Ta varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Gre za fakultativni ukrep, saj o nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen. Zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama uporabil pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja. Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov namreč zgolj ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
S tem, ko sodišče prve stopnje v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ni vštelo časa dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078976
ZKP člen 451, 483, 483/2. KZ člen 73, 75, 76, 77, 77/2, 77/2-6, 78, 93, 93/2.
ustavitev kazenskega postopka - razlog smotrnosti - kazenske sankcije za mladoletnike - namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike - izrek vzgojnega ukrepa - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - ukor - nastop polnoletnosti
Sodišče druge stopnje poudarja, da s posebnimi procesnimi določbami ni predpisano zgolj drugačno postopanje, kadar sodišče obravnava mladoletne storilce kaznivih dejanj, temveč so tudi nameni kaznovanja mladoletnikov, ki jih vsebuje določba 73. člena KZ, bistveno drugačni od splošnega namena kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj.
Mladoletnik je sicer že dopolnil devetnajst let, vendar po mnenju sodišča druge stopnje njegova mladost predstavlja specifično starostno obdobje, ko se človek v osebnostnem smislu še vedno razvija in s pridobivanjem življenjskih izkušenj gradi vrednosti sistem, zaradi česar potrebuje za pravilen razvoj in razvijanje osebne odgovornosti ustrezno usmerjanje, nadzor in pomoč.
V obravnavanem postopku je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji, ko je dopolnil sedemnajst let, torej kot starejši mladoletnik, vendar se je kazenski postopek zoper njega vodil in zaključil, ko je postal polnoleten, kar pomeni, da v dani procesni situaciji polnoletniku ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa ukora v skladu z določbo 76. člena KZ.
Upoštevaje sodno prakso trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena (pravilna) označba dopolnilne norme, drži le takrat, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti. V takšnih primerih mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj lahko spreminjanje njene označbe že pomeni spreminjanje opisa kaznivega dejanja iz obtožbe. Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine se kot blanketna norma sklicuje na predpise (zakonske ali podzakonske), ki kot takšne poslovne listine opredeljujejo in so navedene v teh predpisih, ni pa nujno, da bi se pravne norme vpisovale v izrek sodbe, kar velja tudi za dopolnilne norme. Pri uporabi dopolnilne norme gre za uporabo prava, zato njena navedba in razlaga sodita v obrazložitev sodbe in ne v izrek.
V konkretnem delu opisa obdolžencu očitanih kaznivih dejanj je navedeno, da je obdolženec v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah kot direktor B. d. o. o. izdal enaindevetdeset računov, s katerimi je trem hrvaškim družbam zaračunal dobavo sojinih in sončničnih tropin, ki jih njegova družba hrvaškim družbam C. d. o. o., D. d. o. o. in E. d. o. o. nikoli ni dobavila in prodala, tako izdane račune, ki jih mora družba voditi na podlagi 81. člena ZDDV-1 in so pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami in so podlaga za davčni nadzor, je izročil računovodkinji družbe, da jih je zavedla v knjigo izdanih računov in jih upoštevala pri obračunu davka na dodano vrednost.
Takšen opis tudi po presoji drugostopenjskega sodišča vsebuje dejstva ter okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ti so navedeni v blanketni ter dopolnilni normi. Stališče pritožnikov, da opis ni popoln, ker ne vsebuje konkretne dopolnilne norme, je v obravnavanem primeru zmotno, ker konkretni del opisa vsebuje i) izvršitvena ravnanja obdolženca, da je v predmet kaznivih dejanj listine - kot direktor družbe izdal račune, s katerimi je prikazoval, da je bilo v njih navedeno blago (sojine in sončnične tropine) prodano kupcem - trem hrvaškim družbam, čeprav jim ga njegova družba nikoli ni dobavila in prodala, ii) tako izdane račune izročil računovodkinji družbe, da jih je zavedla v knjigo izdanih računov in jih upoštevala pri obračunu davka na dodano vrednost, iii) v opisu je navedeno, da gre za listine z lažno vsebino, iv) da gre za listine, ki so pomembne za poslovni promet in za obračun davka na dodano vrednost, opisana je torej tudi funkcija navedenih listin, katerih vsebina je bila lažna. Ni dvoma, da so računi kot poslovne listine pomembni tako za pravni promet med strankami ter predstavljajo osnovo za obračun davka na dodano vrednost.
