CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00000980
OZ člen 708, 708/2. ZIL-1 člen 120a, 120a/1, 120a/1-c. ZPP člen 286a, 286a/4.
licenčnina - licenčnina za izkoriščanje znamke - nadomestilo za uporabo znamke - prekluzija glede navajanja dejstev - neizvedba dokaza - kršitev načela konktradiktornosti - enostransko odstopno upravičenje
Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe poudarilo, da odločitve ni oprlo na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016 in niti ne na ustne trditve podane na prvem naroku za glavno obravnavo. Nosilni razlogi sodbe temeljijo izključno na gradivu strank, ki je bilo zbrano že pred prvim narokom. Slednje drži tudi po mnenju sodišča druge stopnje in zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženima strankama ni odobrilo 15-dnevnega roka za izjavo na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2016.
V prvem odstavku 4. člena pogodbe je kot je bilo že povzeto tožeča stranka 6. 2. 2012 izročila predmet pogodbe tako, da je prvo toženi stranki izročila vso dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo znamke - pisno in elektronsko dokumentacijo in elektronske obrazce, primerne za uporabo v elektronski ali pisni obliki. Nikjer ni bilo med strankama dogovorjeno, da gre za kakršnakoli orodja za ravnila.
Ne drži pritožbeni očitek, da je pogodba med tožečo in prvo toženo stranko prenehala po samem zakonu. Tožeča in prvo tožena stranka sta se namreč v 6. členu pogodbe dogovorili, da ima dajalec licence (tožeča stranka) v primeru kakršnihkoli kršitev določb te pogodbe s strani pridobitelja licence (prva tožena stranka) pravico odpovedati pogodbo. Neplačilo dveh zaporednih obrokov mesečne licenčnine je razlog za enostransko odpoved te pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnikovo odstopno upravičenje lahko le njegova pravica, ki bi jo lahko izkoristil ali ne.
ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 6, 6/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13, 13/1, 13/2. ZASP člen 146, 146/1.
DDV - plačilo prometnega davka (ddv) od nadomestila za uporabo avtorskih del - stroški izterjave - pogodbeni dogovor
Določbi prvega in drugega odstavka 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV v skladu s katerima se od odškodnin ne obračunava in plačuje DDV, predstavljata izjemo. Drugačen pa je položaj, ko stranki razmerje uredita s pogodbo. V takem primeru ne gre za odškodninsko terjatev ali terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, temveč za pogodbeno urejeno razmerje, kjer tožeča stranka terjatev izkazuje z računom in obračuna tudi DDV.
Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost. Ker tožeča stranka zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00001011
ZASP člen 30, 81, 146, 147, 156, 156/1, 157, 157/2, 158, 168, 168/2. ZASP-B člen 26, 26/4. OZ člen 190. ZDDV-1 člen 32, 32/2, 33, 33/1, 33/6, 81.
kolektivne organizacije - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - kolektivno upravljanje - pravica radiodifuznega oddajanja - neodrska glasbena dela - tarifa SAZAS - neupravičena obogatitev - DDV - seznam - prekršek
V času uveljavitve ZASP-B se je v skladu s četrtim odstavkom 26. člena omenjenega zakona obravnavala kot veljaven skupni sporazum tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Vendar pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije, zaradi presplošne opredelitve meril za določitev nadomestila, razveljavilo navedeno tarifo v prvem odstavku poglavja II. Javno oddajanje. Pritrditi je treba prvostopenjskemu sodišču, da je navedena ustavna odločba povzročila "tarifno praznino" za (pogodbeno) določitev nadomestila. Tožeča stranka je imela v četrtem odstavku 157. člena ZASP zakonsko podlago za odpravo te tarifne praznine z enostransko določitvijo nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP. To je tudi storila s sprejetjem tarife Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov.
Memorandum o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji iz leta 1999, njegov Dodatek in na njuni podlagi sklenjene licenčne pogodbe ne veljajo več. Navedenih dogovorov v obravnavani zadevi kot relevantno pogodbeno (to je sporazumno določeno) pravo ni moč uporabiti.
