ZKP člen 285e. ZNPPol člen 112, 112/3, 123, 123/2, 123/2-9, 124, 124/1, 124/1-9, 128. Pravilnik o obdelavi podatkov o elektronskih komunikacijah policije in o dostopu do policijskih zbirk podatkov (2013) člen 1, 1/2, 3, 3/1.
izločitev dokazov - zbirka osebnih podatkov - zbiranje osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - evidence policije - evidenca dogodkov - klic na operativno komunikacijski center (OKC) - telefonska številka
Sodišče prve stopnje v postopku ni raziskalo, v kakšne vrste zbirko podatkov je vpogledala policija z namenom pridobitve podatka o uporabniku telefonske številke in torej ni razčistilo, ali je šlo s strani policije dejansko za vpogled v "Evidenco dogodkov" iz 9. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol, ki je policijska evidenca in v kateri se zaradi opravljanja policijskih nalog lahko obdelujejo osebni podatki obtoženke, ali pa je šlo za vpogled v mrežno računalniško aplikacijo policije, v kateri se ob sprejemu klicev na interventno številko 113 beležijo relevantne informacije glede interventnega dogodka ter se podatki lahko obdelujejo le v obsegu in za namen iz tretjega odstavka 112. člena ZNPPol.
stvarna pristojnost - odločanje o stvarni pristojnosti po uradni dolžnosti - narava tožbenega zahtevka - navedbe v tožbi - posojilna pogodba - škoda, ki jo povzroči delavec v zvezi s svojim delom - predhodno vprašanje
Stvarna pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku se presoja po vseh trditvah, ki jih v zvezi z njegovo pravno naravo (podlago) poda tožeča stranka.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi napadenega sklepa in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, pri tem pa ugotavlja, da pritožba ne prinaša ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in zakonitost prvostopnega sklepa. Odločitev sodišča prve stopnje je skladna z določbo 84. člena ZSKZDČEU-1 ter določbami 519. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), narekovali pa so jo razlogi smotrnosti, racionalnosti in učinkovitosti kazenskega pregona, zaradi katerih se država Slovenija v tej zadevi odreka svoji jurisdikciji v korist države, katere državljan je obdolženi K.K. in kjer ima tudi stalno prebivališče, pri čemer ga po podatkih spisa prav ničesar ne veže na Republiko Slovenijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016029
ZIZ člen 1, 17, 17/1, 17/1-2, 20a, 20a/1, 20a/3, 20a/4, 20a/5, 26, 26/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-5, 71, 71/1, 71/1-5. OZ člen 86, 111, 111/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 339/2-14. ZN člen 4. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - ugovor zoper sklep o izvršbi - dokazovanje zapadlosti terjatve - odpoklicno upravičenje - konkretizacija zahtevka - narok v izvršilnem postopku - ničnost - kredit v CHF - načelo formalne legalitete - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - odlog izvršbe
Notarski zapis je neposredno izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov, saj je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo, terjatev pa je tudi zapadla.
Ureditev poenostavljenega izkazovanja zapadlosti v 20.a členu ZIZ je specialnejša v nasprotju s 26. členom ZIZ, ki se nanaša na splošna pravila izkazovanja zapadlosti pogojne terjatve, zato v primeru izkazovanja zapadlosti terjatve po notarskem zapisu, ki je ločeno in posebej urejena v 20.a členu ZIZ, zahteve iz 26. člena ZIZ ne pridejo v poštev.
Določilo notarskega zapisa, da upnik v primeru zamude s plačili lahko „odstopi od pogodbe“, je le posledica nedoslednega izražanja, saj uresničitev odpoklicnega upravičenja ne povzroči razveze pogodbe, temveč povzroči samo predčasno dospelost preostalih obrokov kredita. „Odstop od pogodbe“ je v konkretnem primeru po svojem pravem namenu torej le prenehanje možnosti kreditojemalca, da svojo obveznost plačuje obročno, temveč mora zaradi neizpolnjevanja rednih obveznosti upniku terjatev poravnati takoj v celotnem še neplačanem znesku – terjatev torej zapade v plačilo takoj.