Za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti, ki jo zapoveduje 27. člen Ustave, mora namreč biti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodišče prve stopnje, vestna in poglobljena. To v konkretni zadevi pomeni dolžnost prvostopenjskega sodišča, da preveri jasnost in popolnost storilčevega priznanja tudi tako, da storilca natančno, podrobno in dosledno izpraša o temeljnih dejstvih ter o poteku pravno nevzdržnega dejanja, ki predstavlja temelj za izrek predlaganega varnostnega ukrepa medicinsko terapevtske narave.
V danem primeru, ko se sodišču prve stopnje porajajo pomisleki o storilčevi sposobnosti presoje okoliščin ter zmožnosti nadzora lastnega ravnanja, mora biti presoja vsebine obsega priznanja še toliko bolj skrbna in natančna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00077895
ZKP člen 105, 105/2, 374, 374/4. KZ-1 člen 74, 74/1, 75, 75/2, 76, 76/1.
premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - adhezijski postopek - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - obrazloženost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - subsidiarnost odvzema premoženjske koristi - goljufija - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - povzročitev velike premoženjske škode - napotitev oškodovanca na pravdo
S pravnomočno sodbo je bilo že ugotovljeno, da si je obtoženi D. D. v sostorilstvu skupaj z E. E. na škodo C. A., B. A. in A. A. pridobil kar 115.800 EUR premoženjske koristi, in sicer na škodo C. A. 30.800 EUR, na škodo A. A. in B. A. pa 85.000 EUR. Navedeno torej pomeni, da je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja, ki jo je sodišče že ugotovilo s pravnomočno sodbo v dokaznem postopku, zato sodišče oškodovanca (ter posledično upravičence, ki so tudi natančno konkretizirani v opisu dejanja) s premoženjskopravnimi zahtevki ne sme napotiti na pravdo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078129
ZKP člen 285c, 285c/1-1, 285c/2, 354, 354/2, 359, 359/1-1. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nerazumljiv izrek sodbe - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - priznanje krivde - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - zavrnitev priznanja krivde - nevarnost za življenje in zdravje - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - kvalifikatorni znak kaznivega dejanja
Postopanje sodišča, ko je kljub sprejetemu priznanju krivde, samo posegalo v opis dejanja in iz njega izpustilo očitek ene kvalificirane izvršitvene oblike, je napačno, saj bi moralo v takšnem primeru priznanje zavrniti.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz abstraktnega dela opisa dejanja po obtožbi izpustilo besedilo "prav tako sta tujce izpostavila nevarnosti za življenje ali zdravje", iz konkretnega dela opisa pa je izpustilo očitek "ob tem pa sta navedena, omenjene štiri tujce peljala na zadnjih sedežih, kjer je prostora za tri osebe, tako da navedeni niso mogli biti privezani z varnostnimi pasovi, zaradi česar bi v primeru prometne nesreče, v posledici trka, lahko prišlo do poškodb njihovih teles ali pa bi bilo celo ogroženo njihovo življenje." Takšen opis zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00078743
KZ-1 člen 208, 208/3, 308, 308/6, 324, 324/1, 324/1-3. ZKP člen 383, 383/1, 386.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje - stek kaznivega dejanja - konkretna ogrozitev
Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu se, glede posledic dejanja, razlikuje od kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 v tem, da bo kaznivo dejanje podano, kadar že pride do neposredne nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe. Ni pa to edina razlika, saj se zahteva tudi, da storilec uresniči enega od pogojev, ki so določeni v 1. do 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, med drugim tudi tega, ki se očita obtožencu, da je vozil vozilo, čeprav ga ni imel pravice voziti. Strinjati se je zato treba z razlago sodišča prve stopnje, da kriminalna količina kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 presega kriminalno količino kvalifikatorne izvršitve kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zato tudi ni mogoče sprejeti pritožbene razlage, da je obtoženec z očitano mu vožnjo izpolnil le zakonski znak po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Kot že rečeno, je vozil tudi brez dovoljenja z vožnjo, z načinom vožnje pa prebežnikov v vozilu ni izpostavil zgolj nevarnosti za življenje in telo, pač pa jih je že konkretno ogrozil. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen izpodbijani zaključek, da je obtoženec storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085805
ZKP člen 148, 148/6, 339, 339/3, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 122, 122/1, 135, 135/1.
