tožba - umik tožbe - stroški - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - plačilo razlike plače
Kot vrednost spornega predmeta je treba upoštevati vrednost glede na tožbeni zahtevek (kar izhaja tudi iz člena 39/1 ZPP) in ne vrednosti, ki jo je tožeča stranka označila v tožbi. Pooblaščenec tožnika je sicer v tožbi napačno označil vrednost spornega predmeta zaradi nezakonite odločbe v višini 6.469,92 EUR in zaradi izplačila razlike plače v znesku 179,72 EUR. Iz tožbenih navedb v tožbi jasno izhaja, da tožnik uveljavlja enkratni bruto znesek plačila 179,72 EUR. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka kot vrednost spornega predmeta upoštevati le višino denarnega zahtevka, ki ga je postavil tožnik in sicer 179,72 EUR ter od tega zneska odmeriti stroške postopka. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka, kot ga je tožnik uveljavljal s tožbo, zato je tožnik dolžan toženi stranki na podlagi 158. člena povrniti stroške postopka, ker je tožbo umaknil.
Pravno dejanje pobota je izpodbojno le skupaj z drugimi pravnimi dejanji v situacijah, kadar pobot predstavlja le drugi oziroma zaključni del transakcije, za vsemi dejanji skupaj pa se skriva dogovor o nadomestni izpolnitvi.
Obravnavani pobot je nastal pred začetkom stečajnega postopka in ne more predstavljati izpodbojnega dejanja, saj se je s tem dejanjem zgolj doseglo to, do česar bi prišlo z dnem začetka stečajnega postopka na podlagi zakona.
Tožeča stranka je v konkretnem primeru v situaciji, ko naj bi se ravnala po dveh pravilih: v šestmesečnem roku naj bi vložila izpodbojno tožbo in naj bi svoje terjatve uveljavljala v novih pravdnih postopkih le, kadar je njena terjatev prerekana, sicer pa bi svoje interese uresničila po načelu koncentracije že v stečajnem postopku. V „konkurenci“ dveh pravil je treba šteti, da je tožeča stranka ravnala ustrezno z vložitvijo izpodbojne tožbe proti stečajnemu dolžniku (kjer z oblikovalnim zahtevkom uveljavlja razveljavitev učinkov izpodbijanih pravnih poslov) in to še preden je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev nad stečajnim dolžnikom (toženo stranko), na podlagi katerega bi bilo dokončno jasno, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane. V slednjem primeru bi namreč tvegala zamudo šestmesečnega roka. Ker pa bi tudi v situaciji, ko je bil prej začet pravdni postopek z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko postali dajatveni deli tožbenih zahtevkov nedovoljeni, velja to tem bolj (arg. a fortiori), kadar je pravdni postopek že začet proti stečajnemu dolžniku.
stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo po podjemni pogodbi
Ob ugotovitvi, da tožnik dela pri prvo toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava (podjemne pogodbe) in torej ni bil v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer Okrožno sodišče v Ljubljani.
Namen povrnitve potnih stroškov je razviden že iz njihovega poimenovanja. Namen povrnitve materialnih stroškov je povrnitev stroškov, ki nastanejo z analizami, meritvami, preiskavami in drugimi za izdelavo izvida in mnenja potrebnimi stroški. Nič v samem Pravilniku torej ne kaže na to, da bi se povrnitev materialnih stroškov in povrnitev potnih stroškov medsebojno izključevali.
Razlogi za nemožnost vstopa niso na strani izvedenca, kar je izvedenec pojasnil, glede tega pa tožeča stranka v svoji pritožbi ni navedla ničesar. Izvedenec je svoje delo opravil toliko, kolikor je glede na okoliščine mogel in je zato upravičen do nagrade.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2, 243, 289. ZFPPIPP člen 59, 301.
stečaj – prekinitev pravdnega postopka – nastanek pravnih posledic zaradi začetka stečaj neg a postopka – prepoved opravljanja pravdnih dejanj – procesna dejanja – izvajanje dokazov pred preizkusom terjatev s strani stečajnega upravitelja – dokaz z izvedencem – nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev terjatve – prijava in preizkus terjatev
Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne sme opravljati procesnih dejanj. Procesno dejanje sodišča je vsako voljno dejanje sodišča, s katerim ustanovi, spremeni ali odpravi procesno pravno razmerje. Dokaz z izvedencem izvaja sodišče samo. Njegovo izvajanje je nedvomno procesno dejanje. Sodišče torej med prekinitvijo postopka tega ne sme početi.
Pravila stečajnega prava podeljujejo upniku pravico do prijave terjatev, stečajnemu upravitelju pa nalagajo preizkus takšnih terjatev. Priznana terjatev se potem izplača iz razdelitvene mase. Če je v stečajnem postopku prijavljena terjatev priznana, se stečajni dolžnik izogne nadaljevanju morebiti še dolgotrajnega in dragega, sicer še pred stečajnim postopkom zoper sebe začetega pravdnega postopka. Izvajanje dokazov, dokler ni jasno, ali bo stečajni upravitelj sploh prerekal terjatev, torej ne bi imelo nobenega smisla.
