Drugostopenjsko sodišče je, v celoti izhajajoč iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpeljalo drugačen materialnopravni zaključek, pri čemer se je oprlo na starejšo sodno prakso glede ničnosti potrošniških kreditnih pogodb v CHF. Pogojev za uporabo razveljavitvenega pooblastila v konkretnih okoliščinah primera torej ni bilo.
Pri presoji, ali ima prednost na podlagi ZLNDL pridobljena lastninska pravica toženke, ki ni bila nikoli vknjižena v zemljiško knjigo, ali kasneje vpisana lastninska pravica tožnice, ki jo je ta pridobila z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi prodajane pogodbe, je potrebna celovita presoja vseh zatrjevanih v naravi (in zemljiški knjigi) vidnih okoliščin, ki šele omogočajo sklepanje o tem, kakšna, če sploh, je bila raziskovalna dolžnost tožnice ob ustrezni skrbnosti in nazadnje, ali ji je zadostila.
Ob tako ugotovljenih okoliščinah ni mogoče sklepati, da je preživljankino molčanje pomenilo konkludentno soglasje z nižjim standardom oskrbe. Veljavno konkludentno soglasje namreč predpostavlja svobodno odločitev, kar pa v razmerju, zaznamovanem s strahom, odvisnostjo in notranjo stisko, ni mogoče. Preživljankin molk je bil posledica prisile razmer, ne pa svobodne volje.