Upnik je že v predlogu za izvršbo natančno pojasnil višino terjatve po vsaki od kreditnih pogodb, ki jo je tudi specificiral po posameznih postavkah (glavnica, redne obresti, zakonite zamudne obresti in stroški) ter pojasnil tečaj, po katerem je terjatev pretvoril iz CHF v EUR. V odgovoru na ugovor pa je upnik priložil še izpise in razknjižbo vplačil, obračune nezapadle glavnice, obračune obresti ter izpis obračunov stroškov, iz katerih so razvidni časovno sosledje zapadanja obrokov in stroškov v plačilo, način poračunavanja prejetih plačil, način izračuna obresti ter obrestna mera. Z opisano ustrezno razčlenjenostjo, strukturiranostjo in identifikacijo terjatve je bilo dolžniku omogočeno, da se s terjatvijo seznani in jo ustrezno preizkusi, s tem pa je bilo breme obrazloženega nasprotovanja višini terjatve prevaljeno nanj.
V izvršilnem postopku narok ni obligatoren, temveč ga sodišče opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. V konkretnem primeru zakon naroka ne predpisuje, ravno tako pa ob dejstvu, da ga je dolžnik predlagal le za izvedbo dokazov v zvezi z navedbami, ki niso pravno odločilne, ni mogoče zaključiti, da bi bil smotrn za odločitev v zadevi.
Ničnosti v izvršilnem postopku ni mogoče uveljavljati oziroma ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete ali vezanosti na izvršilni naslov izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov in presojati njegove materialnopravne pravilnosti, temveč je njegova naloga le, da ga izvrši tako, kot se ta glasi.
Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom sicer ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, pri čemer predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opravi že notar kot oseba javnega zaupanja, vešča pravne stroke. Vendar pa ko je enkrat dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ, ki kot kasnejši zakon kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve. Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo torej predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.
Dolžnik uveljavlja, da je stališče, da se v izvršilnem postopku ničnost ne more uveljavljati, v nasprotju z evropskim pravom, vendar takim navedbam ni mogoče slediti. Kljub temu, da izvršilno sodišče ne presoja ugovora ničnosti obveznosti, ki izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, namreč v slovenskem pravnem redu obstajajo druga ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah. Naš sistem tako na eni strani že notarjem nalaga preizkus skladnosti pravnega posla z javnim redom, po drugi strani pa dolžniku omogoča, da začne sodni postopek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe brez rokovnih omejitev in ne glede na to, ali izvršba že teče. V tem (pravdnem) postopku ima sodišče pooblastila, da po uradni dolžnosti pazi na nedovoljenost nepoštenih pogodbenih pogojev, dolžnik pa ima v primeru, ko tečeta oba postopka vzporedno, možnost predlagati odlog izvršbe. S tem je po mnenju višjega sodišča zadoščeno zahtevam prakse Sodišča EU za učinkovito varstvo potrošnikov ter tudi zahtevam iz Direktive 93/13.
Glede na to, da je postopek prodaje vozila po pooblastilu zunajzakonske partnerke M.K., ki je bila formalni lastnik vozila, opravil obdolženec in da je on spravil oškodovanko z lažnivim zatrjevanjem o številu prevoženih kilometrov v zmoto, navedeni podatek pa je bil odločilen, da se je oškodovanka odločila za nakup vozila, pri čemer je obdolženi vedel, da je imelo vozilo že 25. 11. 2013 dejansko prevoženih 238.498 km, okoliščina, da je formalni lastnik vozila druga oseba in ne obdolženi, na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, nima prav nobenega vpliva.
Izločitev sodnice, za kar se v pritožbi obdolženec smiselno zavzema, smejo glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP stranke zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, če gre za izločitev iz razloga 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jo v pritožbi smiselno uveljavlja obdolženec, lahko tudi med glavno obravnavo, če je razlog nastal po začetku glavne obravnave. Kot izhaja iz podatkov spisa obdolženec tekom postopka na prvi stopnji izločitev sodnice ni predlagal, niti ni navajal, da bi obstajale kakršnekoli okoliščine, ki bi kazale na pristransko vodenje in postopanje razpravljajoče sodnice. Zato je predlog obdolženca, "da se mu zamenja sodnik" neutemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00017485
ZPP člen 100, 100/1, 205, 205/1, 205/1-1, 208, 337, 337/1. ZIZ člen 24, 24/1. OZ člen 637, 648.