Sodišče prve stopnje je sklep o domiku izdalo takoj po pridobitvi odločbe upravne enote, iz katere smiselno izhaja, da odobritev domika ni potrebna, ker ne gre za kmetijska zemljišča, ne da bi počakalo oz. sploh preverilo, ali je navedena upravna odločba že dokončna. V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da je potrebno sedmi odstavek 189. člena ZIZ, v skladu s katerim sodišče sklep o domiku izda šele potem, ko ponudnik pridobi z zakonom predpisano odobritev prodaje, razumeti tako, da mora biti odobritev pravnega posla dokončna. Smiselno enako mora veljati tudi v primeru, ko upravna enota vlogo za odobritev pravnega posla zavrže.
Tožnica je s tem, ko je v času bolniškega staleža opravljala izpite na fakulteti, kršila navodila pristojnega zdravnika, saj je bilo tožnici v času začasne zadržanosti z dela dovoljeno le gibanje v kraju bivanja in okolici. Za opravljanje izpitov na fakulteti tožnica izrecnega dovoljenja zdravnika ni imela. To pa je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan je tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
SPZ člen 128, 128/1, 136, 141, 141/1, 146, 146/1, 146/2, 147, 147/1, 147/3, 147/4, 153. ZFPPIPP člen 19, 19/1.
maksimalna hipoteka - vrstni red poplačila - več maksimalnih hipotek - nepremičnina - stečajni postopek - ločitvena pravica - prijava terjatve - konkretizacija zavarovane terjatve
Dopustna je ustanovitev dveh ali več maksimalnih hipotek na istih nepremičninah v korist istemu zastavnemu upniku.
Maksimalna hipoteka je pač takšna hipoteka, s katero so zavarovane terjatve določene vrste. Ker pa ni nujno, da je že ob ustanovitvi hipoteke določeno, katera konkretna terjatev je zavarovana s hipoteko , mora to biti določeno vsaj v zahtevi, s katero hipotekarni upnik uveljavlja svojo pravico. Ker je tožeča stranka uveljavljala ločitveno pravico, to je maksimalno hipoteko, bi morala določno opredeliti terjatve, ki se naj bi poplačale iz zastavljenih nepremičnin.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je spornega dne huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker strankam za izdano blago (pivo in 4 kave v lončkih) ni izstavil računa in prodaje ni zavedel v registrski blagajni, denar za kave pa je zadržal pri sebi. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
potni stroški - stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - uporaba službenega vozila
Tožnik ni uspel dokazati, da se je na delo in z dela vozil s svojim avtom. Ker je uporabljal službeno vozilo tudi za prevoze na delo, ni upravičen do povrnitve prevoznih stroškov na delo in z dela in je sodišče prve stopnje pravilno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.
Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Vendar morajo ti stroški delavcu nastati. Če delodajalec zagotovi delavcu bodisi organiziran prevoz, bodisi službeno vozilo, s katerim se delavec vozi na delo in z dela, delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov, četudi tožena stranka s tožnikom ni sklenila pisnega sporazuma o koriščenju službenega vozila.
Ocena delovne uspešnosti „dobro“ glede na šesti odstavek 2. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. To pomeni, da javni uslužbenec dela tako, kot se od njega pričakuje in pri svojem delu ne odstopa niti v negativnem niti v pozitivnem smislu. Glede na to, da je bilo pri tožnikovem delu v ocenjevalnem obdobju zaznati tako pozitivne kot negativne elemente, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ocena dobro primerna ocena tožnikovega dela v tem letu. Tožnikova ocena je temeljila na ugotovljeni kvaliteti dela, ki ga je opravljal in ni bila rezultat slabih odnosov z nadrejenimi. Zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o oceni tožnikovega dela, in da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti delo tožnika v spornem ocenjevalnem obdobju, ni utemeljen.
dodatek za pomoč in postrežbo - invalidnina - sprememba predpisa - slepa - slabovidna oseba
Tožničin predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic do invalidnine je bil vložen 29. 4. 2013, to je v času veljavnosti ZPIZ-2. Z dnevom uveljavitve tega zakona je prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju in so upravičenci do invalidnine le zavarovanci za telesno okvaro, ki je nastala kot poškodba pri delu ali je posledica poklicne bolezni, ne pa tudi drugi zavarovanci, ki so bili do nje upravičeni po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (če je bil vzrok njihove telesne okvare tudi bolezen ali poškodba izven dela). Ker pri tožnici ne gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, ni upravičena do priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Pri tožnici je podano stanje iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, saj gre za slepo ali slabovidno osebo. Takšni osebi v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-2 pripada dodatek za pomoč in postrežbo.
ZPIZ-2 v 1. odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnica omenjena opravila še opravlja samostojno, čeprav s težavo in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil.
