Pritožnik sam navaja, da je ločitvene pravice upnikov prerekal in da je vložil tožbe zaradi izpodbijanja pravnih dejanj. Pogoj za vložitev takih tožb je predhodna ocena stečajnega upravitelja o možnosti uspeha v pravdnem postopku. V primeru uspešnega izpodbijanja pravnih dejanj bo splošna stečajna masa povečana, kot tudi v primeru uspešnega prerekanja ločitvenih pravic. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnikom, da so izidi teh postopkov tako negotovi, da jih pri presoji pogojev za oprostitev ali odlog plačila sodnih taks ni mogoče upoštevati. Že zakonska možnost prolongacije plačila sodne takse namreč logično terja določeno prognozo možnosti zagotovitve sredstev za plačilo sodne takse v prihodnjem obdobju.
Neupoštevno je sklicevanje pritožnika na oblikovano obsežno sodno prakso, da se insolventne dolžnike oprošča plačila sodnih taks. Insolventnost taksnega zavezanca namreč ni zakonski razlog za oprostitev plačila sodnih taks po 10. členu ZST-1, ki opredeljuje upravičence do taksne oprostitve po samem zakonu. Je pa insolventnost okoliščina za presojo, ali so podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, ki pa se presojajo v vsakem konkretnem primeru posebej.
Zemljiškoknjižno sodišče je predlagateljičinemu predlogu (v celoti) ugodilo. Zato predlagateljica nima pravnega interesa, da se zoper takšno odločitev pritožuje.
Tožnica je po roku, ki ji ga je določilo sodišče za dopolnitev tožbe, predložila vlogo z dokončno odločbo toženca. Glede navedene vloge oziroma dokončne odločbe jo je sodišče nepravilno napotilo, da bi morala sodno varstvo zahtevati v samostojnem postopku, saj bi moralo njeno vlogo ali upoštevati v predmetnem postopku ali pa bi jo moralo obravnavati kot novo tožbo.
odgovornost za drugega – odškodninska odgovornost imetnika psa – smrt stranke, ki ima pooblaščenca
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlago sodišča prve stopnje, da je imetništvo živali širše od lastništva. V skladu s 158. členom OZ namreč za ravnanje domače živali odgovarja njen imetnik, tj. vsakdo, ki za psa skrbi. Drži sicer pomislek pritožbe, da bi bilo nerealno pričakovati, da imetnik za psa odgovarja ves čas, tudi ko je ta na sprehodu z drugo osebo. Ker pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo, da je bil pes družinski, za katerega je poleg lastnika skrbel tudi tožnik, ki je psu dovolil, da nemoteno hodi po njegovi nepremični, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da tožnik v času spornega dogodka psa ni bil dolžan nadzirati.
Sodba bi se morala glasiti na dediče umrle osebe, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti odpravilo postopkovno kršitev in označbo tožeče stranke v uvodu sodbe ustrezno spremenilo. Po novejši sodni praksi in pravni teoriji namreč takšna sodba ni absolutno nična, ampak učinkuje proti, tudi poimensko še nedoločenim, dedičem.
dodatek za pomoč in postrežbo – pogoji za priznanje
Ker tožnik, četudi je v težkem zdravstvenem in socialnem stanju, ni uživalec starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, ne izpolnjuje osnovnega pogoja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.
odškodninska odgovornost – pravno priznana nepremoženjska škoda – poseg v osebno sfero - pretep
V skladu s 132. členom OZ so telesne bolečine, duševne bolečine ali strah tiste oblike pravno priznane nepremoženjske škode fizične osebe, katerih posledica je (če so izpolnjene tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti), da nastane obveznost odgovorne osebe oškodovancu plačati pravično denarno odškodnino po 1. odst. 179. člena OZ. Ta pa oškodovancu pripada zgolj, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Sama kršitev, tj. poseg v osebno sfero fizične osebe, tako še ni podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine.
ZPP člen 242, 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 53.
stroški postopka - stroški in nagrada izvedenca - zamudne obresti od priglašene nagrade izvedenca
Pritožnik (izvedenec) mora, v kolikor želi uveljaviti pravico do zakonskih zamudnih obresti, le-te zahtevati že ob priglasitvi stroškov in nagrade, saj šele na ta način da sodišču prve stopnje podlago za odločanje v tej smeri.
