CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00012382
ZVEtL-1 člen 18, 24, 28, 28/1, 28/2, 29, 35, 57.
vzpostavitev etažne lastnine - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - pravnomočnost odločbe - materialna pravnomočnost sklepa izdanega v nepravdnem postopku - razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom - bolj verjetna pravica - domneve v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - sporna dejanska vprašanja - namen ZVEtL - kataster stavb - sprememba katastrskega vpisa
Izvedba naroka v postopku po ZVEtL ni obvezna.
V primeru, da so stavba in njeni deli že vpisani v katastru stavb, sodišče zagotovi spremembo vpisov oziroma nov vpis stavbe le, če ugotovi odločilno neskladje med dejanskim stanjem in stanjem v katastru stavb, ali če o tem, da se izvedejo spremembe oziroma nov vpis, med udeleženci ni spora.
ZVEtL je interventni zakon, postopek se vodi po pravilih nepravdnega postopka, ki ni primeren za razreševanje spornih lastninskopravnih vprašanj. V skladu s svojim namenom omogoči vpis lastninske pravice na delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, in olajšuje postopek tako, da sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev. Sodišče spornih dejstev v postopku ne rešuje, niti postopka ne prekinja, pač pa odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami. Če se ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno.
Upoštevaje namen ZVEtL in ZVEtL-1 pritožnikoma ni odvzeta možnost uveljavljati zahtevek na delu stavbe v pravdnem postopku. Izpodbijana odločba o vzpostavitvi etažne lastnine v postopku po ZVEtL ne postane materialno pravnomočna, temveč se bo o sporih v zvezi z lastništvom in o pravicah na skupnih delih stavbe lahko odločalo še po pravnomočnosti odločbe po ZVEtL, kar izrecno določa 35. člen ZVEtL-1, kjer bodo udeleženci imeli možnost uveljavljati svojo pravico na delu stavbe kot splošnem skupnem delu ali kot posebnem delu v korist vsakokratnega lastnika posameznega samostojnega dela.
Toženka, ki je banka, ni dokazala, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o vezavi depozita, zato ni imela nobene podlage za prenakazilo tožničinih sredstev z njenega transakcijskega računa.
Tožnica je trdila, da toženki ni dovolila razpolaganja s sredstvi na njenem transakcijskem računu. Toženka je trdila nasprotno, zato bi morala konkretizirano zatrjevati in dokazovati to dejstvo, v skladu z dokaznim standardom iz 215. člena ZPP, upoštevajoč določbo 13. člena ZPlaP, ki je določala vsebino dolžnega skrbnega ravnanja toženke. Toženka bi morala natančno pojasniti in ponuditi dokaze o tem, kdo in kdaj naj bi ji dal nalog za plačilo in kako je preverila identiteto tožnice oziroma njene morebitne pooblaščenke.
Ker je tožena stranka zatrjevala obstoj dogovora o sukcesivnem plačevanju dolga, ni mogoče šteti, da je zato, ker ni odgovorila na vlogo tožeče stranke, v kateri je ta obstoj takšnega dogovora zanikala, priznala, da ima tožeča stranka do nje zapadlo denarno terjatev oziroma da zatrjevani dogovor res ne obstaja.
KZ člen 205. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 196, 196/1, 196/2. ZDR-1 člen 4, 56.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - absolutni zastaralni rok - trajajoče kaznivo dejanje - časovna veljavnost kazenskega zakona
Pritožba glede izpovedb zaslišanih prič utemeljeno opozarja, da nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da je oškodovanec ves čas delal za obdolženca, niti priča D. Z., saj je ta povedal, da je bil oškodovanec 90% časa prisoten na delu na gradbiščih. Pritožbeno sodišče pa pri tem ni prezrlo, da je bil oškodovanec pri obdolžencu v obravnavanem obdobju, in sicer v letu 2008 zaposlen in prijavljen v zavarovanja le tri mesece (od 1. 3. 2008 do 25. 5. 2008) in en mesec v letu 2009 (od 23. 11. 2009 do 23. 12. 2009), zato je za pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje potrebno ugotoviti, kakšno je bilo njuno razmerje v vmesnem času.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00012482
OZ člen 39, 122, 346, 837. ZPP člen 5, 7, 243, 285.