V skladu s prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ima naravo skupnega sporazuma o tarifi za uporabo avtorskih del, sklenjenega med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikom (kot so ga predvidele z ZASP-B spremenjena določba 156. in (posredno tudi) 157. člena) še zmeraj tarifa kolektivne organizacije, ki je veljala na dan uveljavitve ZASP-B. Takšna tarifa pa je bila tudi za kabelsko retransmisijo vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del, sprejetem v letu 1998 (v nadaljevanju Pravilnik iz leta 1998). Le-te gre zato (v skladu z zakonom) šteti za veljaven skupni sporazum, ki ga je potrebno uporabiti tudi v konkretnem primeru.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00000943
URS člen 121. ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/6, 157/7, 168, 168/3. - člen 2, 2/2, 2/3, 2/4, 2/5.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - uporaba tarife iz skupnega sporazuma - trgovinska dejavnost - razlaga skupnega sporazuma - civilna kazen - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - ugotavljanje vsebinske podlage za razlikovanje - pravna narava sporazuma - odločba SEU
Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.
Nobene zakonske podlage ni, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006-T ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006-T bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo več kot trikrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006-T in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.
Stališče prvostopenjskega sodišča in višjega sodišča, da tožeča stranka ni imela podlage za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe je skladno z odločbo SEU C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett-Packard/Reprobel), iz katere izhaja, da: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne".
Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava, njegov učinek je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava.
Besedna zveza "fashion week" oziroma okrajšava v obliki kombinacije črk "FW" označuje teden mode. "Fashion week" je dogodek, ki se nanaša na modo in se odvija po celem svetu. Takšen splošen pojem pa ne ustvarja nobenega razlikovalnega učinka glede izvora blaga ali storitve. Zato tožeča stranka z vključitvijo spornih besed oziroma kombinacij črk v figurativno znamko ni pridobila izključne pravice do uporabe le-teh na trgu festivalov, povezanih z modo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00001740
ZASP člen 5, 5/2, 5/2-2, 68, 69, 70, 70/2. ZD člen 166. ZPP člen 80.
avtorska pravica - materialna in moralna avtorska pravica - avtorske pravice zapustnika - prenos avtorske pravice - procesna sposobnost stranke - dvom v procesno sposobnost stranke
Zapuščinsko sodišče lahko odloča s sklepom o dedovanju o tistem premoženju, glede katerega ni spora o tem, da spada v zapuščino. Sklep o dedovanju je namreč zgolj ugotovitvena odločba in njegova vsebina mora izhajati iz ugotovitev zapuščinske obravnave in iz ugotovitev morebitnega pravdnega ali upravnega postopka oziroma iz odločitev, sprejetih v teh postopkih. Ker je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz pritožbenih navedb očitno, da je med dedičem in B., torej tretjim (nekom, ki ni udeleženec zapuščinskega postopka), spor o tem, ali v zapuščino spadajo tudi nekateri predmeti, ki so v muzeju, je stališče sodišča prve stopnje, ki o tem premoženju (v fizični obliki) z izpodbijanim sklepom ni odločalo, pravilno.
Če je zapustnica podarila ali posodila (le) fizične primerke avtorskih del (če gre za avtorska dela, s čimer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo), z avtorsko pravico pa ni razpolagala (s čimer se sodišče prve stopnje tudi ni ukvarjalo), je avtorska pravica kot celota podedljiva (68. člen ZASP).
avtorska pravica - kršitev avtorske pravice - prosta uporaba avtorskega dela - video posnetek - objava video posnetka - sporočilo za javnost - spletna povezava v sporočilu za javnost - navedba vira in avtorstva - pridobitev informacij javnega značaja
Iz besedila objave tožene stranke na spletni strani www.X.si, kot tudi iz naslova časopisnega članka z dne 21. 4. 2010 je razvidno, da je vir omenjenega videoposnetka stran YouTube.
Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da navedba točne URL povezave (linka) do mesta spornega videoposnetka, ki ni več delovala, v zvezi z navedbo vira v skladu z zahtevo tretjega odstavka 48. člena ZASP, v obravnavanem primeru ni odločilna.
