Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali ima skupni lastnik pričakovalne pravice na lastninski pravici upravičenje (premično) stvar, ki je predmet le-te, uporabljati, če sam ni stranka pogodbe o finančnem leasingu z odkupno klavzulo in ali je upravičen terjati plačilo uporabnine samo, če ima na (premični) stvari izključno upravičenje do njene uporabe?
Tožnik izpodbija odločitev sodišča druge stopnje glede odločitve o stroških postopka.
Revizija zoper sklep o stroških postopka ni dovoljena. Zato je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo.
Predlog se zavrne.
Tožnik predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti, zato je Vrhovno sodišče njegov predlog za dopustitev revizije zavrglo (377. člen ZPP).
Predlog se zavrne.
Tožnik v predlogu posplošeno navaja, da pristojno sodišče sodi pristransko in je zoper njega izdalo več napačnih sodb. Navaja postopke in dejstva, ki s konkretno zadevo oziroma predlogom za delegacijo pristojnosti nimajo prav nobene zveze.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
V postopku z revizijo se na podlagi 383. člena ZPP smiselno uporabljajo določbe ZPP o pritožbi zoper sodbo, med drugim tudi določba drugega odstavka 334. člena ZPP, v skladu s katero lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Tožnika sta predlog za dopustitev revizije umaknila, preden je Vrhovno sodišče o njem odločilo, zato je takšno razpolaganje dopustno. Vrhovno sodišče je tako na podlagi navedenih zakonskih določil ugotovilo umik predloga za dopustitev revizije.
Preko ponavljanja pritožbenih navedb in zatrjevanja (navideznih) kršitev procesnega in materialnega prava predlagatelj pravzaprav razkrije na revizijski stopnji nedovoljeno namero izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Konkretiziranih očitkov sodišču druge stopnje, da naj bi zastavljena vprašanja rešilo nezakonito, v predlogu ni mogoče prepoznati. Ker predlog v bistvenem predstavlja le prepis pritožbenih navedb, na katere je sodišče druge stopnje že odgovorilo, se z zaključki in razlogi sodišča druge stopnje pravzaprav vsebinsko sploh ne sooči.
Predlagatelj ne utemelji, v čem naj bi imeli odgovori na zastavljena vprašanja domet za pravni red in sodno prakso, ki bi segal onkraj izida postopka v konkretni zadevi. V zvezi s tem povsem posplošeno zatrjuje, da je rešitev postavljenih vprašanj pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava tudi za primerljive zadeve. Konkretnejših argumentov glede tega ne podaja. Gre za vsebinsko prazno floskulo. Poleg tega so vprašanja zastavljena na način, da je že iz njih samih razvidno, da ne presegajo pomena obravnavane zadeve.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Institut delegacije pristojnosti, utemeljen na zahtevi nepristranskosti, pride v poštev le v primerih obstoja takšnih okoliščin, zaradi katerih bi bili vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni objektivno nepristranskega odločanja. Nasprotna udeleženka takšnih okoliščin ne navaja, temveč zgolj posplošeno trdi, da je tudi izločitev vseh ostalih sodnikov pristojnega sodišča nujna. V predlogu se sicer sklicuje na kazensko ovadbo, ki jo je podala zoper predsednico pristojnega sodišča, a ta ne krha objektivne nepristranskosti celotnega sodišča. V obravnavani zadevi, v zvezi s katero se predlaga prenos pristojnosti, namreč ne gre za postopek, ki bi se vodil zoper navedeno sodnico (ta ni stranka oziroma udeleženka v postopku), temveč za nepravdni postopek, v katerem se odloča o družinskih razmerjih med predlagateljem, nasprotno udeleženko in njunim otrokom (o starševski skrbi, določitvi stikov z otrokom in preživnini). V skladu z določbami Zakona o sodiščih ima predsednica sodišča pristojnosti le na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi lahko vplivala na odločitev posameznih sodnic in sodnikov v konkretnih zadevah. Poleg tega je pristojno sodišče eno največjih v Republiki Sloveniji in nasprotna udeleženka niti ne trdi, da ima predsednica sodišča tesnejše stike prav z vsemi sodniki tega sodišča.
Začasno prebivališče udeleženke je od pristojnega sodišča oddaljeno 94 km ali dobro uro vožnje. Glede na navedeno je očitno, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel pri sodišču, na območju katerega udeleženka dejansko prebiva.
Predlog se zavrne.
Glede na podatke spletnega portala Google Zemljevidi je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici od zavoda, v katerem živi nasprotni udeleženec, oddaljeno 270 km, medtem ko je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni od njega oddaljeno le 22,8 km. Ker ima nasprotni udeleženec začasno prebivališče v Kuzmi, je ob upoštevanju petega odstavka 11. člena ZNP-1 za odločanje v zadevi sicer krajevno pristojno tudi Okrajno sodišče v Murski Soboti, a je to od kraja njegovega bivanja oddaljeno malenkost dlje (27,5 km). Vrhovno sodišče je zato odločilo, da se za odločanje v tej zadevi določi Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, saj bo izvedba postopka ravno na tem sodišču najlažja in najcenejša.
Predlog se zavrne.