carina - naknadni obračun carinskih dajatev - poreklo blaga - potrdilo o poreklu blaga - napačni ali neresnični podatki v potrdilu o poreklu blaga
Podatki v potrdilu o poreklu so napačni ali neresnični takrat, ko je dokazano, da je izdaja nepravilnih potrdil o poreklu nastala zaradi napačnih informacij, ki jih je carinskemu organu navedel izvoznik in ko je dokazano, da so se carinski organi zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ne ustreza pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. Ni torej dovolj, da se izkaže, da so podatki objektivno nepravilni, pač pa mora biti tudi izkazano, da se je carinski organ zavedal ali bi se vsaj moral zavedati te njihove nepravilnosti.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 204, 204/1, 204/1-a. ZDDV-1 člen 46, 46/1, 50, 50/1, 50/1-4, 77, 138, 138/2.
V postopku je bilo ugotovljeno, da pogoji za oprostitev DDV kot uvozne dajatve za blago po predmetnih carinskih deklaracijah, niso podani. Prejemnik blaga, ki je naveden na navedenih carinskih deklaracijah, to je družba C., Ciper, ni prejela tega blaga in v namembni državi (Ciper) ni bila prijavljena pridobitev tega blaga. Na podlagi mednarodne izmenjave informacij je bilo ugotovljeno, da blago ni nikdar prišlo na Ciper in da ni DDV obveznosti na Cipru. S tem pa tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila DDV po 46. členu ZDDV-1. Po slednjem so plačila DDV oproščene dobave blaga, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora in ki izkazujejo, da je blago prispelo v drugo državo članico (načelo obdavčitve po namembnem kraju). Ker v obravnavani zadevi za blago, ki naj bi zapustilo ozemlje Slovenije in naj bi prispelo v drugo državo članico EU (Ciper), niso bile izpolnjene predpisane obveznosti, je zato prvostopenjski organ zaključil (kar je potrdil tudi drugostopenjski organ), da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV.
trošarina - naknadni obračun trošarine - dopolnilna dejavnost na kmetiji - izdelava likerskega vina
Rum je destilirana alkoholna pijača, izdelana iz melase sladkornega trsa, kar pomeni, da alkohol v likerskem vinu ni bil pridobljen zgolj s fermentacijo, s tem pa sporno likersko vino iz tarifne oznake 2205 KN spada med vmesne pijače in ne med druge fermentirane pijače, kot je stališče tožnice ter je zanjo v skladu s 43. členom ZTro potrebno plačati trošarino.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 78, 220, 220/2, 220/2-b. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 94.
Določbe člena 220(2)(b) CZS je treba presojati strogo in izključiti vsako možnost, da bi lahko prišlo do zlorabe predpisov. Za preferencialno obravnavo blaga so namreč predpisani določeni zakonski pogoji, ki morajo biti izpolnjeni in ob izpolnjevanju katerih takšnemu blagu niso naložene uvozne dajatve. V obravnavani zadevi je bilo v postopku ugotovljeno, da blago, ki je predmet tega postopka, pogojev za preferencialno obravnavo ne izpolnjuje, vendar pa tožnik kot uvoznik tega blaga uveljavlja inštitut „nevknjižbe“ carinskega dolga po določbah člena 220(2)(b) CZS. Zato bi tožnik tudi po presoji sodišča moral izkazati, da je sam deloval v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo.
