Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove zaposlitev drugega delavca, razen tožnice, na določeno delovno mesto. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo nastala. Ker tožnica ni verjetno izkazala, da terjatev obstoji ali da ji bo nastala (ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe.
dodatek za pomoč in postrežbo - uživalci invalidske pokojnine
Pri tožniku ni izkazana popolna izguba realitetne kontrole, zato ni podan dejanski razlog, da bi bila tožniku potrebna pomoč in postrežba za zadovoljevanje osnovnih življenjskih opravil. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov in na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-1 člen 66, 68, 68-1, 68-2 . Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 37.
invalidnost III. kategorije - nadomestilo za invalidnost - mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju - zavarovalna doba pri tujem nosilcu zavarovanja - gostota zavarovalne dobe
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja upoštevalo stališče, ki ga je v podobni zadevi zavzelo Vrhovno sodišče RS in pravilno izhajalo iz določbe 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter dobi, prebiti v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški, seštelo. Tako je upoštevalo dobo, prebito v Sloveniji, v trajanju 8 let in dobo, prebito v Republiki Hrvaški, kjer je tožnik dopolnil 8 let in več oziroma je skupaj dopolnil več kot 16 let pokojninske dobe. Z dobo v takšnem trajanju je tožnik izpolnil pogoj 1/3 delovnih let in pogoje iz 2. alinee prvega odstavka 68. člena ZPIZ-1 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
ZZZDR člen 65. ZPP člen 80, 86, 87, 87/3, 339, 339/2, 339/2-11.
procesna sposobnost – pravdna sposobnost – procesna sposobnost v času vložitve tožbe – nevzdržnost zakonske zveze – razveza zakonske zveze
Kadar se postopka udeležuje nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, oziroma pravdne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, ne gre za bistveno kršitev postopka, če so taka pravda ali posamezna pravdna dejanja kasneje odobrena (11. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Kadar tožbo vloži procesno nesposobna stranka, ki ji je kasneje postavljen skrbnik, se pravdni postopek lahko nadaljuje, če skrbnik tako tožbo kasneje odobri. Enako velja, če naknadno odobri svoje procesno dejanje stranka, ko postane sama sposobna.
Izrek izpodbijane sodbe bi bil pravilen le, v kolikor bi sodišče prve stopnje pred tem sodbo izdano v skrajšanem postopku razveljavilo, česar pa ni storilo. Sodišče prve stopnje, ki je v ponovljenem postopku odločalo o obdolženčevem ugovoru zoper sodbo sodišča prve stopnje izdano v skrajšanem postopku, bi zato moralo le obdolženčev ugovor zavrniti kot neutemeljen.
delni umik tožbe – privolitev tožene stranke – stroški postopka – uspeh strank v pravdi – vročanje – pogodba o finančnem leasingu – kršitev pogodbe – odstop od pogodbe – vročanje pošiljk – pravočasnost trditev
Privolitev v delni umik tožbe je upoštevna, čeprav je tožena stranka pred tem umiku nasprotovala (2. odstavek 288. člena ZPP).
Uspeh stranke v pravdi se ugotavlja glede na višino tožbenega zahtevka ob odločanju o njem. Morebitne stroške zaradi delnega umika tožbe in posledično temu delne ustavitve postopka je treba zahtevati izrecno (2. odstavek 154. člena in 2. odstavek 158. člena ZPP).
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083117
URS člen 34, 39. OZ člen 179. ZPP člen 286b, 339, 339/1.
razžalitev dobrega imena in časti – javna oseba – župan – pravica do osebnega dostojanstva – svoboda izražanja – spletni komentarji – denarna odškodnina – duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti – žaljivost
Toženec je s spletnima komentarjema, v katerih je tožnika primerjal s Hitlerjem, navajal, da bo položnice „požrl v svojem smrdljivem gobcu“, ter podal označbo „banda pokvarjena“, presegel meje ustavno zajamčene svobode izražanja in nedopustno posegel v čast in dobro ime tožnika.
