Če delovno razmerje preneha nezakonito in delavec zahteva vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, je upravičen do vseh pravic, ki bi jih pri delodajalcu imel, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo in ne sme biti v slabšem položaju, kot če bi delal. To pomeni, da pripada takemu delavcu poleg plače tudi dodatek na pogoje dela, če se ugotovi, da bi ta delavec v spornem obdobju opravljal bodisi izmensko delo, bodisi delo v posebnih delovnih razmerah (nočno delo, delo ob sobotah in nedeljah, ...) in če bi bil do posebnega plačila za tovrstno delo na podlagi veljavnega predpisa upravičen.
Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju člen 21, 21/1, 21/1-1, 22, 126.
pokojninsko zavarovanje - zavarovalna doba - dokazna ocena
V osebnem listu ni naveden zaključek zavarovanja, je pa naveden začetek zavarovanja ter kot temelj delovno razmerje. Po 126. čl. Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. čl. tega zakona. Ta v 21. čl. v 1. odstavku, tč. 1, določa, da so za starostno pokojnino zavarovane osebe v delovnem razmerju. To pomeni, da je že z listinskim dokazom izkazano, da je bila tožnica na dan 7.11.1960 prijavljena v zavarovanje pri tožencu. Zgolj iz tega listinskega dokaza ni moč zaključiti, da je bila v delovnem razmerju v celotnem uveljavljanem obdobju (od 1.9. 1955 do 31.5.1963), a bi pravilna ocena tega dokaza lahko pripeljala do drugačne dokazne ocene, ali za celotno obravnavano obdobje ali pa za čas od 7.11.1960 dalje.
prenehanje delovnega razmerja - sporazum - izpolnitev obveznosti
S sporazumom o prenehanju delovnega razmerja sta se stranki dogovorili o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in sta se dolžni sporazuma držati. Ta zaveza bi prenehala le, ko bi prenehala obveznost. V skladu z določbami ZOR je to lahko z izpolnitvijo ali v drugih, z zakonom določenih primerih (295. čl. ZOR). Ker tožena stanka ni predložila dokazov, da je izpolnila svoje obveznosti oz. da je prišlo do prenehanja njene obveznosti do tožnika na drug način (pobot, odpust dolga, prenovitev, združitev, nemožnost izpolnitve,...), je dolžna tožeči stranki svojo obveznost iz navedenega sporazuma poravnati.
Ne gre za nemožnost izpolnitve tožene stranke, če tožnik vnovči akceptni nalog, kar naj bi prekinilo poslovanja tožene stranke. Skladno z ZOR (členi od 354 do 356) gre za nemožnost izpolnitve, če postane izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Neugodno finančno stanje dolžnika ne predstavlja razloga za prenehanje obveznosti po citiranih členih.
prenehanje delovnega razmerja - delovno razmerje za določen čas - pripravništvo
Določba 3. odst. 92. čl. ZObr, da se kandidatu za vojaka, ki v roku enega leta od sklenitve pogodbe o zaposlitvi ne opravi uspešno vojaškega strokovnega usposabljanja, prekine pogodbo o zaposlitvi, predstavlja izjemo od splošnih delovnopravnih pravil, zato jo je potrebno razlagati tako, kot je zapisana in ni dopustno nobeno širjenje njenega pomena. Čeprav je tožnik delovno razmerje pri toženi stranki sklenil že na podlagi sklepa tožene stranke z dne 18.12.1996 (in ne šele s pogodbo o zaposlitvi z dne 10.9.1997), to ne pomeni, da je enoletni rok iz 1. alinee drugega odstavka 92. čl. ZObr pričel teči že s prvim dnem, ko je tožnik pričel opravljati pripravništvo. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi sklenil šele 10.9.1997 in šele takrat je v skladu z drugim odstavkom 92. čl. ZObr začel teči enoletni rok, v katerem mora tožnik uspešno opraviti osnovno vojaško izpopolnjevanje.
