ZOAIS je prisilni predpis, ki ureja poslovanje alternativnih investicijskih skladov (AIS). Po prvem odstavku 5. člena se AIS lahko v Republiki Sloveniji oblikuje kot alternativni vzajemni sklad ali ustanovi kot investicijska družba ali specialna komanditna družba. Izjema za poslovanje AIS je določena le v tretjem in četrtem odstavku 235. člena ZOAIS, ki določa, da če je AIS oblikovan za določen čas sedmih oziroma petih let, mu zakon dovoljuje poslovanje po obstoječih aktih. Dolžnik bi moral biti tudi vpisan v register AIS pri Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP).
Če ne pride do uskladitve AIS v skladu z ZOAIS, je upravljavec, ki zastopa dolžnika po 9. členu ZUAIS, v skladu z drugim odstavkom 235. člena ZOAIS dolžan začeti postopek likvidacije AIS. Če upravljavec AIS ne začne postopka likvidacije, je podan razlog iz petega odstavka 235. člena ZOAIS, torej postopek prisilne likvidacije po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZFPPIPP, ki jo izvede sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi obvestila ATVP.
Pravdni stranki sta se ob sklepanju pogodbe zavedali, kakšen cilj (enako kvaliteto zvarov kot na starem stroju) s sklenitvijo podjemne pogodbe zasleduje tožnica (naročnica). Nebistveno je, če stroj vsebuje osnovne in dogovorjene komponente (tehnične lastnosti po ponudbi) in če ni predpisov, standardov in meril o kakovosti zvarov, ampak gre za subjektivno oceno izvajalca in/ali uporabnika. Stroj namreč ne deluje tako kvalitetno, kot je bilo dogovorjeno in kot bi tudi sicer, če ne bi bilo dogovora, vsakdo lahko pričakoval. Tožnica v odgovoru na pritožbo v zvezi s slednjim stališčem utemeljeno izpostavlja izvedenčevo slikovito primerjavo z izdelavo osebnega vozila, ki lahko doseže hitrosti le do 30 km/h. Razlog za slabo delovanje je pri toženki (podjemnici), zato je vseeno, če ni bilo izrecnega dogovora o geometriji valjev; varilnih parametrih; stržni sili; kakovosti in vrsti filca, ki naj se vari (op. pritožbeno nepojasnjeno je, kako naj bi to vplivalo na izdelani stroj); ipd. Toženka je podjemnica, profesionalka, ki si je ogledala delovanje starega stroja in s tožnico (naročnico) sklenila pogodbo o izdelavi novega stroja.
Tožnik ima prav, da gre pri zahtevku iz naslova zavarovalnine po sklenjeni pogodbi o nezgodnem zavarovanju za izpolnitveni zahtevek na podlagi sklenjene pogodbe. Ker ne gre za terjatev iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti (171. člen OZ, tretji odstavek 153. člena OZ), bi bilo mogoče tožnikov soprispevek pri višini terjatve iz pogodbe upoštevati le, če bi to določala vsebina pogodbe.
Od 12. 3. 2021 tako družba A. d.o.o. ne obstaja več in ne more biti stranka (torej tudi ne oškodovanec kot tožilec) v kakršnem koli pravnem postopku. Za pravno osebo, ki je izbrisana iz sodnega registra oziroma je prenehala obstajati, namreč v skladu z določbo 55. člena ZKP nastanejo enake posledice kot po smrti oškodovanca, ki je fizična oseba. Tudi v takem primeru lahko kazenski postopek nadaljujejo oziroma prevzamejo in posledično tudi vložijo pritožbo le pravni nasledniki te izbrisane pravne osebe (če ti obstajajo sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, četudi bi obstajali pa so imeli 3 mesečni objektivni rok za vstop v kazenski postopek kot oškodovanci in posledično kot oškodovanci kot tožilci), nikakor pa ne neobstoječa pravna oseba in posledično tudi ne pooblaščenec neobstoječe pravne osebe kot v predmetni zadevi.
S sklicevanjem na razveljavitev sklepa o izvršbi pritožnica ne more utemeljiti pritožbeno zatrjevane konkretnosti svojih ugovornih trditev. Posledično je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dejansko stanje v zadevi ni sporno.