ZKP v določbi 265. člena sodišču zapoveduje, da lahko za pomoč pri razjasnjevanju razpravne sposobnosti postavi le izvedenca psihiatrične stroke in ne morda izvedenca kakšne druge specialnosti, vendar pa lahko strokovnjaki sorodnih znanosti pri izdelavi izvida in mnenja sodelujejo z izvedencem psihiatrom.

Ugotavljanje razpravne sposobnosti (enako kot velja za prištevnost) je pravno vprašanje, zato je v izključni pristojnosti sodišča. Izvedenec psihiater pa mora odgovoriti na dejanska vprašanja in sodišču ponuditi čim več podatkov, na podlagi katerih to lahko sprejme odločitev o razpravni sposobnosti.

Kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje.

Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa mora pritožnik povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej, pritožbeno sodišče pa jih je dolžno upoštevati kot dopustno pritožbeno novoto in se do njih opredeliti le, če se ti dokazi nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji.

Načelo iskanja materialne resnice sodišču nalaga, da v skladu z instrukcijsko maksimo samo po uradni dolžnosti odredi psihiatrično izvedenstvo, vendar pa ta dolžnost obstoji samo, če okoliščine primera vzbujajo dovolj velik sum o okrnjeni ali celo izključeni prištevnosti obdolženca.

V opisu dejanja namreč ni navedenih nobenih konkretnih okoliščin, ki bi omenjene obdolžence, torej A. A., B. B. in C. C. povezovale z obdolženim Č. Č. oziroma njegovim (prepovedanim) dejanjem, kaj šele okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se zavedajo prepovedanosti dejanja glavnega storilca Č. Č. in svojega sodelovanja pri njem, torej okoliščin o dvojnem naklepu.

Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper AD. AD. izločen iz predmetne zadeve in se je dokončal posebej, v drugem kazenskem postopku o zakonitosti odločitve v zvezi z AD. AD. v tej zadevi ni mogoče odločati.

Edini dostop do in iz sporne etaže je bil po lestvi in nobenega dvoma ni, da je ena od solenitetnih prič, torej A. A., šla po tej lestvi, kar je bilo tekom postopka nedvomno potrjeno, temu pa pritožba niti ne nasprotuje. B. B. in obtoženec pa po lestvi nista splezala, temveč sta ostala pod lestvijo (o tem skladno tako B. B. kot priči C. C. in A. A.), od koder pa sta tudi slednja prav tako lahko spremljala dogajanje in bi lahko videla, če bi bilo delo policistov kakor koli vprašljivo. S tem je nedvomno bil vsem omenjenim udeležencem omogočen stalni nadzor nad delom policije pri izvedbi hišne preiskave, onemogočeno pa kakršno koli podtikanje dokazov v kontekstu policijske zlorabe, tj. predvsem v situaciji, ko je bila v etaži najdena tako velika količina droge, da bi jo bilo nemogoče nezaznano prinesti v te prostore.

Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb zagovornice o odsotnosti pravnega pouka pričama pri hišni preiskavi pojasnjuje, da tudi morebitna odsotnost tega pouka po tretjem odstavku 216. člena ZKP že izhodiščno ne privede do ekskluzijske sankcije, saj v 219. členu ZKP ta kršitev ni navedena, enako pa velja za opustitev branja zapisnika o hišni preiskavi.

V luči koncepta pričakovane zasebnosti gre v primeru družinskega stanovanja za deljeno zasebnost med družinskimi člani, kar pomeni, da je namenu tretjega odstavka 36. člena Ustave RS in prvega odstavka 216. člena ZKP zadoščeno, če je ob izvedbi hišne preiskave navzoč en polnoleten družinski član. Ob ugotovitvi, da je bil ob hišni preiskavi prisoten obtoženec, je povsem nepomembno, kje sta se takrat nahajali mama Č. Č. in sestra D. D.

Upoštevaje izvedensko mnenje, da so bile najdene rastline stare od 8 do 10 tednov, in upoštevaje za obtoženca ugodnejšo oceno (in dubio pro reo), da je obtoženec posadil že sadike, ki rastejo krajši čas, zgolj osem tednov, so bile tako v vsakem primeru rastline posajene vsaj do okvirnega datuma 10. 4. 2014, ko pa se obtoženec še ni nahajal na prestajanju zaporne kazni. Upoštevaje, da je prvo sodišče njegov zagovor, da se je na Vrhniki nahajal že od 8. ali 9. 3. 2014, pravilno ocenilo kot neresničnega, kar velja tudi za del zagovora, v katerem je trdil, da najdene prepovedane substance last M. M., pa se tako pritožbenemu sodišču ni pojavil prav noben dvom, da je bil ravno obtoženec tisti, ki je z namenom prodaje neupravičeno gojil 46 rastlin prepovedane droge konoplje, oskrbo katerih je po 22. 4. 2014 predal neznani osebi.

Ker iz priloženih dokazil tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne izhaja noben razlog po 24. členu ZIKS-1, torej tudi ne uveljavljeni razlog, da je v obsojenčevi ožji družini kdo huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč (pri čemer morata biti oba pogoja podana kumulativno), je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi obsojenčeve prošnje pravilna in zakonita.

Odveč je razprava o potrebnosti izvedenca s področja medicinske stroke, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje zgolj pravilno presodilo, da zahtevani pogoj o nujni potrebnosti pomoči obsojenca hudo bolnemu očetu, iz dokazil, ki jih je obsojenec predložil, ne izhaja.