Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka in je kršena obdolženčeva pravica do obrambe, ker izvedenec psihiater mag. V.R. ni bil na glavni obravnavi neposredno zaslišan. Ti očitki niso utemeljeni, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da je bilo izvedensko mnenje tega izvedenca prebrano v soglasju s strankami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito, verodostojno in natančno analiziralo tako zagovora obeh obdolžencev, izpovedbe prič ter druge izvedene dokaze, nato je sledeč zgoraj navedenemu napotku, opravilo skrbno presojo vseh izvedenih dokazov ter sprejelo logične in pravilne dejanske ter pravne zaključke, ki jih je tudi utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi.
Tožena stranka je v podani izredni odpovedi tožniku očitala protipravno odtujitev rezalk. Ker očitane kršitve ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Izpodbijana odpoved je bila tožniku vročena 20. 11. 2013, zato tožnik nima pravnega interesa za del zahtevka, ki se nanaša na obstoj (trajanje) delovnega razmerja pred tem datumom za polni delovni čas 40 ur na teden in priznanje pravic za to obdobje. Iz navedb tožnika in izvedenih dokazov ne izhaja, da so mu bile pred 20. 11. 2013 ogrožene ali celo kršene pravice iz delovnega razmerja. Zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči (354. člen ZPP).
Delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom (prvi odstavek 66. člena ZDR-1). Ker je bil tožnik v vmesnem obdobju zaposlen pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas od polnega, je upravičen do priznanja vseh pravic do polnega delovnega časa. Če sodišče tožniku tega ne bi priznalo, ne bi v celoti vzpostavilo stanja, ki bi obstajalo brez nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi to lahko imelo za tožnika tudi negativne posledice na pokojninskem področju.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006183
KZ-1 člen 283, 283/1. ZKP člen 96, 96/2, 435, 435/1, 437, 437/1.
skrajšani postopek – preizkus obtožnega predloga – zavrženje obtožnega predloga – opis kaznivega dejanja – kriva ovadba – zakonski znaki kaznivega dejanja – naznanitev kaznivega dejanja – stroški kazenskega postopka – potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika
Ni dovolj, da opis kaznivega dejanja krive ovadbe vsebuje le pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženec naznanil, ampak mora vsebovati tudi naznanjena dejstva in okoliščine iz katerih izhajajo zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja, v obravnavani zadevi kaznivega dejanja izsiljevanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe „naznanitev kaznivega dejanja“ mora torej biti konkretiziran z opisom naznanjenega kaznivega dejanja, saj sicer ni mogoče oceniti, ali je naznanjeno dejanje res kaznivo dejanje in tako, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ne more namreč biti dvoma, da naznanitev, da je nekdo storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ne predstavlja le očitka o pravni opredelitvi uradno pregonljivega kaznivega dejanja, saj je ovadba izjava, katere vsebina je predvsem opis določenega kaznivega dejanja s konkretizacijo vseh njegovih znakov (pravna opredelitev ni pomembna) in navedba določenega storilca.
Tožniku kot uživalcu starostne pokojnine, pridobljene po ZPIZ/92, je bila po prenehanju uživanja delne starostne pokojnine pokojninska dajatev zakonito odstotno povečana za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije.
dodatek za pomoč in postrežbo - invalidnina - sprememba predpisa - slepa - slabovidna oseba
Tožničin predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic do invalidnine je bil vložen 29. 4. 2013, to je v času veljavnosti ZPIZ-2. Z dnevom uveljavitve tega zakona je prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju in so upravičenci do invalidnine le zavarovanci za telesno okvaro, ki je nastala kot poškodba pri delu ali je posledica poklicne bolezni, ne pa tudi drugi zavarovanci, ki so bili do nje upravičeni po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (če je bil vzrok njihove telesne okvare tudi bolezen ali poškodba izven dela). Ker pri tožnici ne gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, ni upravičena do priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Pri tožnici je podano stanje iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, saj gre za slepo ali slabovidno osebo. Takšni osebi v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-2 pripada dodatek za pomoč in postrežbo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014173
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - nesrečno naključje
Tožnica (učiteljica) se je poškodovala na delu. Pri varstvu učencev podaljšanega bivanja ji je v telovadnici v glavo priletela žoga. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Po uveljavljeni sodni praksi žoga ni nevarna stvar, igra z žogo pa ne nevarna dejavnost. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženi stranki ni možno očitati krivdne odgovornosti za škodo, saj ta ni kršila nobenega predpisa s področja varnosti in zdravja pri delu. Igra z žogo je vedno do neke mere nepredvidljiva. Tožnica bi zato morala računati s tem, da lahko žoga prileti tudi v tisti del telovadnice, v katerem se je gibala sama, zlasti zato, ker se ji je podobna nezgoda v preteklosti že pripetila. Zato je tožničin odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.