CZ člen 78, 78/1, 78/2, 78/3. ZICPES člen 41, 41/1, 41/1-a, 41/2, 41/3. ZUP člen 144, 144/1.
carina - carinska deklaracija - sprememba podatkov v carinski deklaraciji - prepustitev blaga - ponovni pregled izvoznih deklaracij blaga - uskladitev podatkov v deklaraciji - poprava šifre za carinski postopek - skrajšani ugotovitveni postopek
Prvostopenjski organ je preuranjeno sklepal, da iz razlogov, ker blaga ni več možno pregledati, ni moč nesporno ugotoviti, kateri so dejansko pravilni podatki o predmetnem blagu. V kolikor je organ ocenil, da za trditve tožeče stranke, da gre za vračilo iz začasnega uvoza, ne zadostujejo predložena dokazila, je skladno z drugim odstavkom 78. člena CZ možno preverjanje izvesti tako pri deklarantu samem kot tudi pri vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Čeprav tretji odstavek 41. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti določa, da se na zahtevo deklaranta odločbo izda v skrajšanem ugotovitvenem postopku na predpisanem obrazcu, pa prvi odstavek 144. člena ZUP organa ne zavezuje, da bi moral v določenih zadevah v vsakem primeru odločati po skrajšanem ugotovitvenem postopku in tudi iz drugega odstavka 78. člena CZ smiselno izhaja, da se tovrstni postopki vodijo tudi v posebnem ugotovitvenem postopku.
Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku skupnosti člen 558, 558/1.
Carinski dolžnik je prevoznik, ki vozniku tovornega vozila ni priskrbel ustrezne dovolilnice CEMT za prevoz blaga v notranjem prometu Skupnosti, kot to določa točka c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe.
trošarina - vračilo trošarine - trošarinska kontrola - nepravilno ravnanje s trošarinskim blagom - trošarinsko dovoljenje
Tožnik za trošarinsko blago, za katerega so bile v trošarinski kontroli ugotovljene nepravilnosti, ne bi smel sam obračunavati in plačevati trošarine na podlagi obračuna, saj mu je bila lahko trošarina za predmetno trošarinsko blago zaradi nepravilnosti odmerjena le na podlagi odmerne odločbe. Tožnik, ki je trošarinski zavezanec, je seznanjen z režimom in dolžnim ravnanjem s trošarinskim blagom, kot mu ga nalaga ZTro. Kljub temu pa je predmetne trošarinske izdelke hranil v skladišču, ki ni bilo v trošarinskem dovoljenju opredeljeno kot trošarinsko skladišče. S tem je bil onemogočen tudi carinski nadzor nad predmetnim trošarinskim blagom. Tudi po presoji sodišča ni mogoče nesporno zaključiti, da je v danem primeru bilo prav predmetno trošarinsko blago tisto, za katero je tožnik sam obračunal in plačal trošarino, kot je to pravilno tožniku pojasnil tudi carinski organ. Tako je bilo pravilno ugotovljeno, da v postopku ni mogoče nedvoumno zaključiti, da je šlo v obeh primerih dejansko za isto trošarinsko blago.
varstvo pravic intelektualne lastnine - začasno zadržanje blaga - zahteva za uničenje zadržanja blaga - pogoji za uničenje blaga
V konkretni zadevi je tožena stranka prejela izjavo imetnika blaga, ki jo je podal preko svojega pooblaščenca, da nasprotuje uničenju predmetnega blaga. Med pogoji za uničenje blaga je tudi določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga za uničenje blaga oziroma v primeru, če le-ta ne obvestita carinskega organa o svojem soglasju ali nasprotovanju uničenju blaga, domneva o danem soglasju. V predmetni zadevi bi tožena stranka morala ugotavljati, ali so podani pogoji za uničenje predmetnega blaga ter vsebinsko odločiti o tožnikovi vlogi. Dejstvo, da je bila izdana odločba o zasegu blaga, ne pomeni, da je bilo že odločeno o istem tožnikovem zahtevku. Zato je utemeljeno tožnikovo sklicevanje, da v navedeni zadevi ni bilo odločeno o istem zahtevku in da tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrženje tožnikove zahteve.
V obravnavani zadevi ne gre za takšno zadevo, kjer bi pooblaščenec tožnika uporabil tuje pravne vire, saj uporaba Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 9. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti in Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 9. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti uporabljajo vsi udeleženci v carinskih postopkih in ne predstavlja uporabe tujih pravnih virov. Tudi ne gre za uporabo posebnega strokovnega znanja iz izvenpravnih področjih ali tujega jezika.