posredniška pogodba - prenos pogodbe - pogoji za prenos pogodbe - dopustna podlaga pogodbe - zastaralni rok - trditveno in dokazno breme - negativna dejstva - materialno procesno vodstvo - pravica do izjave - dokazovanje z izvedencem - pripombe na izvedensko mnenje
Ker je tožnik vseskozi zmotno zatrjeval, da negativnega dokaznega bremena ne more nositi, v zvezi s tem je v posebni vlogi celo podal ugovor bistvene kršitve postopka, kjer je prosil sodišče, naj mu v okviru procesnega vodstva odgovori na njegovo vprašanje glede dokazovanja negativnih dejstev, bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva s pravdnima strankama odprto razčistiti vprašanje dokaznega bremena. Najprej tako, da bi strankama pojasnilo, katera v posamezni fazi postopka nosi dokazno breme, pa tudi tako, da bi ju pozvalo, da morata za svoje nove trditve predložiti dokazila.
obravnava pred sodiščem druge stopnje - pritožbena obravnava - izvedba predlaganih dokazov - soočenje izvedencev - založitev predujma za delo izvedenca - neplačilo predujma za izvedenca - (ne)izvedba predlaganih dokazov
Pritožbeno sodišče mora razpisati obravnavo, če spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov ali če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje.
Pritožbeno sodišče je v danem primeru ocenilo, da je potrebno za odločitev o tožnikovi pritožbi predhodno izvesti dokaz z zaslišanjem oz. soočenjem izvedencev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00013529
ZD člen 2, 123, 132. ZPP člen 233, 235.
predmet dedovanja - premoženjska pravica - terjatve zapustnika - terjatev zapustnika, ki jo uveljavlja dedič - obstoj terjatve do dolžnika - posojanje denarja - posojilna pogodbe - univerzalno pravno nasledstvo - dokazi in izvajanje dokazov - priče - dokazna ocena izpovedbe prič - trditveno in dokazno breme - pravna dobrota oprostitve pričanja
Ne gre prezreti, da sta priči sicer res zanikali, da bi jima bilo znano, da je pokojni posojal denar, a je sodišče utemeljeno izpostavilo, da sta navedeni v zapustnikovem pisnem koledarju ne seznamu dolžnikov in sta na sodišču izkoristili pravno dobroto in odklonili odgovor na vprašanje, ali sta prejeli poziv na vračilo dolga. Zato je na podlagi vsega navedenega njuno izpovedbo pravilno ocenilo kot manj prepričljivo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00016911
ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/1-1. ZLPPTR člen 29, 29/2. OZ člen 90, 90/2, 90/4.
izbrisna tožba - neveljavnost vknjižbe lastninske pravice - soglasje vlade - ničnost - ničnost pravnega posla - prepoved manjšega pomena
Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da ni šlo za prepoved manjšega pomena in da zato sporni posel z izpolnitvijo ni konvalidiral (drugi odstavek 90. člena OZ). Četrti odstavek 29. člena ZLPPTR jasno določa, da so nični pravni posli, sklenjeni v nasprotju z določbami tega člena (kar se nanaša tudi na obravnavano zadevo), ker Vlada Republike Slovenije ni dala soglasja iz drugega odstavka 29. člena tega zakona za odtujitev spornih nepremičnin. Ob tako jasni zakonski dikciji in upoštevajoč namen te norme (nadzor nad prometom z zemljišči) ni mogoče trditi, da je šlo v danem primeru za prepoved manjšega pomena.
paulijanska tožba - navodila za nadaljnje postopanje sodišču prve stopnje - pravica do sodnega varstva
Tožbeni zahtevek po presoji pritožbenega sodišča ni nerazumljiv in je tudi ustrezno oblikovan po materialnem pravu. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo in ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu in sploh ni ugotavljalo in tudi ne ugotovilo dejanskega stanja, je tožniku kršilo tudi ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen ustave Republike Slovenije), izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa je obremenjen tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi neupoštevanja določbe 362. člena ZPP, česar pritožba sicer ni izrecno uveljavljala.
