ZSVarPre člen 8, 26, 26/1, 26/1-1, 26/1-2, 26/1-3, 26/6, 26/7, 26/8, 26/10.. ZFU člen 52, 52/4.
denarna socialna pomoč - višina pomoči
Z vpisom v davčni register ni avtomatično izpolnjen pogoj za dodelitev dodatka za delovno aktivnost. Pogoj bi bilo mogoče ugotoviti iz evidenc socialnega zavarovanja, iz katerih je razvidno število ur dela in se ob njihovem upoštevanju na podlagi 26. člena ZSVarPre tudi ponderira osnovni znesek minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica v relevantnem obdobju iz naslova opravljanja samozaložništva ni imela nobenih dohodkov, ni plačala davka od dohodka iz dejavnosti in dohodek ni bil niti mogel biti upoštevan pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči.
KZ-1 člen 38, 91, 91/2, 227, 227/2. ZKP člen 372, 372-3.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - pomoč pri kaznivem dejanju - razveljavitev pravnomočne sodne odločbe v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi - zastaranje kazenskega pregona - zastaralni rok - milejši zakon - kršitev kazenskega zakona - sprememba izpodbijane odločbe
V primeru kot je obravnavani, zastaralni roki iz člena 90 KZ-1 prenehajo teči in je edini zastaralni rok dveletni rok, ki začne teči po datumu, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo zadevo.
Dvom v obdolženkino priznanje glede njenega subjektivnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja, bi torej v skladu z določbo drugega odstavka 285.c člena ZKP od predsednice senata primarno terjal izdajo sklepa, da se priznanje krivde zavrne, posledično pa bi - upoštevaje izločitveni razlog iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP - morala prenehati z delom v tej zadevi in predsednici sodišča predlagati, da odloči o njeni izločitvi.
denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - kršitev osebnostne pravice - nedokazanost - trdtiveno in dokazno breme
S strani sodišča prve stopnje ugotovljeni zaključki so dokazna ocena tožničine izpovedbe, pritožbene navedbe pa v največji meri izpodbijajo prav to dokazno oceno, ko izpostavljajo posamezne dele tožničine izpovedbe in zatrjujejo, da iz njih izhaja, da je tožnica trpela duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice v takšnem obsegu, da bi upravičeval prisojo denarne odškodnine. S tem pritožba izpodbija dokazno oceno oziroma uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.
Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo denarne odškodnine, temveč mora biti dokazana tudi stopnja in trajanje duševnih bolečin, je materialnopravno pravilno. Stališče, da zgolj kršitev oziroma poseg sam po sebi še ne opravičuje prisoje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, je v pravni teoriji in sodni praksi utrjeno in nesporno. Za prisojo denarne odškodnine je treba poleg nedopustnega škodnega dejstva (škodnega dogodka – v tem primeru pretepa oziroma žalitev), vzročne zveze in krivde (ki se domneva) dokazati tudi obstoj škode, torej v konkretnem primeru duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic.
Obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks so izrecno določene v drugem odstavku 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v tretjem odstavku tega člena pa je določeno, v katerih primerih sodišče z vlogo, ki ne vsebuje vseh predpisanih podatkov, ravna kot z nepopolno vlogo. To velja za primere, ko vloga ne vsebuje v drugem odstavku 12. člena ZST-1 predpisanih podatkov in izjav, razen podatkov o dohodkih in premoženju stranke in njenih družinskih članov iz tretjega in četrtega odstavka 12.a člena ZST-1 ter podatkov o premoženju iz prve alineje prvega odstavka 12.b člena ZST-1, s katerim stranka dejansko ne more razpolagati, izjav stranke in njenih polnoletnih družinskih članov iz pete in šeste alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1 ter podpisov polnoletnih družinskih članov strank. Da bi bila vloga za oprostitev plačila sodne takse popolna, mora torej obvezno vsebovati vsaj podatke iz prve (osebno ime, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, davčno številko, EMŠO in državljanstvo stranke oziroma naziv, sedež, davčno in matično številko osebe iz tretjega odstavka 11. člena ZST-1), druge (osebno ime, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, davčno številko, EMŠO in državljanstvo družinskih članov stranke) in tretje (podatke o zadevi) alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1, podatke o dohodkih in premoženju stranke in njenih družinskih članov iz prvega in drugega odstavka 12.a člena ZST-1 oziroma podatke o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju stranke iz prvega odstavka 12.b člena ZST-1, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena ZST-1 ter podpis stranke.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera - dobrovernost lastniškega posestnika - odsotnost zemljiškoknjižnega vpisa - dobra vera pravnega prednika - dobrovernost priposestvovalca kot dediča - dobroverna posest dedinje - raziskovalna dolžnost
Raziskovalne dolžnosti dedičev (oziroma njihove dolžnosti razčistiti lastninskopravna razmerja) ni mogoče opredeliti kot splošne zahteve, če v teku priposestvovalne dobe ni okoliščin, ki bi pri povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da stvar pripada tretjemu. Četudi tožnik in pravni predniki niso ugovarjali obsegu zapuščine in ob dedovanju niso raziskovali lastninskopravnih razmerij, s tem niso postali nedobroverni posestniki. V konkretnem primeru ni bilo podanih drugih posebnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom, da tožnik in pravni predniki niso lastniki parcele. Posest tožnikove babice in kasneje pravnih prednikov, ki so vstopili v posestno stanje kot dobroverni dediči, je namreč temeljila na primernem pravnem naslovu za prenos lastninske pravice (prodajna in darilna pogodba). Tudi odsotnost vpisa v zemljiški knjigi in neplačevanje davkov nista okoliščini, ki bi kazali na nedobrovernost posestnika.
ZP-1 člen 202d, 202d/1, 202d/7, 202d/8, 202e, 202e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - rok za izpolnitev obveznosti - prekluziven rok - podaljšanje roka - pravica do izjave
Rok za izpolnitev obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni instrukcijski, temveč je prekluziven in nepodaljšljiv rok.
Zamuda roka za izpolnitev obveznosti ima za posledico, da sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Sodišče storilca ni bilo dolžno posebej pozivati na dodatno obrazložitev predloga za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti ter na predložitev dokazov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00060128
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 18, 299, 299/3, 299/4, 355. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2.
razžalitev - zavrnitev dokaznih predlogov - prosta presoja dokazov - čast in dobro ime
Zavrnitev dokazov je prvo sodišče obrazložilo v točki 3.) izpodbijane sodbe, takim razlogom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Le glede predlaganega ogleda kraja dogodka spisovno gradivo izkazuje, da je ta dokazni predlog bil podan s strani obrambe, z njim pa se je strinjala tudi zasebna tožilka, prvo sodišče pa je na podlagi ostalih izvedenih dokazov, zlasti fotografij, ki so bile glede kraja dogodka predložene v spisovno gradivo s strani obeh strank, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, kje naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je tak dokaz kot nepotreben zavrnilo, z identičnimi razlogi pa je zavrnilo tudi predvajanje posnetka klica na TV oddajo na USB ključku (priloga A 10), kar pritožbeno sicer ni problematizirano.
Sodišče, ki je vezano na načelo proste presoje dokazov v obravnavani zadevi je v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričljivo utemeljilo, zakaj je izpoved zasebne tožilke prepričljivejša. V zadostni meri je v nasprotju s stališčem zagovornika razčistilo razmerja med strankama in razmerja strank z zaslišanimi pričami in posledično tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo vso podlago za zavrnitev obdolženčevega zagovora, ko je ves čas trdil, da si je zasebna tožilka vse dogodke izmislila.