Do umika tožbe s strani tožnika je prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odstavek 158. člena ZPP).
Tožnica je s tem, ko je v času bolniškega staleža opravljala izpite na fakulteti, kršila navodila pristojnega zdravnika, saj je bilo tožnici v času začasne zadržanosti z dela dovoljeno le gibanje v kraju bivanja in okolici. Za opravljanje izpitov na fakulteti tožnica izrecnega dovoljenja zdravnika ni imela. To pa je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan je tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
SPZ člen 128, 128/1, 136, 141, 141/1, 146, 146/1, 146/2, 147, 147/1, 147/3, 147/4, 153. ZFPPIPP člen 19, 19/1.
maksimalna hipoteka - vrstni red poplačila - več maksimalnih hipotek - nepremičnina - stečajni postopek - ločitvena pravica - prijava terjatve - konkretizacija zavarovane terjatve
Dopustna je ustanovitev dveh ali več maksimalnih hipotek na istih nepremičninah v korist istemu zastavnemu upniku.
Maksimalna hipoteka je pač takšna hipoteka, s katero so zavarovane terjatve določene vrste. Ker pa ni nujno, da je že ob ustanovitvi hipoteke določeno, katera konkretna terjatev je zavarovana s hipoteko , mora to biti določeno vsaj v zahtevi, s katero hipotekarni upnik uveljavlja svojo pravico. Ker je tožeča stranka uveljavljala ločitveno pravico, to je maksimalno hipoteko, bi morala določno opredeliti terjatve, ki se naj bi poplačale iz zastavljenih nepremičnin.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je spornega dne huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker strankam za izdano blago (pivo in 4 kave v lončkih) ni izstavil računa in prodaje ni zavedel v registrski blagajni, denar za kave pa je zadržal pri sebi. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Stečajni upravitelj je v imenu tožene stranke v celoti priznal terjatev tožnika. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, zato tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno (352/1 čl. ZPP).
neupravičena pridobitev - uporabnina za nepremičnino - preprečitev souporabe nepremičnine - zahteva za souporabo nepremičnine
Za utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za solastno nepremičnino mora tožnik zatrjevati in dokazati, da mu je solastnik souporabo na jasen način preprečil in da je na jasen in nedvoumen način zahteval souporabo nazaj.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006176
KZ-1 člen 47, 47/3, 47/4, 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – ni razlogov o odločilnih dejstvih – odločba o kazenski sankciji – izrek glavne in stranske kazni – odmera kazni – višina dnevnega zneska – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami – zakonski znaki kaznivega dejanja
Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije v dokazne namene izvedlo dokaz z zaslišanjem obtoženca in z vpogledom v izpisek iz kazenske evidence, vendar izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kako je ocenilo zagovor obtoženca, torej kako je presodilo dokaz, ki ga je izvedlo zaradi ugotovitve dejstev pomembnih za izrek kazenske sankcije.
ZPP člen 116, 117, 117/2, 142, 142/1, 142/3, 142/4.
lastnost zavarovanca - vabilo stranki na narok - vročanje - osebna vročitev - vrnitev v prejšnje stanje
Ker tožnica vabila za glavno obravnavo v predvidenem 15 dnevnem roku ni dvignila, se šteje, da ji je bilo vabilo vročeno na dan, ko ji je bilo vabilo puščeno v hišnem predalčniku. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila tožnica pravilno vabljena in opravilo narok za glavno obravnavo, katerega se je udeležila pooblaščenka tožene stranke.
Glede pritožbenih navedb, da je bila tožnica v času, ko je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, v tujini, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZPP v 116. členu ureja vrnitev v prejšnje stanje. Tako lahko stranka, če je zamudila narok, pri sodišču prve stopnje poda predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Določeni so roki, saj mora tak predlog stranka vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok oziroma, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, od dneva, ko je za to zvedela (drugi odstavek 117. člena ZPP). Tožnica takega predloga ni podala, temveč je vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo.