ustna pogodba - smrt pooblastitelja - nasledstvo v pravdi - procesno nasledstvo - univerzalno nasledstvo - ipso iure dedovanje - odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - pooblaščenec - smrt stranke v postopku - gradbena dela - dodatna dela - neupravičena obogatitev - odstop od pogodbe - smrt stranke v pritožbenem postopku
Sodba višjega sodišča bo učinkovala tudi zoper dediče pokojnega toženca, ki v izreku niso imenovani. Tožeča stranka bo terjatev iz tega izvršilnega naslova lahko uveljavljala v izvršbi na podlagi prvega odstavka 24. člena ZIZ, dediči pa bodo imeli v izvršilnem postopku možnost uveljavljati morebitne ugovore iz dednopravnega razmerja.
ZZZDR člen 123, 129, 132. ZPP člen 159, 159/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 3.
preživninska obveznost staršev - višina preživnine za mladoletnega otroka - ponovno odločanje - spremenjene okoliščine - pridobitne zmožnosti zavezanca - potrebe upravičenca do preživnine - otroški dodatek - stroški postopka - sodna poravnava
Spremembe na strani preživninskega zavezanca ali upravičenca morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitne sposobnosti in premoženjsko stanje zavezanca, bodisi na povečane ali zmanjšane potrebe na področju življenjskih in drugih potrebnih izdatkov upravičenca. Sklepanje na spremenjenost je mogoča le na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v prejšnji odločbi, s katero je bila preživnina določena, spremenjena oziroma dogovorjena. Pozneje spremenjene okoliščine so torej nujni pogoj, da sodišče znova pretrese razmerje med odločilnimi dejavniki za določitev preživninskega zneska, kar pa ne pomeni, da imajo spremenjene okoliščine vselej za posledico ugoditev tožbenemu zahtevku.
Otroški dodatek je namenjen otroku in ne znižanju preživninske obveznosti preživninskega zavezanca. Je oblika denarne socialne pomoči, s katero se zadovoljujejo tiste potrebe mladoletnega otroka, ki jih roditelja zaradi skromnejših finančnih zmožnosti ne moreta zadovoljiti.
Preživljanje mladoletnega otroka je primarna dolžnost staršev, zato je pravno nepomembno kakšne dohodke ima partner preživninske zavezanke.
Nekonkretizirano, pavšalno prerekanje dejstev, zatrjevanih s strani nasprotne stranke, ki je zadostila svojemu trditvenemu bremenu, predstavlja molče priznano dejstvo.
Oškodovancu pripada odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve.
Pri oceni izgubljenega dobička gre za korist, ki bi jo upnik pridobil, ko ne bi bilo dolžnikovega škodnega dejanja. Določitev njegove višine izhaja iz izračunanja koristi, ki bi jih upnik imel, ko bi se dogodki normalno razvijali na temelju utemeljenih in razumnih pričakovanj, če bi bila obveznost izpolnjena.
Ker toženka višini zatrjevanega izgubljenega dobička ni ugovarjala in ker je bilo tožnikovo utemeljeno pogodbeno pričakovanje s toženkino kršitvijo pogodbe izjalovljeno, je zahtevek za plačilo dobička utemeljen.
razmerja med starši in otroki - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - nova odločba o varstvu in vzgoji otroka - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - skupno starševstvo - ureditev stikov - določitev preživnine - otrokova korist - izvedensko mnenje - mnenje otroka - preživninske obveznosti staršev do otrok - sposobnosti preživninskega zavezanca - časovne meje pravnomočnosti - stroški postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku
Deklica je bila s sodno poravnavo zaupana v skupno starševstvo, ki zaradi napetosti in sovražnega odnosa med staršema deklici ni več v korist.