Prvotožena stranka zaradi zaključenega likvidacijskega postopka ne obstaja več, zato je sodišče tožbo zoper njo pravilno zavrglo, zoper drugotoženo stranko pa zavrnilo, saj tožnik v vtoževanem obdobju pri njej ni bil več zaposlen. Skladno z 159. členom takrat veljavnega ZPPS je imel tožnik možnost vložiti tožbo zoper drugotoženo stranko za uveljavljanje pravic v enem letu po objavi oklica o zaključenem likvidacijskem postopku, glede na to, da je ostanek likvidacijske mase prvotožene stranke prešel nanjo.
Tožnik je bil kot direktor tožene stranke v skladu z določbo 41. člena statuta odgovoren za zakonitost dela v podjetju, zato bi moral delavski svet tožene stranke s sklepom potrditi investicijo, ki je presegala 10% poslovnega sklada podjetja. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kljub ugotovitvi, da delavski svet tožene stranke ni sprejel posebnega sklepa o tem, komu bodo oddana dela in v kakšni višini, odločilo, da v ravnanju tožnika ni ugotoviti očitanih kršitev.
Kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije člen 62. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo člen 33.
znižanje plače - kolektivna pogodba
V primeru znižanja plač gre lahko za dve vrsti tožbenih zahtevkov. Delavec lahko uveljavlja razliko med izplačano plačo in plačo po tarifnem delu kolektivne pogodbe, pri čemer mora sodišču predložiti plačilne liste in izračun mesečnih plač po kolektivni pogodbi. Če pa zahteva le izplačilo po listinah, ki jih je izdala tožena stranka, je potrebno ugotoviti, ali so listine izdane zakonito ali ne. V primeru zakonitega znižanja plač, je delavec upravičen do zneskov iz listin le v primeru lastninjenja in stečaja, v primeru nezakonitega znižanja pa bi delavec lahko uveljavljal izplačilo iz listin.
Kadar se stranke strinjajo, da sodišče odloči brez nove glavne obravnave na seji senata, morajo pri odločanju na seji senata sodelovati isti sodniki, kot na glavni obravnavi, sicer je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče s spisom ZPIZ-a ni razpolagalo v obdobju od 29.10.2001 do 18.4.2002 (ko je bil priložen k drugemu spisu, saj je imel tožnik več sporov). Nevedeno ni odločilno, ker v tem obdobju sodišče ni opravilo nobene od obeh obravnav. Iz obravnavnega zapisnika je razvidno, da so se v soglasju s tožnikom šteli za prebrane vsi doslej izvedeni dokazi (torej tudi dokumentacija v tem upravnem spisu), zato ne gre za kršitev načela ustnosti po 1. odst. 4. čl. ZPP.
Za obravnavanje tožnikove zadeve ni odločilno, kakšno pokojnino (upoštevajoč nadure) ima njegova nekdanja sodelavka, saj gre pri oblikovanju pokojninske osnove z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa za popolnoma različen pravni institut od instituta po 3. odst. 185. čl. ZPIZ (naknadno izplačana ali ugotovljena plače, ki se upošteva pri pokojninski osnovi).
1. Po določbi 276. člena ZPP mora sodišče tožbo vročiti toženi stranki, da ta nanjo odgovori, pri čemer skladno z 1. odstavkom 189. ZPP člena pravda začne teči z vročitvijo tožbe tožencu. Ker tožena stranka ob pošiljanju odgovora na tožbo pooblaščenca tudi teoretično še ni mogla pooblastiti, saj pravda glede na določilo 1. odstavka 189. člena še ni začela teči, je neutemeljno sklicevanje pooblaščenca tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vročiti njemu.
2. Tožnik je identičen zahtevek kot v tem individualnem delovnem sporu postavil v drugemu sporu, zato bi moralo sodišče prve stopnje zaradi litispendence tožbo zavreči, kot to določa 3. odst. 189. člena ZPP.