Sodišče prve stopnje je nadalje ob tehtanju toženčeve pravice do svobode izražanja in tožnikove pravice do osebnega dostojanstva presodilo vse zatrjevane in hkrati izkazane relevantne okoliščine primera, pri tem pa upoštevalo tako objektivna kot subjektivna merila žaljivosti. V zvezi s tem je izrecno poudarilo, da se je bil dolžan tožnik (ki je bil v času objave spornih komentarjev župan) glede na svojo funkcijo oziroma kot javna oseba sprijazniti z resno in ostro kritiko svojega ravnanja (četudi se z njo ne bi strinjal). Pravilno pa je opozorilo tudi, s čim so bile meje takšne (dopustne) kritike v konkretnem primeru s strani toženca (očitno) prekoračene.
Okoliščina, da je nezadovoljstvo z delom župana izražala velika večina lokalnega prebivalstva in da je bil toženec samo eden od nezadovoljnih občanov, njegovega konkretnega protipravnega ravnanja v ničemer ne upravičuje. Nezadovoljstvo je moč izražati tudi na dopusten način.
Postavitev izvedenca gradbene stroke, ki ga je sodišče prve stopnje tudi postavilo, je predlagala tožena stranka, tožeča stranka pa takemu dokaznemu predlogu ni nasprotovala, temveč je sodišču tudi sama predlagala, na katera sporna vprašanja naj odgovori izvedenec. Umik dokaznega predloga s strani tožene stranke in v taki situaciji takojšna zahteva tožeče stranke na postavitev izvedenca, ne pomeni, da je tožeča stranka ta dokaz predlagala prepozno.
pravica do povračila škode - odškodnina za vojno škodo - druga svetovna vojna - premoženjska vojna škoda - odgovornost države za nesprejem zakona - normativna protipravnost - aktivna legitimacija - izjava o odstopu dednega deleža - odpoved dediščini v korist določenega dediča
Normativna protipravnost je lahko podana tudi v primeru, ko zakonodajni organ opusti izdajo zakona, ki bi ga moral izdati. S tem, ko država ni sprejela zakona, ki bi oškodovancem priznal pravico do povračila premoženjske vojne škode, ni ravnala protipravno.
Edini tožnikov prihodek, s katerim se moraJO preživljati on in njegovi družinski člani, je nadomestilo za invalidnost v višini 262,00 EUR. Ker je ta znesek nižji od osnovnega zneska minimalnega dohodka (ki znaša 269,20 EUR in ga opredeljuje 8. člen ZSVarPre), pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse za tožnika v celoti.
povrnitev nepremoženjske škode – višina odškodnine – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – invalidnina – poškodba roke
Pri določanju odškodnine za duševne bolečine za zmanjšano življenjsko aktivnost se upošteva tudi priznana invalidnina. Sodišče mora po prostem preudarku in po oceni vseh okoliščin primera ugotoviti, v kolikšni meri vpliva priznana invalidnina na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.
ugotovitvena tožba – pravni interes – napotitev na pravdo – obseg zapuščine – spor o obsegu zapuščine – darilo
Dejanska ugotovitev, da sta tožnika sporno nepremičnino dobila v dar od zapustnika, ne pa od matere, ne narekuje zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev, da nepremičnina ne sodi v zapuščino, pač pa podlago, da zahtevku sodišče ugodi. Nepremičnina, ki je bila predmet darilne pogodbe, namreč tudi v primeru, da jo je tožnikoma podaril zapustnik, ne spada v njegovo zapuščino. Obstoj veljavnega pravnega posla (to je darilne pogodbe) to izključuje. Povedano drugače: vprašanje, kdo je bil darovalec, na ugotovitev, da sporna nepremičnina ne spada v zapuščino zapustnika, sploh ne more vplivati. To seveda jasno kaže, da tožnika (vsaj glede na tožbene trditve) za vložitev tožbe z zahtevkom kot sta ga postavila, interesa pravzaprav nista imela, vendar pa se ne sodišče prve stopnje in ne pritožbeno sodišče z vprašanjem pravnega interesa za tožbo (s takšnim zahtevkom) ni smelo ukvarjati, saj sta bila na pravdo napotena s sklepom zapuščinskega sodišča (181. člen ZPP).
