davek od dobička iz kapitala - posojilo - odpust dolga - prikrito izplačilo dobička - dividenda - dokazno breme
Ker ni nobenega verodostojnega dokaza o vračilu posojila v obdobju do leta 2017 niti kasneje, je pravilna odločitev davčnega organa, oprta na knjigovodske izkaze, da je tožnik svojemu družbeniku odpustil dolg v višini 250.000,00 EUR, kar je davčni organ skladno s 7. točko 74. člena ZDDPO‑2 pravilno opredelil kot prikrito izplačilo dobička in navedeni znesek obdavčil kot dividende v skladu s četrtim odstavkom 90. člena ZDoh-2.
Tožniku so bila iz naslova izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka izplačana sredstva ter mu je FURS z izpodbijano odločbo naložil, naj ta sredstva vrne. Ker je FURS sporno odločitev sprejel izključno na podlagi izjave tožnika, da želi prejeto pomoč vrniti, ni pa pri odločanju ugotavljal pogojev za vračilo prejete denarne pomoči, ki so določeni v drugem odstavku 37. člena ZIUZEOP, materialno pravo v postopku ni bilo pravilno uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.
tožba zaradi molka organa - rok za izdajo odločbe - poziv na dopolnitev vloge - instrukcijski rok
S pozivi na dopolnitev vloge, ki so posredovani stranki šele v relativno daljšem časovnem obdobju po tem, ko je stranka vložila vlogo, kot je bilo to obravnavanem primeru, se namreč lahko poseže v pravico stranke, da je o njeni zahtevi odločeno v doglednem času, na način, da je ta pravica de facto izvotljena.
dohodek iz dejavnosti - akontacija dohodnine - davčna olajšava - zaposlovanje novih delavcev - pogodba za določen čas
Iz jezikovno jasne določbe drugega odstavka 61.a člena ZDR-1 izhaja drugačen namen zakonodajalca, in sicer da se z davčno olajšavo spodbuja zaposlovanje za nedoločen čas in bi torej tožniku olajšava pripadala zgolj v primeru, če bi že prvo pogodbo o zaposlitvi tudi formalno sklenil za nedoločen čas
mednarodna zaščita - ustavitev postopka - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva o umiku prošnje
Na tožniku je breme, da dokaže, da je bila samovoljna zapustitev azilnega doma, v katerega se ni vrnil v treh dneh od samovoljne zapustitve, posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.
upravni spor - tožnik v tujini - nepopolna tožba - pooblaščenec za sprejem pisanj - zavrženje tožbe
Rok za imenovanje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji se je iztekel 14. 4. 2023. Tožeča stranka do tega dne pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji ni imenovala. Sodišče je zato tožbo zavrglo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Četudi bi tožnik izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
brezplačna pravna pomoč - izredna brezplačna pravna pomoč - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 20. 2. 2023. Tridesetdnevni zakonski rok za vložitev tožbe se je tako iztekel 22. 3. 2023. Tožnik je tožbo vložil šele 25. 3. 2023, saj jo je tega dne poslal sodišču s priporočeno poštno pošiljko. To pomeni, da je tožba vložena prepozno.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - pravica do izjave
Tožena stranka je s tem, ko tožeči stranki ni omogočila izjave v zvezi z dokumenti, kršila ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.
Tožnica ni nasprotovala toženkinemu odgovoru na tožbo, da teh navedb tožnica v upravnem postopku ni podala in, da gre za nove navedbe tožnice, prvič podane v upravnem sporu. Sodišče zato tožničinih navedb, ki so nove in jih ni navedla v upravnem postopku, torej, da iz podatkov v zadevah Z 11/2022 in Z 12/2022 izhaja, da se je tožnica odselila zaradi nevzdržnih razmer iz skupne hiše, da postopek v zvezi z ugotovitvijo in delitvijo skupnega premoženja še ni zaključen in tožnica navedenih nepremičnin ne more uživati, jih uporabljati, koristiti, kar naj bi vplivalo na drugačno presojo vrednosti tožničinega premoženja, na podlagi 52 člena ZUS-1 ni upoštevalo.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje - ponovna prošnja - verodostojnost prosilca - trditveno in dokazno breme - status begunca - status subsidiarne zaščite - ekonomski razlog - resna škoda - nerelevantna dejstva
Tožnikovih skopih in presplošnih izjav glede preganjanja v izvorni državi ni mogoče šteti kot verodostojnih.
Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
ukrep gradbenega inšpektorja - obnova postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - začetek teka roka za obnovo postopka - seznanitev
Ustrezna razlaga pete točke prvega odstavka 263. člena ZUP je, da je v vsaki konkretni zadevi treba ugotoviti, ali je s tem, ko je predlagatelj izvedel za izdajo odločbe, lahko razbral tudi, ali se vsebina te odločbe nanaša na njegov pravni interes. Besedilo „izvedel za izdajo odločbe“, torej ne vsebuje le vedenja o tem, da je bila odločba izdana, pač pa tudi, da je stranka seznanjena z vsebino, ki jo lahko poveže s svojim pravnim interesom.
davek na dodano vrednost (DDV) - vračilo davka - kraj opravljanja storitev - načelo sedeža izvajalca storitev
Če tuj zavezanec za DDV v Sloveniji opravi storitve s področij, navedenih v 29. členu ZDDV-1, kjer je določena vstopnina ali drugačno plačilo, ki posamezniku podeli pravico do dostopa do prireditve/tečaja, je kraj obdavčitve teh storitev v Sloveniji. To pa v povezavi s 74. členom ZDDV-1 pomeni, da tak tuj davčni zavezanec ne izpolnjuje negativnega pogoja iz prvega odstavka 74. člena ZDDV-1.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
Glede na tožnikove izjave ni mogoče zaključiti, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški ter da bo tožnik vrnjen na Hrvaško v postopku mednarodne zaščite na podlagi Dublinske uredbe in ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji ter da zato vrnitev v to državo ne more biti sporna. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da iz odgovora Oddelka za dublinske postopke hrvaškega notranjega ministrstva izhaja, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom Evropske unije. Po mnenju sodišča ni razlogov za dvom v verodostojnost tega zagotovila.
Ravnanja hrvaške policije v času, ko tožnik še ni imel statusa prosilca za azil, le-ta sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU. Ob okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, zaradi česar ji ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da do kršitve pravic ne bo prišlo.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - dejanska možnost priklopa na komunalno infrastrukturo
(Še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča zaradi izvedbe priključka, za katerega v dejanskem pogledu ni ovir, ne vpliva na odmero NUSZ. Odmera NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče je upravičena že, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, četudi priklop na navedena omrežja ni izveden.
Stanovanji ni mogoče šteti za neprimerni iz razloga, ker imata samo en prostor, saj je iz 10. člena SZ-1 razvidno, da v primeru garsonjere, za kar v konkretnem primeru gre, ni treba, da sta spalni in bivalni del ločena.
Ostale tožničine navedbe so ostale zgolj na pavšalni ravni, zaradi česar jih sodišče ni moglo neupoštevati pri presoji, ali ponujeni stanovanji ustrezata tožničinim stanovanjskim potrebam.
ukrep inšpektorja - padavinska odpadna voda - odvajanje komunalnih odpadnih voda
Iz ZVO-1, ZGJS ter Odlokov ne izhaja prepoved odvajanja padavinske vode v kanalizacijo. Tožnik je ves čas postopka poudarjal, da ni tehnično izvedljivega drugačnega sistema kot je obstoječ, prav tako pa, da takšen kanalizacijski sistem namreč obstaja ves čas, torej od priključitve naprej in se tekom let ni spreminjal.
Ker se toženka ni ukvarjala z ugovorom tožnika o tehnični izvedljivosti odvajanja padavinske vode glede na obstoječe stanje, dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno.
Dokazni predlog zaslišanja prič, ki ga je tožnica predlagala v dokaz svojim trditvam v postopku, ni bil izveden in ne zavrnitev obrazložena, kar pomeni, da stranki ni bila dana možnost, da se v celoti izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1, 32. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 24, 24/2, 47. ZMZ-1 člen 13, 13/1, 14, 14/1, 15, 15/1, 15/2, 70, 70/4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pravo EU - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - načelo otrokove koristi - predaja Republiki Hrvaški - Republika Hrvaška - začasna odredba - pravica do pritožbe
Ker sta bila oba tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa nesporno ranljivi osebi s posebnimi potrebami glede predaje in sprejema, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi oceniti, katere so te konkretne posebne potrebe tožnikov, da bi bil zagotovljen primeren prevoz in sprejel že ob predaji oziroma bi morala od tožene stranke po potrebi pridobiti dovolj konkretno zagotovilo o tem, da bosta tožnika s posebnimi potrebami obravnavana v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU, pa tega ni storila.
Tožena stranka bi morala pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe. Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. Ker sta imela tožnika že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila.
Obrazložitev izpodbijanega akta nima nobenega argumenta v zvezi z načelom varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah in prvega in drugega odstavka 15. člen ZMZ-1.
Upoštevanje določb o spoštovanju največje koristi za otroka v povezavi s sodno prakso ESČP na podlagi pravice do zasebnosti oziroma telesne in duševne integritete, ki ni absolutno zavarovana pravica, tudi v Sloveniji pripelje do tega, da tožena stranka mora uporabiti diskrecijsko klavzulo iz člen 17(1) Dublinske uredbe.
Zakonodajalec Republike Slovenije je samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: „Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.“ Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo uspejo v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.
V nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je dosedanja sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.