Tožnica je ravnala smotrno in zakonito, ko je po odstopu od pogodb in zasegu vozil nemudoma pristopila k njihovi prodaji. Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora namreč storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica pred prodajo pri strokovnjaku naročila cenitev vozil, ob njihovi prodaji pa je nato dosegla celo višjo kupnino od ocenjene vrednosti. Obenem se je s hitro prodajo izognila stroškom hrambe, ki bi nazadnje bremenili toženca. Splošno je znano, da tržna vrednost vozila pada s potekom časa. Nobenega dokaza tudi ni, da bi tožnica s poznejšo prodajo vozil ali s prodajo različnim kupcem lahko iztržila višjo ceno.
sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov - predlog za izločitev dokazov - (ne)dovoljen dokaz
Dokumentacija CSD in zapisniki o zaslišanju prič ne predstavljajo nedovoljenih dokazov, ki bi jih bilo potrebno po določbi 83. člena ZKP iz spisa izločiti. Dokazi, ki jih sodišče na predlog strank ali po uradni dolžnosti izloči iz spisa, ker jih šteje kot nedovoljene dokaze, so tisti, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar pa dokazi, za katere obdolženi predlaga, da se izločijo, niso. Obdolženi namreč tako v predlogu, kot v pritožbi navaja kršitev ustavnih pravic v upravnem postopku in ne v predkazenskem oziroma kazenskem postopku ob pridobivanju dokazov, zato ne more biti uspešen niti, ko se sklicuje na sodno prakso. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za dokaze, ki bi bili pridobljeni s strani državnega organa, policije, sodišča itd. in za katere bi v zakonu bilo določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki bi bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.
vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog za zamudo - profesionalna skrbnost gospodarske družbe - letni dopust - odsotnost zakonitega zastopnika pravne osebe
Od gospodarske družbe se (ne glede na njeno velikost) pričakuje večja skrbnost kot od fizične osebe.
V sodni praksi je bilo v zvezi s tem že večkrat zavzeto stališče, da mora tožena stranka kot gospodarska družba svoje poslovanje organizirati tako, da to nemoteno poteka tudi ob morebitni odsotnosti njenega zakonitega zastopnika. Zato bi morala tožena stranka, če že ni dvignila sodne pošiljke na pošti, v času kolektivnih dopustov in odsotnosti zakonitega zastopnika sprejeti ustrezne ukrepe, ki bi ji omogočali sprejemanje pošte.
Prvi pogoj za vrnitveni zahtevek v vindikacijski sodbi je, da ima tožeča stranka na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti tožene stranke. Ta se lahko brani z različnimi ugovori, med katerimi lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je upravičen do posesti stvari. Med ostalim pa seveda lahko ugovarja tudi, da stvar, ki je predmet zahtevka, ni last tožeče stranke, ker je tožena stranka sama postala lastnica.
zakupnina - cenik - zakupna pogodba za kmetijsko zemljišče
Sprememba cenika vodi do spremembe končne zakupnine (cena z upoštevanjem faktorjev odstopanja) pri vsaki parceli in končne zakupnine v seznamu za posamezno leto.
Formula izračuna zakupnine ne v pogodbi ne v ceniku ni jasno določena, niti niso jasno določeni parametri v seznamu parcel, kar otežuje preverljivost pravilnosti izračuna zakupnine, ni pa to nemogoče. Na podlagi vsebine pogodbe, skupaj s seznamom in ceniki, je dovolj podatkov, na podlagi katerih se lahko ugotovi pravilen način izračuna zakupnine in se jo določi ter preveri tožnikovo vtoževano ceno zakupnine za posamezno leto.
zastaranje zamudnih obresti - razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi - ugovor zastaranja
Zamudne obresti so zastarale tri leta po glavni obravnavi v pravdnem postopku. Zaključek se je nanašal na takoimenovane neprave judikatne terjatve iz naslova obresti, ki zastarajo v treh letih po koncu glavne obravnave.
potek časa, za katerega je bila začasna odredba izdana - ustavitev postopka zavarovanja
Čas, za katerega je bila izdana začasna odredba v obravnavani zadevi, je nedvomno potekel, zato se pritožnik neutemeljeno zavzema, da se postopek zavarovanja ne ustavi in da se v zemljiški knjigi ohrani vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve.
