obnova kazenskega postopka - priznanje krivde - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog
Določba drugega odstavka 370. člena ZKP, da se sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne izključuje možnosti kasnejšega dokaznega postopka za izvedbo novih predloženih dokazov oziroma s presojo le-teh v povezavi z dokazi, ki so bili v spisu že ob sprejemu priznanja krivde, v okviru odločanja o obnovi postopka.
Morebitna ugotovitev sodišča o bistveno zmanjšani prištevnosti obsojenca v obnovljenem postopku, ob nespremenjeni pravni opredelitvi dejanja, ne bi pomenila obsojenčeve obsodbe po milejšem zakonu, ki je eden izmed pogojev za obnovo kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. V takem primeru bi namreč obsojenčeva bistveno zmanjšana prištevnost lahko bila podlaga za fakultativno milejše kaznovanje, ne bi pa povzročila opredelitev očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1 po milejšem zakonu oziroma milejšo pravno kvalifikacijo in v njeni posledici milejšo kazensko sankcijo.
odločitev o pravdnih stroških - odvetniška storitev - davek na dodano vrednost (DDV) - povračilo odbitka vstopnega DDV
Bistvo ni, da odvetnik, ki je zavezanec za plačilo DDV, ne bi smel svoji stranki obračunati tudi davka. Pač pa stranka, ki je svojemu odvetniku morala plačati DDV, ni upravičena, da prejme povrnitev tega dela lastnih stroškov od nasprotne stranke, če je sama upravičena do njegovega odbitka kot vstopnega DDV. Tedaj to z vidika ZPP ni potreben strošek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00076484
ZPP člen 451, 452, 453. ZOZP člen 15, 22.
gospodarski spor majhne vrednosti - obvezno zavarovanje v prometu - popravilo vozila - krajevno običajne cene
Oškodovanec ima pravico do izbire servisa popravil, ki mu zaupa, pri čemer mora v skladu z načelom skrbnosti ter vestnosti in poštenja ravnati gospodarno. Zato ni upravičen do povračila stroškov popravila, ki bi bili očitno pretirani. Oškodovanec ima res dolžnost zmanjševanja oziroma preprečevanja škode. Kršitev te dolžnosti pa bi mu bilo v obravnavanem primeru mogoče očitati le, če bi za popravilo svojega vozila izbral izvajalca, katerega cene očitno presegajo običajne cene primerljivih ponudnikov.
predlog za izdajo začasne odredbe - ukrepi sodišča zaradi nasilnih dejanj - izvrševanje stikov pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD)
Presoja, na kakšen način in v kakšnem obsegu naj potekajo stiki, ki bodo otroku v največjo korist, bo stvar končne odločbe, ker namen začasne odredbe ni daljnosežno urejanje stikov, kar s predlogom za izdajo začasne odredbe želi doseči pritožnik.
prodaja premoženja stečajnega dolžnika - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - način prodaje - javna dražba
Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj meni, da je prodaja na javni dražbi najprimernejši način, je povsem pavšalna. Določba 329. člena ZFPPIPP določa načine prodaje in sicer se pogodba o prodaji premoženja stečajnega dolžnika lahko sklene samo na podlagi javne dražbe, spletne javne dražbe ali zavezujočega zbiranja ponudb. Sodišče prve stopnje je tako odločilo v skladu z zakonsko predvidenimi načini prodaje.
ZFPPIPP člen 389, 389/3. ZIZ člen 102, 102/1. ZSVarPre člen 26.
odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti - plačilo na fiduciarni račun - plačilo preživnine - ustavitev postopka
Nikakor pa stečajne mase ni mogoče omejiti v znesku 274,55 EUR, kot to meni pritožnica, saj je to znesek, ki se upošteva v skladu s 26. členom ZSVarPre na ravni cele družine, ko je otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. V primeru osebnega stečaja nad dolžnikom pa je pri omejitvi zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, za preživljanje otroka treba upoštevati le polovico zneska, ki ga določajo merila 26. člena ZSVarPre.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076736
ZIZ člen 239, 272, 272/1. ZOR člen 1083, 1083/1, 1087, 1087/3. OZ člen 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba - bančna garancija - zloraba pravic iz bančne garancije - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - bančna garancija brez ugovora - načelo prepovedi zlorabe pravic - ugovor zoper sklep o zavarovanju
Ob nespornem dejstvu kršitve temeljnega posla (zamude in napak, ki jih upnik ni odpravil), nadaljnje ugotavljanje višine stroškov odprave napak, brez kakršnega koli medsebojnega dogovora v smislu ne-unovčitve bančne garancije, ne more voditi do tega, da bi postala unovčitev bančne garancije očitno in nesporno neutemeljena. V primeru, če se po dolžnikovem ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugotovi, da predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izkazane, se izrek sklepa oblikuje tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Takšen izrek predstavlja celoto.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00078360
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 198, 360.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - aktivna legitimacija - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - odstop od sodne prakse - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - COVID-19
Dobesedna razlaga 4. člena ZKUASP glede oblike zastopanja je pri presoji tožničine aktivne legitimacije v nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja.
