Gorsko kolesarjenje, vključno s spustom po strmem terenu, samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu pravil o objektivni odškodninski odgovornosti, temveč gre za športno dejavnost, pri kateri se udeleženec prostovoljno izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem. Od tistega, ki se takšni dejavnosti izpostavi, se zato pričakuje, da bo sam skrbel za svojo varnost. Organizator odškodninsko odgovarja le za škodo, ki nastane kot posledica njegove neskrbnosti, ne pa za škodo, ki izvira iz tveganj, ki jih šport prinaša sam po sebi. Navedenega stališča ne omaje niti dejstvo, da je bil v obravnavani zadevi udeležen mladoletni otrok. Presojo o tem, ali se otrok lahko udeleži določene športne dejavnosti, v takšnem primeru opravijo njegovi starši oziroma zakoniti zastopniki, ki so odgovorni za varstvo in vzgojo otroka.

Zakon o kazenskem postopku odločitve sodišča glede pripora ob izreku sodbe ureja v 361. členu. V tretjem odstavku citiranega člena je določeno, da se pripor vselej odpravi in odredi izpustitev obdolženca, če tožilec pred izrekom sodbe ni predlagal podaljšanja pripora, če je obtoženec oproščen obtožbe ali spoznan za krivega, pa mu je odpuščena kazen, če je obsojen samo na denarno kazen ali mu je izrečen sodni opomin ali pogojna obsodba, če je zaradi vštetja pripora kazen že prestal ali če je obtožba zavrnjena ali obtožnica zavržena, razen če je zavržena zaradi nepristojnosti sodišča. V vseh naštetih primerih je odprava pripora obligatorna, čeprav je priporni razlog še podan. Med navedenimi primeri sicer v zakonu ni določeno, kako ravna sodišče v primeru, ko obdolžencu sicer izreče kazen zapora, vendar hkrati odloči, da se kazen zapora v skladu z osmim in desetim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši na alternativni način z delom v splošno korist, vendar pa iz že same narave takšnega načina izvršitve zaporne kazni izhaja, da pripora ni mogoče podaljševati do nastopa kazni. V primeru, ko sodišče odloči, da bo obdolženec kazen zapora, ki mu je bila izrečena, prestal na način, da opravi delo v splošno korist, obdolženec kazni zapora ne nastopi. Napačno pa je tudi stališče višjega državnega tožilca, da bi moralo sodišče prve stopnje pripor zoper obdolženca podaljšati do začetka izvrševanja dela v splošno korist, saj je to izrecno v nasprotju z določilom šestega odstavka 361. člena ZKP, ki določa, da sme pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov tega člena, trajati do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Podaljševanje pripora do začetka izvrševanja dela v splošno korist bi bilo nedopustno, ker za to ni zakonske podlage.

Podaljševanje pripora bi zato pomenilo ustavno nedopusten poseg v osebno svobodo.