Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanj,
(1) ali se je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi vsebinsko v zadostni meri opredelilo do toženkine pritožbe;
in (2) ali je dopustno samostojno razpolaganje preživelega zunajzakonskega partnerja s skupnimi denarnimi sredstvi, ki se nahajajo na računu umrlega partnerja, oziroma ali je v tem primeru mogoče uspešno zahtevati vrnitev celote teh denarnih sredstev v zapuščino.
Zaradi zavezujoče razlage prava, ki jo poda SEU v okviru predhodnega odločanja, že postavljeno vprašanje na SEU zadošča in sodišču države članice omogoča, da (le) prekine postopek v svoji zadevi in čaka na odgovor na isto vprašanje v predhodni (vodilni) zadevi. To vprašanje pridobi naravo predhodnega vprašanja, zato je podlaga za prekinitev v smiselni uporabi 113.a člena ZS in 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Takšna prekinitev postopka pomeni (naknadno) pridružitev in ima enake učinke, kot bi jih imela prekinitev postopka zaradi postavitve istega vprašanja na SEU.
Tožnik konkretno izpostavlja dva sodnika pristojnega sodišča, izraža nestrinjanje z njunim delom in preteklima odločitvama. Preostanek tožnikovega predloga je le posplošena kritika, pospremljena z nezadovoljstvom in skepso pravilnosti ter nepristranskosti odločanja pristojnega sodišča. Konkretnih razlogov, ki bi se nanašali na prav vse sodnike pristojnega sodišča, kot enega največjih sodišč v državi, tožnik ne ponudi.
Nasprotne udeleženke niso ravnale v skladu s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP in zato predlog ni popoln.
Dejstvo, da ena izmed strank (konkretno predlagateljica v nepravdnem postopku) opravlja funkcijo sodnice na sodečem sodišču, predstavlja drug tehten razlog, ki utemeljuje uporabo instituta delegacije pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
Predlog se zavrne.
Sklepa, da bi se tovrstni postopek lažje izvedel pred Okrajnim sodiščem v Velenju, na podlagi trditve, da tam poteka že enaintrideset podobnih postopkov, ni mogoče utemeljiti. Razen tega je Okrajno sodišče v Celju navedlo, da pred njihovim sodiščem že tečejo trije takšni postopki. Vsi zahtevki se opirajo na enako in podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, zato je odvetnica tožeče stranke predlagala tudi izvedbo vzorčnega postopka in prekinitev ostalih.
Pomorski zakonik določa poseben pravni režim za pravnoposlovni prenos lastninske pravice na ladjah, ki se uporablja tudi za čolne.
Predlog se zavrne.
Toženka je možnost, da se opredeli do razlage pravne podlage in stališč v navedeni sodbi SEU izkoristila in o tem podala navedbe v vlogi, vloženi 20. 6. 2023, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča za izključitev učinka sodbe presenečenja. Stranki sta namreč bili prikrajšani, da se izjavita o novih oziroma nadgrajenih stališčih Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, ter da v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predpogoj za vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo je, da se o civilnopravni odgovornosti odloča na podlagi v bistvenem iste dejanske podlage, kot jo je za podlago svoje odločitve glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vzelo kazensko sodišče.
Tako pravdno kot kazensko sodišče sta se ukvarjali s poroštveno izjavo, vendar primerjava obeh sodb ne pokaže le razlike, ki je posledica različnih vidikov sojenja v obeh postopkih, temveč se izkaže, da sodišči sploh nista presojali istih ravnanj. Kazensko sodišče je v razmerju do tretjega tožnika kot oškodovanca presojalo ravnanje (in odgovornost) druge tožnice in ugotovilo, da je poroštvena izjava, ki jo je podpisal, plod njene goljufije. Pravdno sodišče pa sploh ni sodilo o (civilnem) razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, temveč je razsojalo o tožbenem zahtevku tožnice, ki ga je ta gradila na ločenem pogodbenem razmerju s tretjim tožencem (na tej isti poroštveni izjavi sicer).
Stališče višjega sodišča, da se lahko potrošnik šele od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je bila kreditna pogodba razglašena za nično, zaveda dejanskih in pravnih posledic za uveljavljanje svojega zahtevka, je, upoštevaje, da toženka ni uspela dokazati, da je zastaralni rok začel teči že pred tem, pravilen.
Ali je skladno z načeloma kontradiktornosti in enakosti orožij ter s pravico do poštenega sojenja, da sodišči pri presoji odločilnih dejstev glede izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti spregledata izrecne in z listinskimi dokazi podprte navedbe tožene stranke o tem, da določena oseba ni sodelovala pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe, ter kljub temu svojo odločitev opreta na izpovedbe tožečih strank o ravnanju te osebe pri sklepanju pogodbe?