OZ člen 131, 352, 352/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska terjatev – zastaranje odškodninske terjatve – premoženjska škoda – sukcesivno nastajajoča škoda – začetek teka subjektivnega zastaralnega roka – skrbnost, ki se zahteva v pravnem prometu – imisije – škoda zaradi gradnje – predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – kršitev metodološkega napotka – dokazna ocena
Subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi oškodovanec, ob ravnanju s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Ni treba, da se oškodovanec seznani z natančnim zneskom škode, temveč zadošča, da ima podatke, na podlagi katerih lahko ugotovi in zazna obseg škode.
obveznost plačila - plača - pogodbeni dogovor o plači - plačilo razlike v plači
Delavec se lahko z delodajalcem s pogodbo o zaposlitvi dogovori za ugodnejše pravice od tistih, ki mu jih dajejo zakon, podzakonski akti, kolektivne pogodbe in splošni akti delodajalca. Tožnik se je s toženo stranko v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za višjo plačo, kot bi mu šla po Pravilniku o plačah, vendar to še ne pomeni, da takšna pogodbena določba ni pravno veljavna. Na veljavnost te pogodbene določbe nima bistvenega vpliva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi vedel, kakšen način nagrajevanja bo veljal zanj. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do osnovne plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, zato ker naj bi tožena stranka storila napako, ker z njim ni sklenila aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Napaka tožene stranke ne more iti tožniku v škodo. Tožena stranka je imela možnost s tožnikom skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem bi se z njim dogovorila za plačo, ki bi bila v skladu z določili Pravilnika o plačah. Ker tega ni storila, je edino upoštevna in zavezujoča določba pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na tožnikovo plačo. Zato je bila med tožnikom in toženo stranko dogovorjena osnovna plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. S tem pa je podana tudi obveznost tožene stranke, da je tožniku osnovno plačo v takšni višini (ob upoštevanju usklajevanja v skladu s Pravilnikom o plačah) tudi obračunavala in izplačevala.
Tudi če bi bil pred škodnim dogodkom masten (in ne le moker) madež na stopnišču stanovanjskega bloka, je pretirana zahteva tožnika, da bi morale biti stopnice vedno in v vsakem trenutku dneva očiščene in brez madežev. Takšna zahteva ni življenjska in je očitno nerazumna. Da pa bi zavarovanec toženke sicer opustil dolžno čiščenje, tožnik ni navajal, (npr. da ne bi čistil dovolj dobro oziroma dovolj pogosto; da je bil opozorjen, pa ni počistil, ipd.). V vsakem primeru mora tožnik precizirati, česa naj toženec ne bi storil. Dejstvo, da je na stopnišču stanovanjskega bloka, ki ga uporablja več stanovalcev, mogoče pričakovati mokre ali mastne madeže, ne zadostuje za odškodninsko odgovornost. Pri hoji po stopnicah ob običajni previdnosti se je padcu na madežu vsekakor mogoče izogniti. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da tožnik pri hoji po stopnicah očitno ni bil dovolj pazljiv ali pa je šlo za nesrečno naključje, za katero tožena stranka ne odgovarja.