Sodišče je na podlagi 13. točke 1. odst. 100. člena ZDR utemeljeno zaključilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Ker se je tožnik izmikal vročitvi dokončnega sklepa, mu je tožena stranka vročila delovno knjižico en mesec po sprejetju dokončne odločbe o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja. Zato se tožnik ne more sklicevati na to, da mu zaradi nevročitve dokočne odločbe disciplinskega organa delovno razmerje sploh še ni prenehalo. Nevročitev dokončnega sklepa je sodišče upoštevalo pri začetku teka roka za sodno varstvo in zavzelo stališče, da delavec ne more biti pri vložitvi tožbe prekludiran, če mu ni bila pravilno osebno vročena dokočna odločba disciplinskega organa. Na datum prenehanja delovnega razmerja pa nevročitev dokončne odločbe ne vpliva, če je delavec o načinu prenehanja delovnega razmerja drugače seznanjen. Za določitev datuma prenehanja delovnega razmerja je pravno pomembna okoliščina, da je bil tožnik s konkludentnim dejanjem seznanjen z odpovedjo in s pričetkom njenega učinkovanja, saj ni prihajal več na delo in je s tem dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja (čeprav ni bil osebno vročen) pričel učinkovati. Sicer pa pozitivna delovno-pravna zakonodaja ne določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kot je to včasih določal 113. člen Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 12/70, prečiščeno besedilo), ampak govori le o dokončnosti sklepov (1. odst. 100. člena ZDR).
Zakon o obrambi (ZObr - Ur.l. RS št. 82/94) v 1. odst. 109. člena določa, da se določbe v zvezi z ustrezno stopnjo splošne izobrazbe za poklicno delo v vojski ne uporabljajo za tiste, ki so bili pripadniki stalne sestave Teritorialne obrambe na dan 18.7.1991 in so ob uveljavitvi tega zakona imeli najmanj 15 let skupne zavarovalne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo omenjeno določbo 109. člena ZObr (1. in 2. odst.), da je potrebno upoštevati le stalno razporeditev pripadnika stalnega sestava slovenske vojske na določeni dolžnosti in ne morebitno začasno razporeditev na drugo dolžnost. Ker je bil tožnik stalno razporejen na dolžnost X, za katero se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe, je bil po določbi 109. člena ZObr upravičen do razporeditve na dolžnost X. Nikakor pa ne more biti razporejen na dolžnost Y., na katero je bil razporejen le začasno in za katero se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe.
Če je bil stečajni upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, čeprav je za to terjatev že pridobil izvršilni naslov, napotitveni sklep pa je postal pravnomočen, lahko v taki pravdi tisti, ki je terjatev prerekal (stečajni upravitelj ali drug upnik), uveljavlja samo tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal v pravdi za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, namreč tiste, ki ne posegajo v učinke pravnomočne odločbe (izvršilnega naslova), torej zlasti ugovore ugasle terjatve.
Tožnik je razširil tožbo na drugotoženo stranko potem, ko se je prvotožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, zato bi bila takšna sprememba tožbe dopustna le, če bi z njo soglašali obe toženi stranki (187. čl. ZPP). Ker sta za spremembo tožbe v konkretnem primeru potrebni soglasji obeh toženih strank kumulativno, sodišče prve stopnje spremembe pravilno ni dovolilo, saj drugotožena stranka vanjo ni privolila.
Čeprav je tožena stranka pri pravni kvalifikaciji hujše kršitve delovne obveznosti izhajala neposredno iz določbe 1. odstavka 58. člena ZTPDR, izpad pravilne pravne kvalifikacije (po 3. odst. 58. čl. ZTPDR) v odločbi delodajalca še ne pomeni bistvene kršitve postopka oz. zmotne uporabe materialnega prava. Če se disciplinski organ v izpodbijanem sklepu ne sklicuje na KP dejavnosti, delavec pa je, upoštevajoč zakon in KP dejavnosti, hujše kršil delovne obveznosti, ki so kot take opredeljene v KP dejavnosti, to ne pomeni, da delodajalec zaradi neopredeljenosti očitane kršitve v svojem aktu ni imel podlage za obravnavanje tožnika v disciplinskem postopku in za izrek najstrožjega ukrepa.
Če delodajalec v splošnem aktu osnovno plačo opredeli tako, da je izhodišče za obračun plače le 50 % v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene osnovne plače, razlika od 50% do 100% pa je odvisna od doseženih rezultatov in osebne ocene delavca, je to v škodo delavca in v neskladju z opredelitvijo pojma osnovne plače v 43. čl. SKPGd, zato je taka določba splošnega akta delodajalca neupoštevna.