ZICPES člen 71, 74. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitev Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23, 23/3.
carinski ukrepi - varstvo pravic intelektualne lastnine - uničenje blaga pod carinskim nadzorom - izpolnitev pogojev za izrek ukrepa
V obravnavani zadevi je bila izdana odločba o začasnem zadržanju blaga, ki je bila izdana na podlagi 17. člena Uredbe (EU) št. 608/2013, zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine blagovne znamke znamke „H2O MOP“ imetnika te pravice - tožnika. Iz 23. člena Uredbe izhaja, da se blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko uniči pod carinskim nadzorom, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa. Med drugim je kot pogoj določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga, ki ga le-ta poda v 10 delovnih dneh od datuma, od katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga. Če deklarant ali imetnik blaga carinskim organom ne potrdi svojega soglasja za uničenje blaga in jih ne obvesti o nasprotovanju uničenju blaga v teh rokih, lahko carinski organi štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga potrdil svoje soglasje za uničenje tega blaga. Podobno določa tudi 71. člen ZICPES, ki se še uporablja do uveljavitve vladne uredbe. Iz navedene določbe prav tako izhaja, da je pogoj za uničenje blaga soglasje deklaranta, lastnika blaga ali osebe, ki z blagom razpolaga (4. in 5. odstavek 71. člena ZICPES).
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti člen 40, 48. Uredba (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov člen 43, 43/1.
carina - sprostitev blaga v prost promet - prevoz odpadnega aluminija - nezakonita pošiljka neskupnostnega blaga
Ker gre za nezakonito pošiljko, je potrebno deklarirano blago vrniti nazaj tožniku kot pošiljatelju. Sporni odpadki izvirajo iz Republike Kosovo in se pošiljajo iz Republike Kosovo, ki ni podpisnica Baselske konvencije niti članica OECD, niti niso sklenjeni z njo dogovori iz točk c) in d) prvega odstavka 43. člena Uredbe št. 2913/92. Glede na navedeno gre v obravnavani zadevi za uvoz deklariranih odpadkov, ki je prepovedan oz. gre za nezakonito pošiljko neskupnostnega blaga po definiciji iz člena 2 (35) (f) navedene Uredbe.
V obravnavani zadevi je carinski organ po tretjem odstavku 78. člena CZS imel vsa pooblastila za postopanje, tudi glede pridobitve podatkov o transakcijski vrednosti spornega blaga iz 29. člena CZS. Carinski organ je postopal v okviru uradnega sodelovanja s tujo carinsko administracijo na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Indijo o medsebojnem sodelovanju in medsebojni upravni pomoči pri carinskih zadevah. V postopku naknadnega preverjanja spornih računov je bilo ugotovljeno, da so bili priloženi računi izdani v nižjih vrednostih od dejanske vrednosti blaga, kot so jih izdali tuji izvozniki.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti člen 78. ZDDV-1 člen 50, 50/2. Uredba o okoljski dajatvi za odpadno embalažo člen 5.
Tožnik v konkretni zadevi za blago, ki je predmet obravnavanih carinskih deklaracij, ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV kot uvozne dajatve. Listine, ki jih je v konkretni zadevi predložil tožnik, ne dokazujejo, da je bilo blago odposlano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV. Iz drugega odstavka 50. člena ZDDV-1 izhaja, da je uvoz blaga iz 4. točke prvega odstavka tega člena oproščen plačila DDV, če uvozu blaga sledi oproščena dobava blaga v skladu s 1. in 4. točko 46. člena ZDDV-1, le če uvoznik v trenutku uvoza pristojnemu carinskemu organu zagotovi med drugim dokaz, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz Slovenije v drugo državo članico.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/93 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti člen 78.
naknadni obračun uvoznih dajatev - carinska vrednost blaga - neevidentirani poslovni dogodki - prenizka carinska vrednost
Po izvedenem naknadnem pregledu carinskih deklaracij s prilogami je carinski organ ugotovil prenizko carinsko vrednost obravnavanega tobaka, zato so bile tudi dajatve obračunane v prenizkem znesku. Zato je carinski organ za carinske deklaracije ponovno obračunal dajatve in pri tem upošteval podlage, ki so veljale v času sprejema posamezne carinske deklaracije. Na podlagi 95. člena ZDavP-2 pa je pravilno obračunal tudi obresti.
