Po določbi tretjega odstavka 158. člena ZZK-1 bi predlagatelj zemljiškoknjižni predlog za zaznambo spora lahko dopolnil z manjkajočimi listinami (konkretno potrdilom o vložitvi tožbe) še do izteka roka za vložitev ugovora zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča o vpisu. Zato je nepravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da procesne predpostavke za odločanje o zemljiškoknjižnem predlogu (zaradi nepredložitve vseh ustreznih listin) niso bile izpolnjene. Okoliščina, da je bilo potrdilo sodišča o vložitvi tožbe (ki samo potrjuje, da je bila tožba v resnici vložena) izdano po vložitvi zemljiškoknjižnega predloga, namreč ni bistvena, saj ne vpliva na nastanek pravnega dejstva (začetek sodnega postopka), ki je predmet predlagane zaznambe spora.

Sodišči prve in druge stopnje bi morali ugotoviti izvorno stanje obsega pripadajočega zemljišča (individualnega in skupnega), ko so revidenti pridobili kogentno akcesorno pravico uporabe na pripadajočem zemljišču stavb, obenem pa to kronološko jasno opredeliti. Celovita pravna presoja zahteva tudi oceno, ali je v obdobju, ko je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, prišlo do spremembe njegovega obsega in kdaj točno se je to zgodilo. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do vseh pritožbenih ugovorov revidentov v zvezi z ustreznim upoštevanjem kriterijev po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1, še posebej glede očitkov o (ne)uporabi dinamičnega principa oziroma ustrezne presoje pretekle rabe spornega zemljišča.