Presoja epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva je bila opravljena že s sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov. Upoštevajoč primerljivost položajev imetnikov pravic, za katere veljajo materialnopravni prekluzivni in materialnopravni zastaralni roki, zatrjevanje konkretnih okoliščin, ki so v tem obdobju predstavljale nepremagljive ovire za sodno zahtevo izpolnitve obveznosti, zato ni potrebna.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v pravico do enakega varstva pravic.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00076958
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 22, 22/2-6, 81, 81/1. OZ člen 198, 360, 361, 361/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - aktivna legitimacija - zastaranje - zadržanje zastaranja - epidemija
Po presoji pritožbenega sodišča je treba določilo 4. člena ZKUAPS razlagati tako, da v primerih, ko je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, to uveljavlja kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun imetnikov pravic.
V nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja bi bilo, če bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti te zapovedi.
Zgolj zato, ker je tožnica višino nadomestila utemeljila z izračunom na mesečna časovna obdobja, to samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Tudi sicer pa iz zahtevka, ki je postavljen kot enoten znesek za celotno leto 2017, ne izhaja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v načelo do enakega varstva pravic.
ZPP člen 11, 206, 206/1, 206/1-1, 365, 365/2. URS člen 23.
predlog za prekinitev postopka - prekinitev postopka - prekinitev pravdnega postopka - zavrnitev predloga - predhodno vprašanje - obstoj terjatve - tuje pravo - uporaba tujega prava - lex fori - načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka
V obravnavani zadevi je odločilno, da je vprašanje obstoja tožničinih terjatev, ki jih uveljavlja v postopkih P 87/2022 in P 594/2020 pred hrvaškim sodiščem, predhodno vprašanje le za odločitev o podrednem tožbenem zahtevku (paulijanska tožba), ne pa tudi za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku (izbrisna tožba), zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane prekinitve postopka pravilna že iz tega razloga (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP).
ZIZ člen 15, 53, 53/2, 55, 55/1. ZPP člen 365, 365/2.
izvršba - izvršilni naslov - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - obrazloženost ugovora - neobrazložen ugovor - plačilo dolga - trditveno in dokazno breme - podpis listine - slabo socialno stanje dolžnika - ugovorni razlog
Pritožbeno sodišča se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dolžnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem o delnem poplačilu dolga, ne da bi ob tem časovno opredelil zatrjevana plačila in za njih predložil dokaze, ne more zadostiti standardu obrazloženosti ugovora. Zato je je sodišče prve stopnje ugovor v tem delu pravilno štelo kot neobrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ in 55. člen ZIZ) in posledično tudi neutemeljen (četrti odstavek 58. člena ZIZ).
Dolžnikove trditve, da ima veliko premoženja, vendar predlagateljici noče plačati, ker se boji njenega stečaja, je sodišče prve stopnje utemeljeno označilo za irelevantne, saj je njeno judikatno terjatev dolžan plačati.