ZZZDR člen 59, 59/1.. ZGD-1 člen 471, 471/2, 475, 475/1, 475/2.. ZPP člen 257, 286.
skupno premoženje bivših zakoncev - poslovni delež kot skupno premoženje - pojem skupnega premoženja - skupno premoženje kot enovit materialnopravni pojem - domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - res iudicata - tožbeni predlog
Zakonec, ki ni družbenik, lahko namreč s tožbo zahteva ugotovitev, da je poslovni delež družbe skupno premoženje zakoncev, in da naj se določita deleža zakoncev v zahtevanem razmerju oziroma da se poslovni delež razdeli na dva nova poslovna deleža z ustrezno vrednostjo.
vezanost pravdnega sodišča na odločitev prekrškovnega sodišča
ZPP je torej jasen in je pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ne pa pravnomočno sodbo, izdano v postopku, v katerem se ugotavljajo prekrški. Pravdno sodišče ni vezano na sodbo prekrškovnega sodišča, vendar pravnomočne sodbe, ki so v pravdnem postopku predložene kot dokaz za ugotovitev določenih pravnorelevantnih dejstev, kot obrazloženo zgoraj, zagotovo imajo določeno dokazno moč. Če sodišče oceni, da stranka ni ustrezno substancirala dokaznega predloga in gre za pravno relevanten dokaz, je sodišče dolžno stranko na to opozoriti. Ker je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva povsem v rokah pravdnih strank, dosledno izpeljano razpravno načelo ter prekluzija kot protiutež terjata večjo angažiranost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, tako v smeri dopolnjevanja navedb kot v smeri dokazne pobude.
vrnitev v kazenskem postopku zaseženih predmetov - vrnitev zaseženega vozila - ugotovitev lastništva vozila - napotitev na pravdo
Kazensko sodišče ne more odločati, kateri izmed dveh ali več oškodovancev je lastnik stvari, če glede tega obstaja spor med njimi, ker ga lahko reši le pravdno. Potreba po ugotavljanju lastništva v kazenskem postopku se nanaša na primer, ko je to pomembno za odločitev o obtožbi, ko bi takšna ugotovitev bila pomembna z vidika izpolnjenosti zakonskih znakov (na primer ali je stvar tuja).
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00060414
DZ člen 158, 159, 161. ZNP-1 člen 108.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - začasna prepoved stikov - predlog za spremembo začasne odredbe - sprememba sklepa o začasni odredbi - sprememba okoliščin po izdaji začasne odredbe - upoštevanje otrokovih želja - ogroženost otroka - otrokovi stiki - nasilje v družini - smrt žene in matere - umor - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Začasno odredbo kot ukrep za varstvo koristi otroka je mogoče izdati, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Enako velja v primeru spremembe že izdane začasne odredbe.
Za presojo vprašanja, ali je verjetno izkazano, da so otroci ogroženi in je zato treba spremeniti izdano začasno odredbo o začasni prepovedi stikov nasprotnega udeleženca z otroki, je treba upoštevati vse okoliščine primera oziroma doslej zbrane podatke spisa.
Po človeški plati je razumljivo, da otroke bremenijo tudi vprašanja, kaj bo z očetom oziroma kaj se z njim dogaja ter da želijo imeti stik z njim. Vendar pa to ne zadošča, da bi bila sprememba začasne odredbe o začasni prepovedi stikov v korist otrok. V tem trenutku bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča stiki z očetom otroke v določeni meri tudi vznemirjali in s tem ogrožali njihov notranji mir ter razvoj. Takšen zaključek izhaja tudi iz vsebine mnenj in poročil strokovnih delavcev predlagatelja oziroma njegovega strokovnega tima (enako tudi iz poročil kriznega centra), ki imajo z vidika 108. člena ZNP pomembno težo pri presoji, ali je utemeljena sprememba začasne odredbe o začasni prepovedi stikov. Iz teh podatkov je razvidno, da otroci zaradi svojih stisk in posledic travmatičnih dogodkov najverjetneje še vedno niso sposobni dojeti pomena svoje želje po stikih z očetom, saj se še ne zavedajo (v celoti) razsežnosti in zahtevnosti nastale situacije.
Tisti, ki je na podlagi nične pogodbe svojo obveznost že izpolnil, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. To uveljavlja s kondikcijskim zahtevkom. Aktivno legitimacijo za postavitev tega zahtevka ima izpolnitelj (prikrajšanec), ne pa vsaka oseba, ki v zvezi s tem izkazuje določen pravni interes. Tožnik ni stranka tega kondikcijskega razmerja, ni niti solvens niti accipiens. Z dajatvenim zahtevkom ne uveljavlja varstva svojih (zatrjevanih) pravic, temveč varstvo pravic tretjih oseb. Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije njegova tožba v tem delu ni dopustna.
Tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča utemeljen sum storitve vseh očitanih kaznivih dejanj izhaja iz zoper obdolženca vloženega obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju in pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora zoper obdolženca Okrajnega sodišča v Celju ter v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju, s katerim je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so pogoji za pripor še vedno podani.
Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je odločilna okoliščina, ali obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ali pa zato, ker se je tako odločil zaradi nespoštovanja sodišča in naložene mu obveznosti iz pogojne obsodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00060035
ZFPPIPP člen 14, 33, 35, 42, 42/1, 42/1-1, 42/2, 44, 44/6, 60, 60/2, 60/2-3, 151, 151/1, 151/3, 289, 289/2, 296, 296/1, 296/5, 354, 354/1. ZGD-1 člen 55, 55/8, 55/8-4, 263, 263/1, 397, 397/1. ZPP člen 3, 3/3, 163, 163/4. OZ člen 132.
odškodninska odgovornost poslovodstva - izključitev odškodninske odgovornosti - insolventnost - trajnejša nelikvidnost - stečajni postopek - nastanek terjatve - stroški pravdnega postopka - stroški stečajnega postopka - nastanek škode - zmotna uporaba materialnega prava
Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00059937
KZ-1 člen 24, 45a, 49, 49/1, 49/2, 86, 86/4, 86/5, 86/9, 99, 99/9, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2. KZ-1B člen 44. KZ-1E člen 5. ZIKS-1 člen 12, 12/1, 24. ZKP člen 129.
kazen zapora - način izvršitve kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - individualizacija kazenske sankcije - namen kaznovanja - resocializacija obsojenca - generalna prevencija - specialna prevencija - retribucija - človekovo dostojanstvo - reintegracija - izbira kazenske sankcije - odmera kazenske sankcije - splošna pravila za odmero kazni - teža kaznivega dejanja - krivda - olajševalne in obteževalne okoliščine - stopnja krivde - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - ponovitvena nevarnost - koristoljubnost - opravljanje poklica - družinsko življenje
Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost.
Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca.
Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni.
Pravilno je sicer, da se upošteva tudi stanje socializiranosti in integriranosti storilca v družbo v času storitve kaznivega dejanja, saj je na ta način mogoče ugotoviti bodisi pozitivne bodisi negativne spremembe na osnovi katerih je mogoče sklepati o stanju v trenutku odločanja o NIK, vendar gre le za en vidik presoje, ki pa je pretežno usmerjena na stanje v trenutku odločanja in predvidevanje bodočega ravnanja obsojenca. Zaključek, da ugotovitev o nespremenjenem stanju socializiranosti in integriranosti (ali posamezne subjektivne okoliščine) vodi v zavrnitev nadomestnega načina izvršitve kazni, je očitno napačen. Na ta način bi vsem obsojencem, pri katerih v času storitve kaznivega dejanja ni bilo negativnih subjektivnih okoliščin, bilo to v škodo, saj ne bi mogli izkazati, da so kasneje bile odpravljene, v korist pa bi bilo le tistim obsojencem, ki so dejanje storili v obdobju osebnostnih težav (npr. odvisnosti).
Zakon kot osnovno pravilo odmere kazni določa težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami pa med drugim navaja stopnjo storilčeve krivde (prvi odstavek in drugi 49. člena KZ-1). Pojem krivde kot del splošnega pojma kaznivega dejanja, kot podlaga za kazen (24. člena KZ-1), ni enak pojmu krivde upoštevne pri odmeri kazni, krivdi kot merilu za kazen. Pri krivdi kot podlagi za kazen stopnjevanje ni mogoče. Pri krivdi kot merilu za kazen pa je stopnjevanje, kvantifikacija, možna in se razlikuje od primera do primera. Tudi pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni pride v poštev le krivda v smislu krivde kot merila kazni.