Ker je bilo do objavljenega videoposnetka na spletni strani www.X.si mogoče dostopati le tako, da je uporabnik odprl spletno stran s člankom in tam nato predvajal video posnetek, v naslovu članka pa je bil naveden vir videoposnetka - spletna stran YouTube skupaj z navedbo, da gre za intervju, ki ga je predsednik A. umaknil z YouTuba, je bilo po oceni pritožbenega sodišča s tem v obravnavanem primeru zadoščeno pogoju navedbe vira po tretjem odstavku 48. člena ZASP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00000974
OZ člen 15, 22, 24, 24/1. ZIZ člen 272.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - sklenitev pogodbe - ponudba - katalogi in oglasi - vabilo k ponudbi - bistvene sestavine pogodbe - licenčna pogodba - pogodba za retransmisijo TV programov
Bistvena elementa pogodbe o retransmisiji sta predmet (delen prenos pravice izkoriščanja) in cena (nadomestilo, ki se plača za retransmisijo). Ključen je torej dogovor o tem, katere programe bi lahko po sklenitvi pogodbe upnik predvajal in za kakšno ceno.
Materialnopravna razlika med katalogom oziroma oglasom v smislu 24. člena OZ in ponudbo v smislu 22. člena OZ je v tem, da je ponudba naslovljena na določeno osebo, katalog oziroma oglas pa je naslovljen na nedoločeno število oseb.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081766
OZ člen 198, 335, 335/3. ZASP člen 146, 168, 168/3. ZPP člen 184, 185.
ugovor zastaranja v pritožbi – predvajanje glasbe v trgovini – zapisniki o kontroli – plačilo nadomestila za uporabo avtorskih del – civilna kazen – huda malomarnost – kršitev avtorske pravice – poziv k podpisu pogodbe – predlg za izvršbo – dopolnitev tožbe – sprememba tožbe
Drži, da zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni mogoče izreči, a tu ne gre za takšno situacijo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka vsaj dvakrat toženo stranko pozivala k podpisu pogodbe oziroma pridobitvi dovoljenja za izvajanje avtorsko varovanih del, a se toženka na to ni odzivala, še več, tudi ob obisku zastopnika tožeče stranke je s svojim obnašanjem zavračala ureditev razmerja. Še tekom postopka je zanikala uporabo avtorskih del in nasprotovala obveznosti plačila nadomestila kot taki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0087516
ZPP člen 7, 212. ZASP člen 12, 105.
trditveno in dokazno breme – avtorski honorar – avtorski honorar za pravico kabelske retransmisije glasbenih del – višina avtorskega nadomestila – pravica do izjave
Tožnik kljub toženčevemu ugovoru nesklepčnosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP) glede višine preveč plačanega zneska za uporabo glasbenih del v primeru kabelske retransmisije ni zadostil, zato ne drži očitek pritožbe, da je prvo sodišče, ki je njegove pomanjkljive trditve štelo za nezadostne, prekršilo njegovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in pravico do poštenega sojenja (Ustava RS člen 23).
Točka g) prvega odstavka 121. člena ZIL-1 določa, da se sodba objavi. Objavi se sodba, ki se opira na katero od preostalih točk prvega odstavka 121. člena ZIL-1. Ta predpostavka je bila v tej zadevi nedvomno izpolnjena.
Ker sta odločitvi o uničenju izdelkov in o ugotovitvi kršitve pravnomočni, ne more biti dvoma, da je treba izreke obeh sodb objaviti, kolikor je bilo z njimi ugodeno zahtevkom.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0069783
ZASP člen 168, 168/1. ZPP člen 216, 285.
avtorska pravica - kršitev avtorske pravice - nadomestilo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - avtorsko delo
Tožeča stranka je pri utemeljitvi tožbenega zahtevka v tožbi izhajala iz njej poznanih podatkov o prodanih količinah pijač in podala dokazni predlog, da naj sodišče pozove toženo stranko, da predloži podatke o prodanih količinah C. in J. v obdobju in v državah, na katere se nanaša tožbeni zahtevek. Podatki o tem, kako je tožena stranka oziroma z njo poslovno povezane osebe plasirala posamezne proizvode na trg, so nedvomno v sferi tožene stranke.
Pravilen je zaključek sodbe, da je bila veljavna tarifa v relevantnem obdobju vsebovana v pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 in ne v pravilniku, ki ga je toženec sprejel v letu 2006.