Pravni interes ne more biti podan zgolj na podlagi (verjetnega) pričakovanja, ki si ga tožeča stranka obeta v primeru uspeha v prej navedeni pravdi, pač pa je potrebno pravni interes izkazati v konkretni zadevi.
ZPP člen 318. SPZ člen 43, 43/2, 269, 269/1, 269/2. ZTLR člen 28, 72, 72/2.
zamudna sodba – sklepčnost tožbe – pravno odločilna dejstva – priposestvovanje – dobra vera
Pojem dobrovernosti ima materialnopravno naravo. Ocena, da je posest dobroverna, mora torej temeljiti na določenih dejanskih ugotovitvah. Trditev, ki bi omogočale materialnopravni zaključek o dobrovernosti tožnikove posesti, pa tožba ni vsebovala. Ni bilo trditev o tem, na kakšni podlagi je tožnik nastopil posest. Tožba, ki ne vsebuje vseh pravnoodločilnih dejstev, katerih celota daje podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka, je nesklepčna.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca – zamuda s plačilom – odpravnina – odškodnina – odpovedni rok
Novela ZDR-A je sicer skrajšala zakonsko določene odpovedne roke (in sicer za delavca, kot je tožnik in ki ima najmanj 15 let in manj kot 25 let delovne dobe, z 75 na 60 dni), vendar se ta sprememba začne uporabljati šele z dnem uveljavitve in začetka uporabe spremembe pravice do nadomestila za primer brezposelnosti za osebe, ki so starejše od 50 let in imajo najmanj 25 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v zakonu, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. V času podaje tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljaven ZZZPB še ni bil spremenjen, tako da bi moralo sodišča prve stopnje šteti, da je tožnik upravičen do daljšega odpovednega roka (kot je veljal pred spremembo ZDR).
Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti, je načelo ekonomičnosti, eno od temeljnih načel pravdnega postopka. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora.
V primeru, če trditve nasprotne stranke kažejo na spornost relevantnih dejstev, sodišče tožeče stranke v okviru načela materialno procesnega vodstva ni dolžno posebej opozarjati na dopolnitev trditev in predlaganih dokazov, saj bi s tem poseglo v razpravno načelo, preseglo meje nepristranskosti in bi lahko ovrglo uspeh nasprotne stranke.
To, kar tožena stranka navaja kot izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP, je v bistvu nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, ne more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSM0021141
URS člen 33. OZ člen 190, 191, 323, 342. ZMZPP člen 49. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 183, 347, 350, 353, 354. Uredba Sveta(ES)št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 15, 15-1, 16.
Zahtevek iz osnovne tožbe (ta glasi na plačilo spornega zneska) in zahtevek iz nasprotne tožbe (ta glasi na vračilo istega zneska) sta vsebinsko soodvisna na tak način, da se medsebojno izključujeta.
Navedeno pa ne pomeni, da lahko v takšni procesni situaciji sodišče nasprotno tožbo kot nedopustno zavrže. V tem primeru je treba šteti, da je bila vložena samostojna tožba, o kateri mora sodišče - tako v formalnem kot tudi materialnem pogledu (vprašanje vsebinske utemeljenosti) - sprejeti ustrezne odločitve.
Spor med pravdnima strankama izvira iz pogodbe o finančnem leasingu z dne 14. 1. 1994 (priloga A20 v priloženem spisu), pri čemer je slednjo zanesljivo mogoče šteti za potrošniško pogodbo v smislu 1. točke 15. člena Uredbe Bruselj I.
Potrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.