sprememba tožbe - sprememba vrednosti spora med postopkom - sprememba pristojnosti - nepristojnost sodišča - vročanje stranki - pravica do izjave stranke
Utemeljen je očitek, da bi moralo sodišče toženi stranki dati možnost, da se o predlagani spremembi tožbe izjavi, in šele po tem ustrezno ravnati glede na 185. člen ZPP.
zavrženje tožbe - priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku - stroški pravdnega postopka - povrnitev pravdnih stroškov - povrnitev stroškov upniku - prijava terjatve v stečajnem postopku - prijava terjatve iz naslova stroškov postopka v stečajnem postopku - stroški zaradi uveljavljanja terjatve v sodnem postopku - pravne posledice začetka stečajnega postopka za terjatve upnikov - dolžnost prijave terjatev v stečajnem postopku - neenotna sodna praksa - nastanek terjatve iz naslova pravdnih stroškov - izdaja odločbe
Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju, da terjatev iz naslova pravdnih stroškov nastane z izdajo sodne odločbe, ki odloči o tej terjatvi in njenemu zavezancu. Gre za terjatev v pravdi, ki je bila začeta pred uvedbo stečajnega postopka, a o njej še ni bilo odločeno s sodno odločbo. To torej ni takšna terjatev, za katero drugi odstavek 60. člena ZFPPIPP določa, da jo je treba prijaviti, ker bi sicer prenehala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00016825
OZ člen 10, 131, 131/1, 154, 154/1, 154/2, 288, 943, 943/1. ZPP člen 216, 216/2. ZBPP člen 46, 46/3.
odškodnina - odškodninska odgovornost - krivdna odgovornost - temelj odškodninske odgovornosti - višina odškodnine - prometna nesreča - nesreča premikajočih se motornih vozil - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - soprispevek oškodovanca - izvedenec cestnoprometne stroke - izvedensko mnenje - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - skaženost - tuja pomoč - določanje višine odškodnine po prostem preudarku - izguba na dohodku - vračunanje obresti in stroškov - zakonske zamudne obresti - zaključek zdravljenja - stroški postopka - predpravdni stroški
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, ob ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zaključilo, da je za prometno nesrečo, v kateri je bil tožnik udeležen kot motorist, ki je peljal naravnost po desnem prometnem pasu desnega smernega vozišča po prednostni štiripasovni cesti, zavarovanec toženke pa kot voznik osebnega vozila, ki je zavijal levo na neprednostno cesto, pripisati 90 % odgovornost vozniku osebnega vozila, ki je pri zavijanju očitno spregledal tožnika oziroma mu izsilil prednost, in 10 % odgovornost tožniku, ki je brez vozniškega izpita vozil neregistrirano vozilo. Kot ključno pri določanju tožnikovega soprispevka je izvedenec izpostavil, sodišče pa je temu sledilo, da tožnik v nevarni situaciji, v kateri je voznik osebnega vozila nepričakovano začel zavijati levo, ni pravočasno in ustrezno reagiral, saj je zmanjševal hitrost s prestavljanjem, pravilno pa bi moral intenzivno zavirati, da bi se nevarni situaciji izognil. Po oceni izvedenca bi se povprečen motorist z opravljenim vozniškim izpitom zelo verjetno na obravnavano situacijo odzval pravočasno in bi z ustreznim in intenzivnim zaviranjem trčenje z veliko verjetnostjo lahko preprečil, ker bi se v času šolanja pred opravljanjem izpita naučil tudi ravnanja v primeru nevarnosti, načinov zaviranja in umikanja.
Zdravljenje v ožjem smislu se je zaključilo konec avgusta 2010, ko je bilo zaključeno zdravljenje pri travmatologu. Kasnejši pregledi in zdravljenje pa so bili potrebni zaradi omilitve simptomov trajnih posledic, pri čemer ta del zdravljenja spada k trajnim posledicam obravnavanih poškodb.