Tožnica zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ugovora ni vložila, zato je bila glede na določbo prvega odstavka 35. člena ZST-1 sodno takso dolžna plačati v roku iz plačilnega naloga (15 dni od vročitve plačilnega naloga). Ker tožnica tega ni storila, se v skladu z določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP šteje, da je revizija, ki jo je vložila tožnica, umaknjena.
plačilo razlike v plači - regres za letni dopust - odpravnina - vrnitev v prejšnje stanje - upravičenost razloga
Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče stranki na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Bolezen je lahko razlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa mora biti nenadna in takšne vrste, da onemogoči opravo procesnega dejanja. Bolezen pooblaščenca tožene stranke ni bila taka, poleg tega pooblaščenec tožene stranke tudi ni predložil zdravniškega izvida. Zato predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.
sodba presenečenja - načelo odprtega sojenja - materialno procesno vodstvo
Nobena od strank ni zatrjevala, da je pogodba, na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo, nična, prav tako pa ni nobena stranka podala drugih trditev, iz katerih bi takšno dejstvo lahko izhajalo. Ničnost podjemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je sodišče ugotavljalo samo, mimo navedb strank, zaradi česar je podana kršitev člena 7/1 ZPP, pa ne gre za primer iz člena 7/2 ZPP. Z izvajanjem dokazov se manjkajočih trditev ne da nadomestiti, pa tudi sicer iz nobenega od izvedenih dokazov stranki nista mogli sklepati, da bo sodišče kot pravno podlago za odločitev v izpodbijani sodbi uporabilo določbe o ničnosti. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku. S tem je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče krši pravico do izjave, če stranki ne razkrije svojega pravnega stališča in ji s tem tudi ne da možnosti, da se glede tega izjavi (navaja dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago). Sodišče je namreč dolžno strankam omogočiti, da spoznajo, po katerih pravnih normah namerava sodišče odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva; teorija govori o načelu odprtega sojenja oziroma o tem, da naj sodba ne bo presenečenje za stranki. Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi. Zato neizogibno vpliva na izid pravde. Če ne bi vplivalo, sploh ne bi bilo potrebno. Sodišče mora dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo, mora stranko opozoriti na možnost drugačne kvalifikacije in jo spodbuditi k dopolnitvi dejstev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika.
stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo po podjemni pogodbi
Ob ugotovitvi, da tožnik dela pri prvo toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava (podjemne pogodbe) in torej ni bil v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer Okrožno sodišče v Ljubljani.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2, 243, 289. ZFPPIPP člen 59, 301.
stečaj – prekinitev pravdnega postopka – nastanek pravnih posledic zaradi začetka stečaj neg a postopka – prepoved opravljanja pravdnih dejanj – procesna dejanja – izvajanje dokazov pred preizkusom terjatev s strani stečajnega upravitelja – dokaz z izvedencem – nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev terjatve – prijava in preizkus terjatev
Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne sme opravljati procesnih dejanj. Procesno dejanje sodišča je vsako voljno dejanje sodišča, s katerim ustanovi, spremeni ali odpravi procesno pravno razmerje. Dokaz z izvedencem izvaja sodišče samo. Njegovo izvajanje je nedvomno procesno dejanje. Sodišče torej med prekinitvijo postopka tega ne sme početi.
Pravila stečajnega prava podeljujejo upniku pravico do prijave terjatev, stečajnemu upravitelju pa nalagajo preizkus takšnih terjatev. Priznana terjatev se potem izplača iz razdelitvene mase. Če je v stečajnem postopku prijavljena terjatev priznana, se stečajni dolžnik izogne nadaljevanju morebiti še dolgotrajnega in dragega, sicer še pred stečajnim postopkom zoper sebe začetega pravdnega postopka. Izvajanje dokazov, dokler ni jasno, ali bo stečajni upravitelj sploh prerekal terjatev, torej ne bi imelo nobenega smisla.
ZFPPIPP člen 221o., 221o/1. ZGD-1 člen 623. ZPP člen 188, 190, 190/2, 202, 202/1, 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1.
odtujitev stvari med pravdo - vstop v pravdo - izčlenitev z ustanovitvijo nove družbe
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da gre za predlog novo nastale družbe, ki se procesno nanaša na položaj iz drugega odstavka 190. člena ZPP in ga je v primerljivi zadevi univerzalnega pravnega nasledstva II Ips 553/2004 z dne 25. 8. 2005 obravnavalo tudi Vrhovno sodišče RS. Pojasnilo je, da ni razloga, da navedene določbe ne bi bilo mogoče uporabiti tudi v primeru, ko stvar ali pravica, o kateri teče pravda, preide na pravnega naslednika z oddelitvijo gospodarske družbe kot statusne spremembe, pri kateri je izrecno določeno, da gre za univerzalno nasledstvo, a s tem pristavkom, da prenosna družba še naprej obstaja kot pravni subjekt. Bistvo določbe drugega odstavka 190. člena ZPP namreč ni v tem, da bi moralo iti za singularno nasledstvo, marveč v tem, da ščiti pravno zavarovane interese vseh vpletenih subjektov. Prav zato je za ugoditev predlogu, ki ga poda pravni naslednik, potrebno soglasje obeh strank. Tožeče stranke zato, ker gre smiselno za umik tožbe z njene strani, tožene stranke pa zato, ker lahko tožeča stranka umakne tožbo le s soglasjem tožene stranke.