kaznivo dejanje grožnje - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - odvzem predmeta - obdolženec kot priča v istem postopku - silobran - kazenska ovadba kot dokaz
Obdolženec v lastni zadevi ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva, kar je upoštevalo že sodišče prve stopnje, ki je tako obdolženega B. B. kot tudi obdolženega A. A. pravilno obravnavalo in zaslišalo kot obdolženca.
Pritožbeno sodišče prepoznava t.i. protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa, ki se nanašajo na odločilno, pravno relevantno dejstvo (ne)priznavanja inkriminiranega dejanja.
Brez pridobljenega izvida in mnenja sodnega izvedenca klinično psihološke stroke glede vzgibov, delovanja in razmišljanja obravnavanega mladoletnika, ki ga vendarle bremeni načrtovanje nevarnega dejanja, pri katerem bi bila z namenom zastraševanja sošolcev ogrožena varnost ljudi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki 29 obrazložitve ne vsebuje zanesljivih in jasnih razlogov o odločilnem dejstvu, s čimer je storjena nadaljnja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00077778
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 402, 402/3, 437.
nadaljevano kaznivo dejanje goljufije - zavrženje zasebne tožbe - konkretizacija zakonskih znakov - goljufiv namen
Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da navedene obljube po ustvarjanju skupnega življenja in izkazovanje ljubezenskih čustev ne zadostijo zakonskemu znaku kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, takšno domnevno lažnivo prikazovanje čustev, ki naj ne bi bila pristna in bi naj bila izkazana z namenom preslepitve partnerja, pa se v opisu tudi ne nadaljuje z navajanjem dejstev, ki bi to potrjevala, temveč zgolj s sklepanjem, da mu je zamolčala, da želi vezo z njim zgolj z namenom, da od njega pridobi denarna sredstva. Samo dejstvo, da se je veza med njima končala in da se je obdolženka začela zasebnemu tožilcu vedno bolj izmikati in do njega ni kazala več ljubezenske naklonjenosti, ne pomeni navajanja tistih konkretnih dejanskih okoliščin, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, iz katerih bi bil nedvomno razviden preslepitveni namen in bi omogočale učinkovito obrambo obdolženke, pri čemer nasprotno od tega, kar ji očita obtožba, to je da je lažno prikazovala ljubezenska čustva do zasebnega tožilca, kar naj bi bila podlaga njenega preslepitvega namena, niti ni mogoče izkazati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00077065
ZKP člen 55, 357, 357-4. KZ-1 člen 122, 122/1.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - smrt oškodovanca - procesna predpostavka - predlagalni delikt - nadaljevanje kazenskega pregona - rok za nadaljevanje kazenskega pregona - zavrnilna sodba
Situacijo, ko oškodovanec, ki je upravičen vložiti predlog za kazenski pregon, umre med postopkom, ureja 55. člen ZKP.