Pri pojmu krivde kot merila za kazen je tudi teža dejanja del krivde. Teža izvršenega kaznivega dejanja je izražena v nevrednosti posledice, v stopnji ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne dobrine. Merilo nevrednosti posledice je predvsem tipična posledica predvidena za kaznivo dejanje. Teža kaznivega dejanja je izražena tudi v nevrednost ravnanja storilca, kakor izhaja iz načina, na katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno (npr. intenzivnost nasilja).
Opiranje na zgolj večjo ali manjšo koristnost izvršitve kazni zapora na nadomestni način bi vodilo v "razredno pravico", ko bi nadomestni način bil dostopen le življenjsko privilegiranim obsojencem. Ocena koristnosti lahko pomembno vpliva na presojo utemeljenosti nadomestnega načina izvršitve kazni, ne more pa biti edina, niti odločilna.
Družinske razmere, skrb za otroka, in poslabšanje socialnih in finančnih razmer same po sebi ne morejo biti razlog za ugoditev predlogu za NIK. To pa ne pomeni, da ta dva kriterija sploh nista upoštevna, vendar le izjemoma oziroma je njun vpliv na odločitev omejen, odvisen od celote upoštevnih okoliščin.
pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - začasna prepoved stikov - odtujevanje otroka - ogroženost otroka - dokazni standard verjetnosti - načelo izbire milejšega ukrepa - hitrost postopka zavarovanja
V okviru CSD je bil sklican urgentni medinstitucionalni tim, ki je pridobil informacije različnih institucij. Te so bile skupaj z opažanji strokovnih delavcev CSD, ki so opravili pogovore s staršema in otroki, podlaga za celovito oceno družinske situacije. Prav zaradi celovitosti mnenja, v katerem so zajete ugotovitve različnih institucij, je z visoko stopnjo verjetnosti izkazano očetovo odtujevanje otrok od matere. Tem ugotovitvam predlagatelj v pritožbi konkretizirano niti ne oporeka. Zato v tej fazi postopka ob upoštevanju vseh okoliščin in načela hitrega postopanja v tovrstnih zadevah sodišče z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ter oprave naroka ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene kršitve.
Sodišče je določbo 151. člena DZ pravilno uporabilo. Ta zapoveduje izdajo začasne odredbe (že) v primerih verjetne izkazanosti otrokove ogroženosti.
Odtujevanja otrok je pretanjen in daljši proces, ki ga usmerja starš. Ni le fizično omejevanje otrokovega stika z drugim staršem, ampak (in zlasti) vplivanje na mnenje otroka o tem staršu. Na verjetnost predlagateljevega odtujevanja otrok od matere kaže bipolaren pogled otrok (predvsem A. in B.) na starša.
Otroci so na očeta navezani, zato le začasna prepoved stikov, ki je nujno potrebna za vzpostavitev ponovnega odnosa otrok z materjo, ne bo privedla do odtujitve otrok od očeta.
zavrženje obtožnega predloga - predlog za izločitev sodnika
Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da besede zaradi katerih oškodovanka kot tožilka preganja obdolženca niso resna grožnja z napadom na njeno življenje ali telo, z opisovanjem drugih historičnih dogodkov nanašajočih se na bodisi na obdolženca bodisi na druge v pritožbi navedene osebe, oškodovanka kot tožilka ne more doseči drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - kršitev pravice stranke do izjave - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazovanje z izvedencem
Prav tako je zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju dr. C. C. kot priče ter pri tem upoštevalo, da je mogoče dokazni predlog stranke zavrniti le izjemoma (zaradi varovanja pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS – v nadaljevanju URS), med drugim tudi tedaj, če "sodišče ne bi odločilo drugače, četudi bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot trdi stranka, ki je to pričo predlagala", kot je bilo tudi v konkretnem primeru.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A. v zvezi z odgovorom na vprašanje o tem kaj je dr. C. C. povedal tožnici v zvezi s tveganjem ponovne operacije, prav tako pa je upoštevalo izpovedbo tožnice v tej smeri in se pri odločitvi oprlo tudi na ambulantni izvid dr. C. C. iz katerega izhaja njegovo mnenje o ponovni operaciji, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje v tej smeri raziskano in tožnici ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena URS ter posledično očitana bistvena kršitev postopka ni podana.