Obe izvedenki sta ugotovili, da so lastnosti obeh staršev take, da imata oba ustrezne starševske kapacitete in nobeden od njiju zaradi svojih osebnih lastnosti kot roditelj ni neprimeren. Vendar sta menili obe izvedenki, da bi bilo bolje, če bi imela deklica v prihodnje domicil pri materi, z očetom pa bi imela natančno določene stike. Dodelitev deklice materi bi po mnenju izvedenke B. na deklico pozitivno vplivala v smislu večje psihološke stabilnosti in razbremenitve, dodelitev očetu pa bi bila zanjo čustvena obremenitev, še večja depresivnost oziroma dodatna čustvena nestabilizacija. Pomembno je tudi, da je deklica izrazila svojo željo in bi predodelitev očetu pomenilo, da se dekličine želje ne upošteva in da njeno mnenje ni vredno. Sodišče je pri dokaznem ocenjevanju izvedenskega mnenja kot bistveno upoštevalo tudi, da je izvedenka ugotovilo, da deklica materi zaupa o svojih čustvih in občutkih in stiskah, očetu pa se tega ne upa storiti. Poleg tega se A. v očetovi družini ne počuti sprejeto in se ne počuti kot del družine, je pa izvedenka izrazila optimizem, da bi se to lahko popravilo z rednim izvajanjem stikov. Na podlagi navedenega je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v A. največjo korist, da se zaupa v varstvo in vzgojo materi.
Prvostopenjsko sodišče je lahko (pri odločanju o preživnini) upoštevalo le tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave na prvi stopnji (časovne meje pravnomočnosti), zato bodočega dejstva (dekličin začetek obiskovanja vrtca) sodišče ni moglo upoštevati.
Po določilu 413. člena ZPP lahko sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče se zato ni spuščalo v presojo o tem, s kakšnim delom zahtevka je uspela katera od pravdnih strank. Sprememba sporazuma o dodelitvi deklice v skupno starševstvo je bila v interesu obeh pravdnih strank, predvsem pa v korist deklice. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00015032
ZASP člen 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/4, 157/7, 168, 168/2, 168/3. ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 6, 6/1. ZDDV-1 člen 32, 32/2, 33, 33/1, 33/6, 81.
sorodne pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov - imetnik pravice proizvajalca fonogramov - nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov - povrnitev škode - civilna kazen zaradi neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov - skupni sporazum o višini nadomestil - potni stroški, kilometrina, stroški za prehrano, dnevnice, regres - omejitev pogodbene avtonomije - neupravičena obogatitev - plačilo davka - plačilo davka na dodano vrednost od nadomestila za uporabo fonogramov - nastanek obveznosti obračuna DDV - exceptio illegalis - vezanost sodnika na ustavo in zakon
Stroški preverjanja, obdelave podatkov in kilometrine so že vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije. Tega ne spreminja niti morebitna vsebina skupnega sporazuma, saj ne sme preseči zakonskih okvirov.
Če račun ni bil izdan, storitev pa je bila opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.
Glede na pravno podlago zahtevka, ki je neupravičena obogatitev, sta obseg prikrajšanja in višina obogatitve odvisna od tega, ali je bil od - čeprav neplačanega - zneska nadomestila DDV tudi odveden in ne le obračunan. To pomeni, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, da je DDV računovodsko obračunal in ga državi tudi odvedel oziroma plačal. Šele v tem primeru bi lahko plačilo uspešno zahteval od uporabnika, saj v nasprotnem primeru njegov zahtevek nima obogatitvenega temelja.
Vsak potencialni razlaščenec se lahko sam odloči, ali bo pristal na ponujeno odškodnino ali pa bo, ker se ne strinja z višino, odločitev prepustil sodišču. Za pritožnico se je izteklo tako, da je prisojena odškodnina bistveno nižja od te, ki bi jo dobila, če bi sprejela ponujeno odškodnino v predsodnem postopku. Okoliščina, da so lastniki sosednjih nepremičnin na podlagi sporazuma prejeli višjo odškodnino, sama po sebi ne pomeni, da je pritožnica upravičena do prav take odškodnine. Upravičena je do odškodnine, ki temelji na cenitvi zemljišča, kot jo je v tem nepravdnem postopku v skladu z zakonsko določenimi kriteriji in strokovnimi standardi opravil izvedenec ustrezne stroke. Zato ne gre za to, da je izpodbijana odločitev "kazen, ker ni prostovoljno pristala na ponujeno odškodnino", ampak enostavno za posledico, kot se je kasneje izkazalo, razlaščenkine ne prave odločitve.
