civilno pravno razmerje
Po razlogih te sodbe je zaveza k izpolnitvi obveznosti element, ki je značilen za vsako pogodbeno razmerje, in ki sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Zato je treba nekaj več oziroma nekaj kar kaže na vedenje storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Ker česa podobnega v opisu dejanja ni zaslediti, tudi pogodbena obveznost med obdolženim in oškodovancem ni prešla v območje obravnavanega kaznivega dejanja.
pravica do izjave - neprerekana dejstva - dokazovanje odločilnih dejstev
Sodišče prve stopnje je toženki kršilo njeno pravico do izjave oziroma pravico, da se v postopku brani, saj ji je onemogočilo, da dokaže resničnost svojih nasprotnih, že v odgovoru na tožbo podanih trditev s predlaganimi dokazi o nenastanku zavarovalnega primera, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Čeprav obdolženi v času storitve kaznivega dejanja še ni bil obsojen, pritožnik zaradi števila in raznovrstnosti pozneje storjenih kaznivih dejanj pravilno nakazuje na že izoblikovani odnos pri obdolženemu do prepovedanega, ki je nesprejemljiv in ki ga zgolj s pogojno obsodbo, kljub določenemu posebnemu pogoju ni mogoče spremeniti/preoblikovati v odnos, zaradi katerega bi se ta kazenska sankcija izkazala za smiselno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00012205
OZ člen 94, 95, 96, 97, 98, 99, 99/2. ZZZDR člen 96.
razveljavitev izjave o priznanju očetovstva - objektivni rok za tožbo - izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva
Po stališču oziroma intervenciji Ustavnega sodišča (U-I-251/14) objektivni roki na področju izpodbijanja očetovstva ne pridejo v poštev. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker ni upoštevalo triletnega objektivnega roka po drugem odstavku 99. člena OZ.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - razpolaganje s sredstvi - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - trditveno breme - informativni dokaz - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse
Tožena stranka niti v predlogu za taksno oprostitev niti v dopolnitvi (in tudi ne v pritožbi) ni konkretno in obrazloženo zatrjevala okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da v trenutku nastanka taksne obveznosti s sredstvi ne razpolaga oziroma jih ne more unovčiti brez ogrožanja svoje dejavnosti, zato je sodišče prve stopnje predlog za taksno oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo pravilno zavrnilo.
Po oceni sodišča druge stopnje je namreč izvedensko mnenje z dopolnitvijo omogočilo sodišču prepričanje (ko o resničnosti tega dejstva ne dvomi noben izkušen človek) o tem, da je toženka podpisala kreditno pogodbo in poroštveno izjavo v njej.
določenost kaznivega dejanja - procesne predpostavke za pregon - oškodovanec kot tožilec - zavrženje obtožnega predloga - neobrazložena odločba
Kot je znano, je predmet preizkusa po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP kaznivost v obtožbi opisanega dejanja oziroma njegova določenost v kazenskem zakoniku, po 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP pa pogoji ali tako imenovane predpostavke, pod katerimi je dovoljeno storilca kaznivega dejanja preganjati. Predmeta sta po vsebini različna in redko združljiva, saj če v obtožbi opisano dejanje v kazenskem zakoniku ni določeno kot kaznivo, preizkušanje pogojev za pregon storilca nekaznivega dejanja ni smiselno oziroma je notranje protislovno, ker nakazuje, da je v obtožbi opisano dejanje na nek način še vedno kaznivo.
Pri odškodnini zaradi kršitve lizing pogodbe ni bistveno, kakšna je ocenjena tržna vrednost predmeta lizinga, temveč ali je lizingodajalec pri njegovi prodaji ravnal s potrebno skrbnostjo ter izvedel razumne ukrepe za zmanjšanje škode.
Zgolj navedba tožene stranke, da bi morala tožeča stranka plovilo prodati prej in dražje, sama po sebi v ničemer ne izkazuje opustitve razumnih ukrepov za zmanjševaje škode.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 91, 112, 112/1, 112/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - ustrezna zaposlitev - član sveta delavcev
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ponujena zaposlitev za delovno mesto receptor ni ustrezna zato, ker se zanjo ne zahteva enaka stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela poslovne tajnice, to je višješolska izobrazba. Za ponujeno delovno mesto se zahteva srednješolska izobrazba. To, da ima tožnica srednješolsko izobrazbo, ni odločilnega pomena. Tudi ni pomembna izpoved priče o tem, da od tožnice v kadrovski službi niso zahtevali predložitve potrdila o višješolskem izobraževanju. Ključno je, da se je za opravljanje dela, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zahtevala višješolska izobrazba, ponujena pa ji je bila zaposlitev, za katero se je zahtevala srednješolska izobrazba.
stroški stečajnega postopka - vrste stroškov stečajnega postopka - stroški pravdnega postopka - stroški odvetniških storitev - plačilo stroškov stečajnega postopka - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka - potrebnost stroškov - koristnost stroškov - pravne posledice začetka stečajnega postopka - prenos pooblastil na upravitelja - nagrada upravitelja
Pri odločanju o soglasju k plačilu stroškov sodišče ne presoja, ali so bili ti stroški potrebni in koristni. Pomembno je le, ali je stečajni upravitelj te storitve naročil pri odvetniku in ali jih je ta opravil. Upravitelj je v predmetni zadevi storitve naročil, s čimer je zavezal stečajnega dolžnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM00013760
SZ-1 člen 111. ZFPPIPP člen 386, 386/1. ZPP člen 77, 77/2.
osebni stečaj fizične osebe - poslovna sposobnost dolžnika v osebnem stečaju - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - izpraznitev in izročitev nepremičnin
Stečajni upravitelj postane zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika (druge toženke) le glede razpolaganja z njegovim premoženjem. Ker gre v našem primeru za zahtevek, ki je nedenarni (izpraznitev in izročitev nepremičnin), druga toženka glede takšnega zahtevka ni izgubila poslovne sposobnosti, niti le-ta ni omejena, kar pomeni, da bi se druga toženka v postopku lahko zastopala sama oziroma je imela pravico v postopku pooblastiti za zastopanje odvetnika.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - obstoj delovnega razmerja
Sodna praksa je zavzela stališče, da ko razmerje, za katerega tožnik zatrjuje oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja, že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice oziroma najkasneje v 30 dneh od prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo (najmanj) z zaključkom opravljanja dela delavca. Tožnik je navajal, da je bil pri toženki zaposlen do 21. 8. 2013, kar pomeni, da je 22. 8. 2013 začel teči 30-dnevni rok, ki pa ga je tožnik zamudil.