Tožnica zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ugovora ni vložila, zato je bila glede na določbo prvega odstavka 35. člena ZST-1 sodno takso dolžna plačati v roku iz plačilnega naloga (15 dni od vročitve plačilnega naloga). Ker tožnica tega ni storila, se v skladu z določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP šteje, da je revizija, ki jo je vložila tožnica, umaknjena.
sodba presenečenja - načelo odprtega sojenja - materialno procesno vodstvo
Nobena od strank ni zatrjevala, da je pogodba, na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo, nična, prav tako pa ni nobena stranka podala drugih trditev, iz katerih bi takšno dejstvo lahko izhajalo. Ničnost podjemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je sodišče ugotavljalo samo, mimo navedb strank, zaradi česar je podana kršitev člena 7/1 ZPP, pa ne gre za primer iz člena 7/2 ZPP. Z izvajanjem dokazov se manjkajočih trditev ne da nadomestiti, pa tudi sicer iz nobenega od izvedenih dokazov stranki nista mogli sklepati, da bo sodišče kot pravno podlago za odločitev v izpodbijani sodbi uporabilo določbe o ničnosti. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku. S tem je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče krši pravico do izjave, če stranki ne razkrije svojega pravnega stališča in ji s tem tudi ne da možnosti, da se glede tega izjavi (navaja dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago). Sodišče je namreč dolžno strankam omogočiti, da spoznajo, po katerih pravnih normah namerava sodišče odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva; teorija govori o načelu odprtega sojenja oziroma o tem, da naj sodba ne bo presenečenje za stranki. Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi. Zato neizogibno vpliva na izid pravde. Če ne bi vplivalo, sploh ne bi bilo potrebno. Sodišče mora dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo, mora stranko opozoriti na možnost drugačne kvalifikacije in jo spodbuditi k dopolnitvi dejstev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006176
KZ-1 člen 47, 47/3, 47/4, 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – ni razlogov o odločilnih dejstvih – odločba o kazenski sankciji – izrek glavne in stranske kazni – odmera kazni – višina dnevnega zneska – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami – zakonski znaki kaznivega dejanja
Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije v dokazne namene izvedlo dokaz z zaslišanjem obtoženca in z vpogledom v izpisek iz kazenske evidence, vendar izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kako je ocenilo zagovor obtoženca, torej kako je presodilo dokaz, ki ga je izvedlo zaradi ugotovitve dejstev pomembnih za izrek kazenske sankcije.
USTAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL0074778
URS člen 26, 26/1. OZ člen 164, 376, 1060. ZIZ člen 10, 10/1, 17.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje sodišča - groba kršitev sodniške dolžnosti - razlaga prava - odstop od kasneje ustaljene sodne prakse - tek zamudnih obresti - izčrpanost pravnih sredstev - vzročna zveza - izvršilni postopek - izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete
Sodnik ravna protipravno le, če je sodniško dolžnost kršil grobo: razlaga pravo samovoljno, očitno napačno ugotovi dejansko stanje, je pri odločanju podkupljen in podobno. Razlaga prava pa še ni samovoljna zgolj zato, ker odstopa od kasneje ustaljene sodne prakse vselej, kadar same vsebine materialnega prava ni mogoče ugotoviti z jezikovno razlago in ta ne vodi do nedvoumnih izidov.
Odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča je izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo.
Delavec je upravičen do odpravnine v višini 10 povprečnih mesečnih (bruto) plač zaposlenih v Republiki Sloveniji, pri čemer je ta del odpravnine neobdavčen in od njega delodajalec ni dolžan obračunati niti davkov niti prispevkov. Od odpravnine, ki ta znesek presega, pa je treba obračunati in plačati davke in prispevke, tako da je delavec upravičen le do izplačila neto zneska ter do zamudnih obresti od neto zneska.
DELOVNO PRAVO - SODNE TAKSE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014537
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 5/2, 34, 34/4, 34a. ZPP člen 105a.
sodna taksa za pritožbo - plačilo sodne takse - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožeča stranka ob vložitvi pritožbe ni plačala predpisane sodne takse, zato je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 34. člena ZST-1 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse. Tožeči stranki je bilo obvestilo o pošiljki puščeno v hišnem predalčniku 16. 2. 2015 in je od tega dne tekel 15 dnevni rok za prevzem obvestila. Ta rok se je iztekel 3. 3. 2015. Od takrat naprej je tekel 15 dnevni rok za plačilo sodne takse za pritožbo, ki se je iztekel 18. 5. 2015. Sodišče prve stopnje je že 16. 3. 2015 izdalo sklep, da sodna taksa za pritožbo ni bila plačana, zato je postopek s pritožbo ustavilo. Iz listin v spisu izhaja, da je bil 19. 3. 2015 obdelan podatek, da je tožeča stranka plačala sodno takso v znesku 33,00 EUR, ni pa jasno, ali je tožeča stranka sodno takso dejansko plačala do 18. 3. 2015, ko se je iztekel 15 dnevni rok za plačilo sodne takse. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik sodne takse ni plačal v roku, preuranjena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.