zapuščina - obseg zapuščine - spor glede obsega zapuščine - napotitev na pravdo - skupno premoženje zakoncev - domneva skupnega premoženja - manj verjetna pravica dediča
Domneva se, da denarna sredstva na računu pripadajo imetniku računa. Domneva je izpodbojna.
dokazi - izvajanje dokazov - dokazna ocena - neprerekana dejstva - pridobitev lastnih delnic - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - pravna korist za vložitev tožbe
Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno izvedenskega mnenja o premoženju družbe E., ker je bila izvedenka angažirana v predhodnem stečajnem postopku nad tožečo stranko in ne v postopku nad družbo E. Zato tudi ne drži, da naj bi bilo s strani izvedenke potrjeno, kar so v svoj zagovor navajale tožene stranke, in sicer, da je bila E. brez premoženja.
Prvostopenjsko sodišče je ugotovitve izvedenke povzelo iz sklepa o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko St 000 z dne 23. 2. 2010 (priloga C 14). Na ta sklep in izvedensko mnenje, na katerem temelji, se je v zvezi z ugotavljanjem insolventnosti tožeče stranke že v tožbi sklicevala sama tožeča stranka. Kot izhaja iz sklepa o začetku stečajnega postopka, pa je izvedenka ugotavljala tudi vrednost premoženja tožeče stranke, med drugim tudi izterljivost terjatev, ki jih je tožeča stranka izkazovala v računovodskih izkazih. Posledično je v mnenju morala presojati tudi sposobnost tožnikovih dolžnikov za poravnavo dolgov. V tem okviru pa je izvedenka ugotovila nesposobnost poravnave dolga družbe E. d. o. o. do tožeče stranke, ker ne razpolaga z unovčljivim premoženjem, niti ne opravlja donosne dejavnosti. Pritožnica zato neutemeljeno izpodbija dokaz, na katerega se je v tem postopku v zvezi s svojo insolventnostjo sklicevala sama.
Neutemeljen je zato pritožbeni očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ker navedbe tožene stranke o nezadostnem premoženjskem stanju E. d.o.o. niso izkazane. Tožeča stranka namreč v prvostopenjskem postopku ni navajala, niti izkazala, da je v času sklenitve Dogovora E. imel premoženje za poplačilo njegovih kreditnih obveznosti do tožeče stranke. Neizpodbijanih dejstev pa ni potrebno dokazovati, ker se štejejo za priznana.
Sodišče prve stopnje je v skladu s predlogom tožeče stranke izdalo sklep proti (sedaj že izbrisani) toženi stranki in hkrati tudi navedlo, katera je njena pravna naslednica. Navedlo je torej njeno univerzalno pravno naslednico na podlagi že omenjene pripojitvene pogodbe, čemur tožeča stranka v pritožbi sploh ne nasprotuje. Tožeča stranka bo veljavno izpolnila svojo stroškovno obveznost, ko jo bo poravnala univerzalni pravni naslednici tožene stranke.
ZKP člen 25, 25/6, 352, 352/1, 352/1-3, 352/2, 402, 402/5.
zavrženje obtožnega akta - funkcionalna pristojnost sodišča - preizkus pravilnosti prvostopne odločbe po uradni dolžnosti
Sodeči senat, ki je izdal izpodbijani sklep, za sprejem te odločitve ni bil funkcionalno pristojen. Po določbah 352. člena ZKP lahko namreč sodeči senat zavrže obtožnico le med glavno obravnavo oziroma po njej. Iz podatkov kazenskega spisa, kot tudi razlogov izpodbijanega sklepa, pa izhaja, da se glavna obravnava zoper obdolženki še sploh ni začela. V taki procesni situaciji zato sodeči senat (še) ni imel zakonske podlage za sprejem odločitve o zavrženju obtožnice na podlagi citiranih določb ZKP.