ZGD člen 246, 250, 250/I, 246, 250, 250/I. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
razrešitev direktorja - razlog - odpravnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi
Za presojo utemeljenosti razlogov za razrešitev direktorja (uprave d.d.) ni pomembno, ali so bili ti razlogi v celoti ugotovljeni že ob sami razrešitvi, ali pa so se sumi takšnih razlogov potrditi šele naknadno.
ZOR člen 12, 16, 358, 358/1, 358/4, 12, 16, 358, 358/1, 358/4.
dolžnik - odpovedni rok - odpoved
Trajno dolžniško razmerje, kakršno se (nesporno) zatrjuje tudi glede pogodbe o poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama, se po določbi 1. odstavka 358. člena ZOR lahko prekine z odpovedjo. Ker odpovednega roka pravdni stranki v svojem poslovnem razmerju nista določili, bi odpovedano obligacijsko razmerje prenehalo po preteku z zakonom določenega običajnega oziroma primernega roka (4. odstavek istega člena). Vendar pa, kot pritožba pravilno opozarja, v konkretnem primeru ni šlo za enostransko izjavo tožene stranke, kot opcije, ki jo po tem pravnem določilu ima. Šlo je za njen odstop od pogodbe, ker naj bi tožnik kršil poslovne običaje in povzročal škodo zaradi česar bi se v posledici ne mogel sklicevati na pravico do primernega odpovednega roka po 4. odstavku 358. člena ZOR.
Sklep o določitvi sredstev, ki se financirajo iz republiškega proračuna člen 1, 1/1-6, 1/1-7.
plača - nadomestilo - čas pripravljenosti na delo - dežurstvo na delovnem mestu
Sklep IS Skupščine RS z dne 31.10.1991 (Ur. l. RS št. 22/91 z dne 6.11.1991) v 6. alinei 1. točke določa, da se zagotavljajo sredstva za čas pripravljenosti na domu le v višini 10% osnovne plače, v primeru dežurstva, ko gre za obvezno prisotnost na delovnem mestu, pa v višini 60% osnovne plače (7. alinea 1. točke sklepa). Ker je tožena stranka dežurala na domu, njeno dežurstvo pa ni bilo vezano na obvezno prisotnost na delovnem mestu, ji pripada za pripravljenost na domu le 10% in ne 60% osnovne plače. V 2. odst. 3. čl. Pravilnika o dežurni službi je navedeno, da za čas pripravljenosti na domu pripada dežurnemu sodniku in administrativnemu delavcu nadomestilo v višini 60% njune osnovne plače, ugotovljene na podlagi koeficienta, ki je določen za delovno mesto, ki ga delavec zaseda in osnove, ki je določena s predpisom. To določilo ni v skladu s prej citiranim sklepom IS, zato ne predstavlja pravne podlage za rešitev tega spora.
Po določbi 8. tč. 1. odst. 9. čl. Splošnih pogojev so izključene vse obveznosti zavarovatelja za nezgode, ki nastanejo tudi zaradi delovanja alkohola, pri čemer pa velja, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola, če je imel zavarovanec kot voznik motornega vozila po nezgodi v krvi več kot 0,50 promila alkohola oziroma več kot 1,00 promil ob ostalih nezgodah. Tedaj povsem jasno velja, da obstoj alkoholiziranosti, ki presega 1,00 promil alkohola v krvi pri zavarovancu, pomeni avtomatično in nujno izgubo zavarovalnih pravic tudi če je bil udeležen in poškodovan - kot v spornem primeru - le kot sopotnik v vozilu.