Če po poteku trimesečnega roka od smrti oškodovanca nobeden od upravičencev iz 55. člena ZKP ne poda izjave za nadaljevanje postopka, predstavlja to v primeru predlagalnega delikta obstoj okoliščine, ki izključuje kazenski pregon, saj kazenski postopek teče brez predloga oškodovanca za pregon.
pogojna obsodba - izjema - obtožni akt - predobravnavni narok - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odločba o kazenski sankciji - voznik - tujec - omilitveni ukrepi
Določba petega odstavka 58. člena KZ-1 sicer dopušča izrek pogojne obsodbe tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj petih let; vendar se ta določba o izjemni pogojni obsodbi lahko uporabi le, če je predlagana že v pisnem obtožnem aktu ali (dopolnjenem) ustnem predlogu tožilca na predobravnavnem naroku, še preden se obdolženec prvič izreče o krivdi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078762
ZKP člen 372, 496, 496/1. KZ-1 člen 70a, 70a/1, 70a/3.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa - trajanje varnostnega ukrepa
Kazen zapora na eni in varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na drugi strani, sta po vsebini in načinu izvrševanja povsem različni in medsebojno neprimerljivi kazenski sankciji (čeprav gre pri obeh za poseg v osebno svobodo), merila oziroma pogoje za njun izrek pa jasno določa zakon.
kaznivo dejanje zatajitve - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - protipravna prilastitev tuje premične stvari - prilastitveni namen
Bistvo kazenskopravnega očitka ni zgolj zatrjevanje okoliščine, da obdolženka vozila Opel Astra, last oškodovane družbe, kljub več pozivom C. C. ni vrnila, temveč tudi okoliščine, da si je vozilo protipravno prilastila ob koncu pogodbenega razmerja, tj. od dne 30. 3. 2018 dalje, in ga imela v posesti vse do prisilnega odvzema s strani policistov dne 13. 6. 2018, kar po presoji sodišča druge stopnje na ravni opisa zadošča za konkretizacijo navzven spoznavnega, objektivnega vidika prilastitve.
ponarejanje listin - zavrženje obtožnega predloga - utemeljen sum - oškodovanec kot tožilec - status oškodovanca - izločitev sodnika
Sodnik ne sme odločati o obtožbi le, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja, kar ne zajema situacije, ko je predlagatelja zgolj obvestil, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena.
Zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca kot tožilca ni stranka postopka, ampak procesni udeleženec, ki opravlja procesna dejanja v interesu zastopanega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00076997
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 399, 399/2-1, 400, 400/1, 400/2, 407, 407/4. KZ-1 člen 82. ZSKZDČEU-1 člen 225, 235. ZIKS-1 člen 250a. ZPP člen 108. Pravilnik o kazenskih evidencah (2018) člen 6, 6/1-11, 6/2.
postopek osebnega stečaja - postopek za odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - absolutna ovira - kazniva dejanja storjena v tujini - podatki iz kazenske evidence - prodaja ukradene stvari - kazniva dejanja proti premoženju ali gospodarstvu - trditveno in dokazno breme - izbris obsodbe iz kazenske evidence - kazenska evidenca - potek časa - Evropski informacijski sistem kazenskih evidenc (ECRIS) - zavrženje predloga - pravne posledice nedopolnitve - načelo zaupanja
Ker sta obsodbi vpisani v kazensko evidenco in še nista izbrisani, je na dolžniku trditveno in dokazno breme, da izkaže, da kljub temu ni ovir za odpust obveznosti. Stečajno sodišče namreč po uradni dolžnosti pridobi zgolj podatke za stečajnega dolžnika iz kazenske evidence (prvi odstavek 400. člena ZFPPIPP). Glede na podatke iz kazenske evidence pa nato sodišče presoja le potek časa za izbris obsodbe iz kazenske evidence po 82. členu KZ-1 (prvi odstavek 400. člena ZFPPIPP in smiselna uporaba splošnega pravila o uporabi prava za pravne posledice postopka zaradi insolventnosti po 479. členu ZFPPIPP). Stečajni dolžnik pa lahko izkaže, da ni ovir za odpust obveznosti, ker se bodo do poteka preizkusnega obdobja izpolnili pogoji za izbris obsodbe po tujem pravu.