Ker je bil izpodbijani sklep pritožnikovemu pooblaščencu vročen še pred naznanitvijo preklica pooblastila, je bila vročitev že vprvo pravno učinkovita.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za pridobitno delo - pogoji za pridobitev vdovske pokojnine
Tožnica je na dan smrti pokojnega zavarovanca (... 2019) dopolnila 40 let in 7 mesecev starosti. Tožnica in pokojni nista imela skupnih otrok, ki bi imeli pravico do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno ni izpolnjen niti pogoj po 1. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, saj tožnica ob smrti zavarovanca ni dopolnila starost 58 let, prav tako tudi ni dopolnila 53 let starosti oziroma v prehodnem obdobju 52 let in 6 mesecev po določbi tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Ker s pokojnim zavarovancem nista imela skupnih otrok, ki bi bili upravičeni do družinske pokojnine in bi do njih tožnica imela dolžnost preživljanja, tudi ni izpolnjen pogoj po 3. alineji 53. člena ZPIZ-2, kar glede na pritožbene navedbe ni sporno.
stroški postopka - brezplačna pravna pomoč - pravnomočnost sklepa
Pritožba pravilno opozarja, da popravni sklep ni namenjen vsebinskim popravkom sodne odločbe, pač pa odpravi napak pri njeni pisni izdelavi oziroma sestavljanju prepisa sodne odločbe. Sodišče s popravnim sklepom ni popravilo kakšne očitne pisne napake, temveč je samo vsebinsko spremenilo odločitev, ki jo je sprejelo v izpodbijanem sklepu. Določba 328. člena ZPP je namenjena temu, da predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih, številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Vendar je sodišče z izpodbijanim sklepom prekoračilo to zakonsko določbo. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča iz 3. točke obrazložitve, da je praksa že zavzela stališče, da se lahko s sklepom o popravi popravi izrek glede plačila stroškov o odobreni brezplačni pomoči, pri čemer ne gre za nekorektno uporabo postopka za popravo sodbe, da bi lahko sodišče na procesni način odpravilo napake vsebinskega odločanja. Vendar kot pravilno opozarja toženec gre v tem socialnem sporu za specifično procesno situacijo. V predhodnih primerih so bile odločbe Bpp izdane pred zaključki sodnih postopkov, pred razglasitvijo sodb oziroma izdajo sklepov o stroških in vsekakor pred izpolnitvijo obveznosti plačila stroškov. V tem socialnem sporu pa je sklep o stroških opr. št. IV Ps 845/2023 z dne 23. 1. 2024, s katerim je bilo odločeno, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka, postal pravnomočen 13. 2. 2024. Toženec je skladno z navedenim sklepom stroške poravnal že pred pravnomočnostjo, tj. 9. 2. 2024 z nakazilom na račun tožnikovega pooblaščenca. Kot pravilno opozarja toženec, je ključno, da tožnik oziroma pooblaščenec tožnika med postopkom nista seznanila niti sodišča niti toženca, da bi bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, niti da bi o njegovi prošnji tekel kakršen koli postopek. Slednje potrjuje tudi stroškovnik tožnikovega pooblaščenca z dne 11. 12. 2023. Odločba Bpp, na podlagi katere je sodišče spremenilo oziroma izdalo sklep o popravi je bila posredovana sodišču šele po pravnomočnem zaključku postopka s strani pristojne službe, ne pa s strani tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, o tožnikovi prošnji je bilo odločeno torej že po koncu glavne obravnave,3po nakazilu stroškov in po pravnomočnosti sklepa o stroških.
Namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na podlagi katere se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, je po obrazložitvi Ustavnega sodišča RS v tem, da krepi varstvo delavcev. V sodni praksi uveljavljeno stališče, po katerem v primeru, ko sta dejanski in formalni delodajalec dve različni osebi, slednji ne odgovarja za škodo, v nasprotju z omenjenim namenom izvzema odgovornost ravno tistega delodajalca, ki ga delovnopravna zakonodaja primarno predvideva kot nosilca obveznosti zagotavljati zdravo in varno delovno okolje. Takšno stališče je v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce, in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Upoštevaje obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka neutemeljeno oprlo na ugotovitev, da druga toženka kot t. i. formalna delodajalka ne more biti odškodninsko odgovorna.
Toženčeva pritožba ne vsebuje njegovega izvirnega podpisa, zato je nepopolna. V skladu s 336. členom ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določila o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, zato jo je bilo treba zavreči.
URS člen 23. ZPP člen 8, 11, 11/2. ZDR-1 člen 200, 200/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZST-1 člen 3, 3/5.
nadure - spor o prenehanju delovnega razmerja - stroški postopka - plačilo sodne takse
Tožnica je uspela dokazati svoje trditve, da je vsak dan opravila 30 minut nadur, za katere ni prejela plačila, zato je sodišče prve stopnje v pretežnem delu (95,46 %) pravilno ugodilo njenemu zahtevku. Ker je tožnica s tem delom zahtevka uspela, je posledično pravilna tudi odločitev, da mora toženka v deležu uspeha tožnice plačati sodno takso.