Takšna določba pa nasprotuje namenu sklenjene pogodbe - v konkretnem primeru gre za zavarovalno razmerje, ki temelji na vzajemnih oz. obojestranskih obveznostih ene in druge pogodbene stranke (plačilo zavarovalne premije za zavarovanca in izplačilo zavarovalnine za zavarovatelja za škodo zaradi smrti ali okvare zdravja zavarovanca), njen namen pa je vsekakor kritje vseh tistih zavarovalnih primerov, ki po eni strani ne predstavljajo dogodkov višje sile, ali pri katerih zavarovanec ni sam povzročil nevarnostnih okoliščin (primerjaj tudi določbo 1. odstavka 5. člena pogojev, po katerem velja za nezgodo, ki omogoča nastanek zavarovalnega primera, vsak nenaden od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje v glavnem od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter ima za posledico njegovo smrt oziroma druge tam navedene škodne posledice; primerjaj nadalje tudi ostale določbe obravnavanega 9. člena pogojev). Po oceni pritožbenega sodišča pa je sporna določba tudi v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - že določbe 949. do 953. člena ZOR, ki so tudi v tem delu sicer res le dispozitivne narave ker sicer dopuščajo pogodbeni dogovor o še drugih izključevalnih razlogih, med takšne razloge ne uvrščajo takšnega, kakršen je sporni. Tudi po trditvah pooblaščenca tožene stranke je tožena stranka edina zavarovalnica v Sloveniji, ki določa za upravičenca tako neugoden razlog, ki pomeni izgubo zavarovalnih pravic (primerjaj trditve pooblaščenca tožene stranke na naroku dne 5.3.2002, na katere opozarja tudi pritožnik). Te okoliščine pa lahko nakazujejo tudi na to, da se je v praksi že oblikoval nek pričakovan okvir razlogov, ki še predstavljajo sprejemljiv katalog primerov za izgubo zavarovalnih pravic pri tovrstnih zavarovanjih, da gre tedaj v zavarovalništvu za že večinsko sprejeto prakso, ki predstavlja dober poslovni običaj, obravnavana sporna določba pa torej pomeni neobičajno restriktivno klavzulo. Ob povedanem se nakazuje zaključek, da je sporna določba nična na podlagi 1. odstavka 143. člena ZOR, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, kot tudi utemeljeno opozarja pritožnica.
Navedena določba toženkinih zavarovalnih pogojev vzpostavlja ne le absolutne pravne domneve, torej domneve, ki predpostavlja za resnično nekaj, kar je verjetno resnično, katere resničnosti pa ni mogoče presojati (oz. je ni mogoče izpodbijati), temveč še več - določa neizpodbojno fikcijo, ki postavlja za resnično nekaj za kar se ve, da ni resnično (zavarovančevo sedenje na zadnjem avtomobilskem sedežu, pa čeprav v alkoholiziranem stanju, prav gotovo nezgode po naravi stvari ni moglo povzročiti). V spornem primeru torej formulacija sporne določbe izraža pravno fikcijo, saj gre za takšno vrsto pravne formulacije, določene v škodo upravičenca, ki niti ne vzpostavlja v pravdnem postopku možnost razprave o tem ali je mogoča trditvena in dokazna aktivnost upravičenca v smeri izkazati diametralno nasprotno dejansko stanje, kot ga navedena formulacija virtualno določa, temveč takšno presojo že v naprej povsem izključuje. Določena je torej ne le v materialnopravnem pogledu temveč tudi v procesnopravnem smislu za upravičenca do zavarovalnine najstrožja ovira, ki mu tudi v sodnem postopku absolutno preprečuje uveljavljati zavarovalne pravice v primerih, kakršen je tudi sporni. Sporna določba, ki ob povedanem tudi ne določa nobene smiselne oziroma razumne navezne okoliščine, ki bi lahko sploh utemeljevala izključitev zavarovalnih pravic, pa je ne le prestroga, temveč tudi nepravična za upravičenca do zavarovalnine. Odtegne mu namreč plačilo zavarovalnine, pa čeprav zavarovanec sam ni prav z ničemer prispeval oz. soprispeval k nastanku posledice, ki predstavlja povzročeno škodo, za katere nastanek je tudi plačal zavarovalnino. Navedena presoja zato glede na določbo 2. odstavka 143. člena ZOR po oceni pritožbenega sodišča, terja tudi zavrnitev uporabe sporne določbe pogojev.