Ker toženec ni dokazal, da je dogovor o višji tarifi od tarife, določene v pravilniku iz leta 1998, dosegel v poštenih pogajanjih s tožnikom in ne z močjo svojega monopolnega položaja, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da vtoževana plačila niso imela podlage v pogodbi.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0081282
ZIL-1 člen 47, 47/1, 123, 123/1, 123/2, 123/2-b.
začasna odredba po ZIL-1 – nevarnost – verjetno izkazana nevarnost – znamka – registracija znamke – izbris znamke – kršitev znamke – pravice iz znamke – nastanek težko nadomestljive škode
Sodišče lahko da pravno varstvo imetniku znamke tudi, če ni bila predhodno ugotovljena ničnost kršiteljeve znamke. Isto velja tudi za zahtevek za izbris znamke iz registra, saj potreba po varovanju znamke ni nič manjša in predvsem nič drugačna.
Besedne zveze „nastanek težko nadomestljive škode“ v pododstavku b) 2. odstavka 123. člena ZIL-1 si ni mogoče razlagati, kot da je s tem mišljeno zgolj v denarju merljivo prikrajšanje.
STEČAJNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081284
ZFPPIPP člen 231, 231-3, 235, 235/2. ZIL-1 člen 47. ZPP člen 285.
začetek stečajnega postopka – upnikov predlog – procesna legitimacija predlagatelja – verjetnost obstoja terjatve – vročanje v stečajnem postopku – uporaba blagovne znamke – pritožbene novote – materialno procesno vodstvo
Dejstvo, da predlagatelj ni prejel zapisnika (po pošti), ne predstavlja nikakršne kršitve pravil postopka in na odločitev sodišča prve stopnje kaj takega sploh ne more vplivati.
Predlagatelj trdi, da dolžnik blagovno znamko uporablja, to pa naj bi tudi prispevalo k dolžnikovemu poslovnemu rezultatu. Da bi bilo temu res tako, bi morala biti navzven zaznavna uporaba blagovne znamke.
ZFPPIPP v 231. členu določa, da mora predlagatelj izkazati verjetnost terjatve. Vendar pa dolžniku dopušča, da to verjetnost izpodbija. S svojimi navedbami je to dolžniku uspelo, na predlagatelju pa je nato trditveno in dokazno breme, da sodišče prepriča o obstoju terjatve.
Tožeča stranka ni podala substanciranih trditev o tem, da je toženec v okviru relevantnega trga poleg sodelovanja znotraj Zavoda A sodeloval tudi kot fizična oseba. Tožeča stranka namreč niti po pozivu sodišča prve stopnje na individualizacijo konkretnih ravnanj, s katerimi naj bi toženec kot fizična oseba nelojalno konkuriral tožeči stranki, oziroma s katerimi naj bi kršil njeno blagovno znamko, tega ni storila. To pomeni, da ni zmogla trditvenega bremena, da je toženec na trgu nastopal kot „podjetje“. Dejanj nelojalne konkurence pa ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti.
Dosedanja sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani je bila, da se po izteku veljavnosti med strankama sklenjene posebne pogodbe o višini nadomestila za predvajanje fonogramov uporabljajo določbe SS 2006 o višini nadomestila. Pritožbeno sodišče se je po ponovno presoji in tehtanju razlogov odločilo, da bo vztrajalo pri svojem stališču.
OBLIGACIJSKO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086792
ZASP člen 28, 59, 147, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 132, 190, 190/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1.
avtorsko nadomestilo – materialna pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami – pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja – izključne avtorske pravice – male avtorske pravice – javna priobčitev glasbenih del – nadomestilo DDV – neupravičena obogatitev – dokazno breme – civilna kazen
Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Sodišče prve stopnje je štelo, da je pravni temelj za zahtevek v neopravičeni obogatitvi (prvi odstavek 190. člena OZ). Od prisojenega zneska - škode, ki ji je nastala v obsegu razlike v premoženju, do katere je prišlo zaradi neupravičene obogatitve tožene stranke, tožeči stranki ne bo potrebno plačati DDV (prvi odstavek 3. člena ZDDV-1).Tudi, če bi šteli, da je zahtevek civilne deliktne narave in je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo (132. člen OZ), ki ji je nastala, ker tožena stranka ni plačevala nadomestila prostovoljno, tožeči stranki od odškodnine ne bi bilo treba plačati DDV. Tudi odškodnina za civilni delikt namreč ni nadomestilo za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1. Poleg tega ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Ta pa ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV že vsebovan.