V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1). Skladno z drugim odstavkom 11. člena ZPP gre za zlorabo procesnih pravic, kadar stranka zlorabi pravico, ki jo ima po zakonu, z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Za zlorabo pravic gre, kadar stranka svoje procesne pravice namenoma izvršuje tako, da sama od tega nima nobene koristi. Nič od navedenega toženka ni dokazala.
odvetniški stroški - predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - škoda - čista denarna terjatev - direktno sodno varstvo - denarni tožbeni zahtevek
Pritožba pravilno opozarja, da je izrek v izpodbijanem delu nepravilen. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak povrnitev škode v višini odvetniških stroškov zaradi postopka pri toženki kot delodajalcu. Ker je predmet odškodnina, sodišče ne more posegati v odločbi toženke, ampak presojati le odškodninsko odgovornost toženke in višino škode. Tako bi moralo tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti 3. točke izreka v odločbi z dne 22. 6. 2023 in 2. točke izreka odločbe z dne 27. 9. 2023 ter njuno razveljavitvijo oziroma odpravo zavrniti, ker je ugotovilo, da zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen.
Tožniku škoda ni nastala zaradi ravnanja toženke, ampak zaradi lastne odločitve, da bo zahtevo za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja (poziv na obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost na domu) na toženko kot delodajalca naslovil preko pooblaščenega odvetnika, ki mu kot prava vešča oseba ni pojasnil, da je to čisti denarni zahtevek, ki bi ga tožnik lahko zahteval z vložitvijo tožbe na pristojno sodišče. Iz priloge (zahteva javnega uslužbenca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja) izhaja, da toženka tožniku za obdobje od 1. 4. 2022 do 31. 1. 2023 dolguje znesek 1.785,92 EUR. Tako škoda v višini odvetniških stroškov tožniku nikakor ni nastala zaradi ravnanja toženke, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak zaradi ravnanja tožnika.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077894
ZNDM-2 člen 4. ZPP člen 212, 213, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
sodba SEU - stalna pripravljenost za delo - vojaško strokovno usposabljanje - straža - vojaško urjenje - varovanje državne meje - vojaška operacija - vojak - dokazno breme
Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
ZŠtip člen 87, 87/1, 92, 92-2, 97, 97-5. ZPP člen 4, 8. URS člen 25.
državna štipendija - prenehanje pravice do državne štipendije - vračilo štipendije - opravičljivi razlogi
Kot je to določeno v prvem odstavku 99. člena ZŠtip-1 je štipendist dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, razen če ga ni zaključil iz opravičljivih razlogov iz 1. odstavka 87. člena tega zakona. Gre torej za 2. letnik magistrskega izobraževanja (II. bolonjska stopnja), ki ga je tožnik obiskoval v študijskem letu 2017/2018. Glede vrnitve štipendije je torej pomembna ugotovitev, ali navedenega letnika ni zaključil iz opravičljivih razlogov, kot so določeni v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1. Kot izhaja tudi iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o štipendiranju je z ZŠtip-1B urejeno, da je štipendist dolžan vrniti štipendijo samo v primeru, da letnika uspešno ne zaključi. Štipendistu, ki zaradi opravičljivih razlogov ni uspešno zaključil letnika, za katerega je prejemal štipendijo, ni treba vračati štipendijo. Za razliko od do sedaj veljavne ureditve (kakršna je veljala pred uveljavitvijo ZŠtip-1B) v primeru neuspešnega zaključka letnika zaradi ugotovljenih opravičljivih razlogov, dolg sploh ne bo nastal.
S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo vpliv morebitnih opravičljivih razlogov na študijski uspeh v študijskem letu 2018/2019, je zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navedeno študijsko leto namreč za presojo te zadeve ni odločilno. Za odločitev v zadevi je namreč odločilen odgovor na vprašanje vpliva morebitnih opravičljivih razlogov na dejstvo, da tožnik 2. letnika, ki ga je obiskoval v študijskem letu 2017/2018, ni uspešno zaključil. V navedenem letu je namreč prejemal državno štipendijo, katero vrnitev zahteva tožena stranka.