ZOdvT člen 13, 21, 22, 22/1, 22/2. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 96, 96/2, 202, 202/3, 202/3-1, 203, 203/3, 203/3-1, 221, 221/1, 239, 243, 243/3. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 267, 267/3.
stroški pritožbenega postopka - odmera stroškov - odvetniška tarifa - določitev vrednosti predmeta - odločanje po prostem preudarku - nagrada v razponu - carina - tranzitni postopek - tranzitna deklaracija - carinski dolžnik - delodajalec - prevoznik - predložitev predhodnega vprašanja v odločanje SEU
Določba drugega odstavka 22. člena ZOdvT, na katero je odločitev oprla tožena stranka, se uporabi subsidiarno, samo če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prvem odstavku 22. člena. V tej zadevi je tožena stranka tožeči stranki naložila v plačilo dajatve v skupni višini 7.028,11 EUR, kar je objektivni kriterij za določitev vrednosti predmeta na podlagi prvega odstavka 22. člena ZOdvT. Vrednost predmeta je v tem primeru ocenljiva.
V predmetni zadevi gre za odmero stroškov za sestavo pritožbe zoper sklep, s katerim je bila kot prepozna zavržena pritožba tožeče stranke. Sodišče se v tem delu povsem strinja s presojo tožene stranke, da gre za enostavno zadevo, saj gre zgolj za vprašanje pravočasnosti pritožbe, zato sestava pritožbe ni vsebovala niti težjih pravnih vprašanj niti obsežnih vsebinskih razlag. Iz besedila 13. člena ZOdvT jasno izhaja, da se količnik določi glede na konkretno storitev, za katero se nagrada odmerja, in ne glede na obseg in zahtevnost zadeve kot celote.
Pogoj za odgovornost prevoznika po drugem odstavku 96. člena CZS je seznanitev prevoznika s tranzitnim postopkom, za kar zadostuje že začasna posest deklaracije.
Po CZS je pravna oseba lahko odgovorna za carinski dolg, nastal zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Pravna oseba po 1. alineji tretjega odstavka 203. člena CZS lahko odgovarja za carinski dolg, ko je odstranitev posledica poslovne odločitve pravne osebe in ne samovolje voznika - fizične osebe. Določba 1. alineje tretjega odstavka 202. člena CZS se v vsakem primeru nanaša na delavca, ki je sam vnesel blago na carinsko območje, seveda pa se kot carinski dolžnik obravnava tudi delodajalec, če je ta "oseba" v smislu navedenega predpisa, oziroma je lahko obravnavan kot tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil razlog za nezakoniti vnos blaga.
Predlog za postavitev predhodnega vprašanja SEU po mnenju sodišča (ne glede na to, da lahko tožeča stranka zoper to sodbo vloži revizijo) ni utemeljen. Vprašanja, ki jih postavlja tožeča stranka, namreč niso relevantna za rešitev konkretne zadeve, saj je pravno pomembna le ugotovitev, da je bil voznik tožeče stranke s tranzitno deklaracijo in tranzitnim postopkom seznanjen.