pravdni stroški upravičenca - ugovor razsojene stvari (res iudicata) - nagrada za ponovljen postopek
Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sklepom P 2125/2013 s 14. 12. 2016 zavrglo tožbo in odločilo o stroških postopka. Ta sklep je bil z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1010/2017 s 16. 8. 2017 v celoti razveljavljen, tako glede odločitve o glavni stvari kot tudi akcesorne stroškovne odločitve. Sklicevanje tožnikov, da je bilo o stroških tožene stranke v tem postopku že pravnomočno odločeno, zato ni utemeljeno.
stroški stečajnega postopka - vrste stroškov stečajnega postopka - plačilo stroškov stečajnega postopka - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka - izrek sklepa - predlog upravitelja - konkretizacija predloga za izplačilo nagrade stečajnega upravitelja - pritožba upnika
Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka zaradi nepreizkusljivosti odločitve. V pritožbi je navedel, da se je sodna praksa že večkrat izrekla, da sklepi o soglasju za plačilo stroškov stečajnega postopka, ki se v izreku sklicujejo na predlog upravitelja in ga razglašajo kot njegov sestavni del, niso dopustni. Pritožbeno sodišče se strinja z odgovorom upravitelja, da so te trditve povsem pavšalne, saj ni mogoče ugotoviti, katere primere ima pritožnik v mislih. Zato mu pritožbeno sodišče tudi ne more odgovoriti, ali je šlo v tistih primerih, ki jih je imel v mislih pritožnik, za enako oblikovan izrek kot v konkretnem primeru. Sicer pa gre v konkretnem primeru le za tehnično rešitev pripetega, namesto prekopiranega dela besedila, ki se nanaša na opredelitev vrste stroška in višino stroška, ki je bil predmet odločitve sodišča. Izrek izpodbijanega sklepa je jasen in ne pušča dvoma o vsebini odločitve.
organiziranje denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo - ponzijeva shema - ponzijeva piramida - denarna veriga
Inkriminacija po prvem odstavku 212. člena KZ-1 se nanaša na denarne verige oziroma piramidne sheme (t.i. ponzijeve sheme), katerih bistvo je, da udeleženci vplačujejo denarne zneske organizatorjem ali drugim, v igro ali dejavnost predhodno vključenim udeležencem, obenem pa pričakujejo izplačila od drugih udeležencev, ki naj bi se za njimi vključili v tako igro ali dejavnost. Opisano veriženje denarnih sredstev je ključna prvina prepovedanih denarnih verig, saj je zanje značilno, da se financirajo z vplačili oziroma vložki novih udeležencev, celotna shema pa se podre, ko zmanjka novih vlagateljev in s tem prilivov novega kapitala, s katerim bi se lahko poplačali drugi, v igro ali dejavnost predhodno vključeni vlagatelji. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da se mora storilec pri izvršitvi tega kaznivega dejanja zavedati in tudi hoteti, da gre pri denarni verigi za igro ali dejavnost, v kateri končni udeleženci plačane denarne zneske izgubijo in je s tega vidika zanje vselej "goljufiva".
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00019226
SPZ člen 10. ZPP člen 7, 8, 239, 239/3.
vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice - ničnost vpisa - kupoprodajna pogodba - dokazovanje - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - zaslišanje - soočenje prič s stranko - dokazno sredstvo - dokazni predlog - sklep procesnega vodstva - ponovljeni postopek pred sodiščem - prekluzija - trditvena in dokazna podlaga - dobra vera - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - sodna poravnava - dvojna prodaja stanovanja - dobroverni pridobitelj - izbrisna tožba
Ker je toženka pred sklenitvijo sodne poravnave vedela za število stanovanj, kot tudi, da so tri že bila prodana, od tega eno tožnikom, je (tudi) vedela oziroma bi ob zadostni skrbnosti morala vedeti, s kolikšnimi preostalimi deleži glede na celotno kvadraturo je lahko prodajalec ob podpisu sodne poravnave še razpolagal, oziroma bi morala vedeti, da 3/18 delež v naravi odpade še na dve preostali stanovanji v pritličju prizidka. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da toženke zaradi njene nedobrovernosti načelo zaupanja v zemljiško knjigo po 10. členu SPZ ne varuje.
Soočenje ni dokazno sredstvo oziroma dokazni predlog, temveč le metoda zaslišanja. Ker dokazovanje izvaja sodišče, je odločitev o soočenju sklep procesnega vodstva.