Glavna obveznost je tista obveznost, zaradi katere sta pravdni stranki sklenili pogodbo in z izpolnitvijo katere se je uresničil njen namen (causa) ter realizirala bistvena pričakovanja pogodbenih strank. V konkretnem primeru je predmet in s tem glavna obveznost tožeče stranke določena v 1. členu pogodbe. Vse ostale obveznosti tožeče stranke v tej pogodbi (tako obveznost izročitve garancije kot izročitev menice) so le postranske akcesorne obveznosti, s katerimi tožena stranka ne more pogojevati svoje nasprotne glavne izpolnitve, da plača opravljeno delo. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti pa tudi z načelom prepovedi zlorabe pravic in mu sodišče ne more nuditi pravnega varstva. Ugovor neizpolnitve lahko (uspešno) uveljavlja le tista pogodbena stranka, ki je dolžna pozneje kakor druga stranka ali vsaj obenem z njo, nikakor pa ne stranka, ki mora izpolniti prva.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ker v mesecu februarju 2010 ni prihajal na delo, ni prosil za koriščenje dopusta, ni imel licence, ki mu je že potekla, toženi stranki pa je predložil evidenco, kot da bi opravljal specializacijo, ki je bila že zaključena. Glede na to, da je tožena stranka poleg te kršitve dokazala, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR člen 83, 83/2, 86, 86/2, 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1. KZ člen 244, 244/2.
znaki kaznivega dejanja - zagovor - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - obrazložitev odpovedi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - seznanitev z razlogom
Tožnik je bil kot zakoniti zastopnik odgovoren za zakonito poslovanje družbe in dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja, vendar pa je s tem, ko je drugi družbi odobril koriščenje posojila, čeprav je vedel, da ta družba nima nobenega premoženja, in ne da bi posojilo ustrezno zavaroval, kršil obveznosti iz delovnega razmerja (ki ima vse znake kaznivega dejanja), tako da mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
OZ člen 174, 174/2, 179. ZPP člen 163, 338, 338/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 354, 354/1.
premoženjska škoda – izgubljen zaslužek - denarna renta – predpostavke odškodninske terjatve – vzročna zveza – izguba delovne zmožnosti – nezmožnost za delo – odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo – pogodba o delu - invalidnina – kapitalizirana renta- bistvene kršitve določb pravdnega postopka - protispisnost
Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje morajo biti tudi za utemeljenost zahtevka za premoženjsko škodo – izgubljen zaslužek podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta: nedopustno škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza in odškodninska odgovornost oškodovalca. Za pravilno materialnopravno presojo, ali je v posledici škodnega dogodka nastopila delna ali popolna nezmožnost za delo, je treba upoštevati oškodovanca kot celoto, brez razmejevanja težav, ki jih je imel predvsem zaradi pretežno hrome desne roke že pred škodnim dogodkom. Bistvenega pomena je presoja o tem, kakšno spremembo je povzročil škodni dogodek, ali je tožnik, ki je delo raznašalca časopisa lahko pred škodnim dogodkom v celoti opravljal, torej je za to delo bil v celoti delovno zmožen, tudi sedaj to delo še zmožen opravljati.
pritožba – pooblastilo za zastopanje – brezplačna pravna pomoč
Odvetnik, ki je bil po odločbi sodišča določen za nudenje brezplačne pravne pomoči zgolj za svetovanje in zastopanje pred delovnim sodiščem na prvi stopnji v postopku, ki se je vodil pred sodiščem prve stopnje, niti kasneje ni predložil listine – pooblastila za zastopanje. Ker za zastopanje pred pritožbenim sodiščem ni predložil oziroma izkazal pooblastila, je treba pritožbo šteti za nedovoljeno in jo zavreči.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 149, 153, 153/3, 179.
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – nepremoženjska škoda
Tožnik za nastanek nesreče pri delu (udarec žice v oko) ni soodgovoren, saj mu pri rezanju žice ni mogoče očitati premajhne skrbnosti oziroma neprevidnosti. Ta bi bila podana, če bi bil tožnik opozorjen na možnost „vzmetnega efekta“ in na to, kako se nevarnosti poškodbe izogniti, pa se po napotkih tožene stranke ne bi ravnal. Teh napotkov pa mu tožena stranka ni podala, tožnik, ki je sicer imel na razpolago vsa zaščitna sredstva, pa glede na mnenje sodnega izvedenca pri tem delu ni potreboval zaščitnih očal. Iz tega razloga presoja sodišča prve stopnje o njegovem soprispevku k nastanku škode, ni pravilna.