Spremenjena osebnost je logična posledica vseh sprememb v tožnikovem življenju, ki jih je pustila obravnavana nezgoda, zato je ta okoliščina že sama po sebi zajeta v prisojeni odškodnini in je sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej raziskovati. Kakšnih ekscesnih sprememb na tem področju, ki bi odstopale od navedenih in bi zahtevale angažiranje izvedenca ustrezne stroke, pa tožnik ni zatrjeval. V zvezi s tožnikovimi trditvami o opustitvi misli na družino pa gre pojasniti, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ga zmanjšanje življenjskih aktivnosti oviralo pri ustvarjanju in skrbi za družino, zato tega dejstva sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno ni upoštevalo. Navedeno pomeni, da je ta okoliščina, če drži, posledica tožnikove subjektivne odločitve, ki ni tudi objektivno pogojena, zato na prisojeno odškodnino ne more vplivati.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo izgube na dohodku za obdobje po tem, ko je tožniku prenehala zaposlitev pri podjetju K., d. o. o. (t. j. od aprila 2009 dalje), saj tožnik ni podal ustreznih trditev, ki bi predstavljale podlago za sklepanje, kakšne dohodke bi lahko prejemal po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu K., d. o. o. Dejstvo, ali je bil tožnik od leta 1999 do nesreče vseskozi zaposlen (kar glede na podatke delovne knjižice niti ne drži) in dejstvo, da je po nezgodi iskal zaposlitev, na napisano ne vplivata, saj ne spreminjata dejstva, da tožnik ni izkazal višine dohodkov, ki bi jih prejemal.
Glede škode, ki je bila znana že ob vložitvi tožbe, je treba, tako kot pri ostalih vtoževanih postavkah, slediti stališču izvedenca, da je bilo zdravljenje v ožjem smislu zaključeno 31. 8. 2010, in tožniku priznati zamudne obresti le od tega dne dalje do plačila. Na to ne vpliva niti tožnikovo sklicevanje na določbo prvega odstavka 943. člena OZ, zato njegovo zavzemanje, da se tek zamudnih obresti določi od poteka 15-dnevnega roka, ki je bil toženki dan za izpolnitev obveznosti v prvem odškodninskem zahtevku (vloženem že 29. 1. 2009, t. j. pred zaključkom zdravljenja), ni utemeljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013178
ZVPot člen 22, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. OZ člen 3, 86, 86/1, 119.
nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - zakonska pojasnilna dolžnost - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - izvedeni finančni instrumenti - zmotna uporaba materialnega prava - kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - valutna klavzula v CHF - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - oderuška pogodba - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - kavza pogodbe - causa credendi - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - načelo lojalne razlage - nejasni pogodbeni pogoji
Za zaključek, da je tožena banka v postopku sklepanja pogodbe naredila vse, kar je bilo treba, ne zadostuje ugotovitev, da sta tožnika s podpisom pogodbe potrdila, da sta bila v celoti seznanjena z rizikom eventualnega zvišanja obveznosti odplačila kredita v EUR, ki bi nastal kot posledica spremembe gibanja tečaja CHF, in še manj opredelitev temeljne pogodbene obveznosti tožnikov. Iz teh določb ne izhaja, kakšna je bila dejanska vsebina seznanitve in ali sta tožnika dejansko vedela, kako negotov je obseg njune obveznosti, prevzete s pogodbo. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti tudi ne zadostuje dejstvo, da toženka ni posebej poudarjala prednosti kredita z valutno klavzulo in da tožnikov ni zavajala z zagotovili o pričakovani stabilnosti tečaja. Toženka je bila namreč v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti. Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb z valutno klavzulo res ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tj. tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. Navedeno velja toliko bolj v konkretnem primeru, saj je ob sklenitvi pogodbe primerjava obrestnih mer in anuitet vzbujala vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti. Toženka kot finančni strokovnjak je ravnala vestno in pošteno, če je v pogajanjih za sklenitev pogodbe nastopala odprto in je tožnikoma kot potrošnikoma posredovala informacije, ki sta jih potrebovala, da sta lahko sprejela poučeno in preudarno odločitev, se pravi, da sta imela dejansko možnost primerjati ponujene kreditne opcije med seboj ob upoštevanju celotnega obdobja odplačevanja kredita in ne le glede na trenutno stanje.