Po določbi 11. točke prvega odstavka 6. člena Pravilnika o kazenskih evidencah se sicer v kazenske evidence vpisuje tudi podatke o izvršeni kazni ali vzgojnem ukrepu. Vendar za državljane Republike Slovenije in pravne osebe s sedežem v Republiki Sloveniji, ki so jim kazenske sankcije izrekla tuja sodišča, ministrstvo v kazenske evidence vpisuje razpoložljive podatke (drugi odstavek 6. člena Pravilnika o kazenskih evidencah). Podatek o izvršeni kazni v konkretnem primeru ni vpisan v kazensko evidenco dolžnika, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno pozvalo dolžnika na predložitev dokazil glede sodbe in izvršitve kazni. Stečajno sodišče namreč po uradni dolžnosti pridobi zgolj podatke za stečajnega dolžnika iz kazenske evidence.
Po 11. členu Okvirnega sklepa Sveta 2009/315/PNZ podatek o izvršitvi kazni ni predmet posredovanja informacij v okviru sistema ECRIS.
Ob upoštevanju načela zaupanja, ki velja med državami članicami Evropske Unije, tudi ob upoštevanju določbe 3. točke 5. člena Okvirnega sklepa Sveta 2009/315/PNZ, ki določa obveznost države državljanstva, da posreduje zgolj posodobljene informacije, je potrebno zaupati, da so v kazenski evidenci navedene zgolj obsodbe, ki še niso bile izbrisane. O izbrisu obsodbe odloča država, v kateri je bila kazenska sankcija izrečena.
V točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče razumno pojasnjuje, da (in zakaj) mora biti kaznivo dejanje do stopnje utemeljenega suma raziskano že pred vložitvijo obtožnega akta, prav tako pa pravilno ocenjuje, da oškodovanec kot tožilec v obrazložitvi obtožnega predloga ni konkretno navedel dokazov, ki bi utemeljevali sum, da je A. A. storila kaznivo dejanje, ki je predmet obtožnega predloga. Enako kot prvostopenjsko, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec kot tožilec podal zgolj lastno presojo in analizo v cit. pravdni zadevi že izvedenih dokazov, ki se od pravnomočno sprejete odločitve, s katero očitno ne soglaša, razlikuje, medtem ko novih dokazov takšne narave, ki bi podprli utemeljeni sum storitve kaznivega dejanja, ne ponudi.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00078820
ZKP člen 129.a, 129.a/1. KZ-1 člen 86, 86/9.
alternativna izvršitev kazni zapora - prestajanje kazni v odprtem zavodu - izvedba naroka - presoja dejanskega stanja - stanje v času odločanja - teža kaznivega dejanja - razveljavitev sklepa
Čeprav ni dvoma, da je obsojenka tekom kazenskega postopka spremenila svoje osebno ime, kot tudi stalno bivališče, ter da vseh posredovanih sodnih pisanj ni dvignila osebno, pa je zaključek sodišča prve stopnje, da vse to kaže na osebnost obsojenke in da zato ni podan prvi posebni pogoj za ugoditev njenemu predlogu, to je vedenje v času odločanja (ki ga sicer sodišče sploh ni presojalo in ne ocenilo), zgolj na tej podlagi pomanjkljiv in vsaj preuranjen, če ne celo zmoten.
Zgolj navedba, da je obdolženec oškodovancu lažno obljubil, da mu bo izposojeni denar vrnil, ne pomeni konkretizacije zakonskega znaka lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in spravljanja v zmoto, kot to napačno razume pritožba. Obljuba obdolženca, da bo denar vrnil, je namreč bistvo vsakega posojilnega razmerja in v nasprotnem primeru, torej če vrnitve denarja ne bi pričakovali, oškodovanci denarja niti ne bi posojali. Obljuba vrnitve izposojenega denarja tako predstavlja tipične znake civilnopravnega razmerja in ne konkretizacije preslepitve kot zakonskega znaka kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.