ZPP člen 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-12, 354, 354/3. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 301, 301/8.
zavrženje tožbe – pravni interes – postopek osebnega stečaja – prijava terjatve v stečajnem postopku – priznana terjatev
Tožeča stranka je v tej pravdi vtoževano terjatev prijavila v stečajnem postopku, stečajni upravitelj pa jo je priznal. To pomeni, da je o terjatvi, ki je predmet tega pravdnega postopka, že pravnomočno odločeno v postopku osebnega stečaja nad toženko. S tem je prenehala pravna korist tožeče stranke za vodenje te pravde (8. odstavek 301. člena ZFPPIPP).
Že zato, ker je bila s pogodbo izrecno in v korist tožeče stranke spremenjena prav določba o superrabatu, se tožeča stranka na ustaljen način poslovanja po prejšnji pogodbi ne more uspešno sklicevati. Izkazati bi morala, da sta stranki hkrati s sklenitvijo pogodbe ali po njeni sklenitvi pogodbo spremenili tako, da ima tožeča stranka v vsakem primeru pravico do bonitete. Šele v takem primeru bi imela tožeča stranka zahtevek na izplačilo bonitete.
Razlog za postavitev začasnega zastopnika ni bila toženčeva ne-seznanjenost z obstojem predmetnega postopka, ampak dejstvo, da nima znanega bivališča, zaradi česar ga sodišče prve stopnje ne more ne vabiti niti mu pošiljati kakršnihkoli pisanj. Posledično pa je onemogočeno tudi njegovo nastopanje v postopku.
Za odločitev o stroških priglašenih v pritožbi, ki so v celoti stroški začasnega zastopnika (in ki jih je, ne glede na svoj uspeh v pravdi, v razmerju do začasnega zastopnika dolžna nositi tožeča stranka), je pristojno sodišče prve stopnje.
ZP-1 člen 26, 26/2, 163, 163/9. ZVoz člen 50, 50/11, 58, 58/1.
stranska sankcija - odvzem motornega vozila - nevaren voznik - hudo ogrožanje varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu - sorazmernost med izrekom stranske sankcije in ciljem njenega izreka - ponovitvena nevarnost - vožnja v času, ko se je izvrševala sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja
Pri izreku odvzema motornega vozila vozniku, ki je lastnik odvzetega predmeta, je potrebno upoštevati okoliščine iz 26. člena ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša (drugi odstavek 26. člena ZP-1) in pri tem istočasno oceniti, ali vse navedene okoliščine utemeljujejo zaključek, da je storilec nevaren voznik oziroma, ali je podana ponovitvena nevarnost storitve prekrška z istim vozilom.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL0074791
SPZ člen 115. ZPSPP člen 19.
dobava energije - stroški upravljanja - stroški obratovanja - poslovna stavba - najem poslovnega prostora - zavezanec za plačilo stroškov - lastnik prostora - razmerje med lastnikom in najemnikom - relativno pravno razmerje - aktivna legitimacija dobavitelja - dejanska raba
Plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe po zakonu bremenijo zgolj lastnika.
19. člen ZPSPP ureja zgolj (relativno) pravno razmerje med lastnikom in najemnikom in ne določa pravic in obveznosti najemnika do tretjih oseb - v konkretnem primeru do dobavitelja toplote (tožnice). Navedenega določila tako ni mogoče uporabiti za utemeljitev upravičenja tretje osebe (dobavitelja toplote) do najemnika oziroma nasprotno: za izključitev odgovornosti lastnika. Ker ne gre za zakonsko predpisano obveznost najemnika v razmerju do dobaviteljev, dobavitelj nima aktivne legitimacije v razmerju do najemnika. Dejanska raba, katere upravičenje ni utemeljeno na lastninski pravici, za najemnika ne ustvarja zaveze za plačilo vtoževanih stroškov. Ker najemnik ni pasivno legitimiran v razmerju do dobaviteljev, tudi ne pride v poštev subsidiarna odgovornost lastnika prostorov.
Dobavitelj lahko plačilo stroškov dobave toplotne energije zahteva neposredno le od etažnega lastnika (toženke), ta pa jih - odvisno od najemne pogodbe, lahko nato terja od najemnika.