Odgovornosti za plačilo carinskega dolga oziroma DDV se lahko deklarant izogne le ob posebej določenih primerih, ko je treba v skladu s členom 220. CZ opustiti naknadno vknjižbo carinskega dolga oziroma skladno z 239. členom CZ povrniti oziroma odpustiti preveč plačano oziroma obračunan carinski dolg. Deklarant običajno prevzema odgovornost za plačilo dajatev in za predložitev ustreznih dokumentov carinskim organom. V kolikor se naknadno ugotovi, da so dokumenti ponarejeni ali netočni, potem po dejstvo predstavlja del poklicnega in poslovnega tveganja, ki je sestavni del te dejavnosti, zlasti carinskega zastopnika, ki lahko poskuša pridobiti povračilo od gospodarskih subjektov, vpletenih v goljufivo uporabo zadevnih dokumentov.
Upravni organ prve stopnje naknadne vknjižbe po odločbi DT 424-199/2010-1 ni izvedel zaradi nenamenske uporabe plovil po sprostitvi v prost promet (neopravljene komercialne dejavnosti na odprtem morju), ampak zato, ker pogoji za oprostitev plačila DDV na podlagi 53. člena ZDDV niso bili izpolnjeni že ob sprostitvi v prost promet. Zato je obveznost plačila DDV nastala ob uvozu in sicer po 201. členu CZ, za plačilo katerega odgovarja deklarant. Tako stališče carinskih organov se nikoli ni spreminjalo in je v samem 201. členu CZ tudi jasno opredeljeno in tega v ničemer ne spreminjajo v tožbi navedeni zapisnik sestanka DURS in Ministrstva za finance.
ZDDV-1 člen 41, 146. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 927/2012 z dne 9. oktobra 2012 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (ES) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi.
carina - dodatna določitev uvoznih dajatev - uvrstitev blaga v kombinirano carinsko nomenklaturo - davčna stopnja
Carinski urad je odločil, da se blago z opisom: „demonetizirani bankovci Papue Nove Gvineje (K2, K10, K20, K50 in K100), nevnovčljivi, z numizmatočnim (zbirateljskim) pomenom, sproščeni v prost promet, prijavljeno v tarifno oznako 9705 00 00 KN in TARIC kode 90, z davčno stopnjo davka na dodano vrednost 9,5%“ razvrsti v tarifno oznako 4907 00 30 KN in TARIC kodo 00 s predpisano 22% davčno stopnjo DDV.
ZICPES člen 68 do 78. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2013 člen 23, 23/4.
Carinski organi v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago, ki je pod carinskim nadzorom, krši pravice intelektualne lastnine, bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadržijo in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve, omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev, ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine.
ZICPES člen 68 do 78. Uredba (EU) 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2013 člen 23, 23/4.
Carinske ukrepe pri kršitvah pravic intelektualne lastnine urejajo določbe VI. dela Zakona o izvajanju carinskih predpisov v evropski skupnosti v členih 68 do 76 ter Uredba 608/2013. Določbe ZICPES podrobneje urejajo izvajanje navedene uredbe na področju zahteve za ukrepanje, odločitve o zahtevi, izjavi imetnika pravice, sodno varstvo, odločitev o zahtevi in zavarovanje, skladiščenje zaseženega blaga itd. Namen teh ukrepov je preprečevanje ponarejanja in piratstva.
Carinski organi v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago, ki je pod carinskim nadzorom krši pravice intelektualne lastnine bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadržijo in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine.
ZICPES člen 68 do 78. Uredba(EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/4.
Carinske ukrepe pri kršitvah pravic intelektualne lastnine urejajo določbe VI. dela ZICPES ter Uredba 608/2013. Določbe ZICPES podrobneje urejajo izvajanje navedene uredbe na področju zahteve za ukrepanje, odločitve o zahtevi, izjavi imetnika pravice, sodno varstvo, odločitev o zahtevi in zavarovanje, skladiščenje zaseženega blaga itd... Namen teh ukrepov carinskih organov je preprečevanje ponarejanja in piratstva. Carinski organi v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago, ki je pod carinskim nadzorom krši pravice intelektualne lastnine bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadržijo in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine.