162.

VSL sklep III Cp 1628/2005

11.5.2005

OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO

VSL0048549

ZOR člen 294, 294. ZIZ člen 25/1, 26, 26/2, 55, 55/1, 55/1-3, 212, 212/1, 212/2, 25/1, 26, 26/2, 55, 55/1, 55/1-3, 212, 212/1, 212/2. OZ člen 269, 269/1, 269, 269/1.

sodni penali

Po 2. odstavku 212. člena ZIZ izda sodišče na predlog upnika sklep o

izvršbi na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov. Gre

za sklep o plačilu sodnih penalov, ne pa sklep o določitvi sodnih

penalov oziroma naložitvi plačila sodnih penalov (1. odstavek 212.

člena ZIZ), z odložnim pogojem izpolnitve nedenarne obveznosti v

danem dodatnem roku. Če je izvršilni naslov izdan sklep o plačilu

sodnih penalov (2. odstavek 212. člena ZIZ), je kot ugovorni razlog

upoštevno zgolj morebitno plačilo naloženih sodnih penalov (ne pa

morebitna izpolnitev ali neizpolnitev nedenarne obveznosti), če pa je

izvršilni naslov sklep o naložitvi plačila sodnih penalov pod pogojem

neizpolnitve nedenarne obveznosti (1. odstavek 212. člena ZIZ v zvezi

s 294. členom Zakona o obligacijskih razmrjih - ZOR), pa je kot

ugovorni razlog upoštevna neizvršljivost odločbe, na podlagi katere

je izdan sklep o izvršbi (3. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ), zaradi

nenastopa pogoja iz izvršilnega naslova. Gre za izvršbo, ki je

odvisna od nastopa v izvršilnem naslovu določenega pogoja, tako

izvršbo pa po 1. odstavku 26. člena ZIZ sodišče dovoli, če je upnik z

javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je pogoj nastopil;

če pa upnik tega ne more dokazati na naveden način, mora po 2.

odstavku 26. člena ZIZ nastop pogoja dokazati s pravnomočno odločbo,

izdano v pravdnem postopku.

 

164.

VSL sodba I Cp 1956/2004

11.5.2005

stanovanjsko pravo - stvarno pravo - obligacijsko pravo - civilno procesno pravo

VSL50589

ZTLR člen 15, 15/2, 15/5, 15, 15/2, 15/5. ZOR člen 279, 279/1, 378, 378/1, 378/1-1, 378/1-2, 378/1-3, 378/1-4, 279, 279/1, 378, 378/1, 378/1-1, 378/1-2, 378/1-3, 378/1-4. SZ člen 22, 22/1, 27, 27/1, 31, 31/1, 22, 22/1, 27, 27/1, 31, 31/1. ZPP člen 350, 350/2, 360, 360/1, 436, 436/1, 453, 458, 458/1, 350, 350/2, 360, 360/1, 436, 436/1, 453, 458, 458/1.

stroški - upravljalec - zastarana terjatev - spor majhne vrednosti - zamudne obresti

Pogodba, ki jo sklene večinski lastnik za opravljanje storitev v

zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše, veže tudi ostale lastnike.

 

166.

VSL sklep III Cp 1679/2005

11.5.2005

IZVRŠILNO PRAVO

VSL50708

ZIZ člen 38, 38c, 38/1, 38c/1, 38/5, 38/8, 38, 38c, 38/1, 38c/1, 38/5, 38/8.

izvršilni stroški - sklep o stroških - nasprotna izvršba - stroški

Upnik mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati izrecno v zakonsko

predvidenih rokih, sicer do njihove povrnitve ni upravičen. Dokončni

obračun stroškov v smislu 1. odstavka 38.c člena ZIZ namreč ureja le

razmerje med upnikom in izvršiteljem. Le-ta predstavlja tudi podlago

za stroškovno obremenitev dolžnika, vendar s to razliko, da je pri

dolžniku vselej sodišče tisto, ki mu te stroške naloži v plačilo.

 

168.

VSL sklep II Cp 2188/2005

11.5.2005

IZVRŠILNO PRAVO

VSL49974

ZIZ člen 170, 270, 270/2, 170, 270, 270/2. OZ člen 528, 528/1, 528, 528/1.

začasna odredba - prepoved odtujitve in obremenitve - nevarnost - nepremičnina - hipoteka

Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da so nekatere dolžničine

nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki so bodisi posledica

razpolaganja same dolžnice (hipoteka v korist S. banke, d.d.) bodisi

predstavljajo zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v skladu s

170. čl. ZIZ, neodvisno od volje dolžnice. Po oceni pritožbenega

sodišča 20.2.2001 vknjižena hipoteka v korist S. banke, d.d.

predstavlja zatečeno stanje pred sklenitvijo spornih posojilnih

pogodb z dne 5.12.2003 in 25.2.2004. Le če bi upnik zatrjeval, da je

dolžnica izposlovala vknjižbo hipoteke šele po sklenitvi pogodb, bi

takšno ravnanje kazalo na njen namen onemogočiti ali otežiti

izterjavo vtoževanih terjatev. Zaznamba sklepa o izvršbi na

nepremičnino s strani sodišča, ki je eno od izvršilnih dejanj pri

izvršbi na nepremičnine (primerjaj s 167. čl. ZIZ), pa zaradi

odsotnosti subjektivnega delovanja dolžnika ne ustreza predpostavki

nevarnosti iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, kot jo ustaljeno pojmuje sodna

praksa. Tudi predlog za vknjižbo lastninske pravice predlagatelja

F.L. na podlagi menjalne pogodbe z dne 2.12.1998 (priloga B 2) ne

omogoča sklepa o verjetno izkazani subjektivni nevarnosti. Čeprav ima

menjava enak poslovni namen kot prodaja, pa je za obravnavano zadevo

odločilna razlika v predmetu izpolnitve pri obeh pogodbah. Z menjalno

pogodbo se vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku,

da mu bo izročil zamenjano stvar, tako da bo ta na njej pridobil

lastninsko pravico.

 

170.

VSL sodba II Cp 597/2005

11.5.2005

ODŠKODNINSKO PRAVO

VSL50207

ZOR člen 200, 200.

odškodnina

Oškodovancu je bila prisojena odškodnina za 55 dni trajajoč pripor v

znesku 3.000.000,00 SIT.

 

172.

VSL sklep I Cp 2120/2004

11.5.2005

ZEMLJIŠKA KNJIGA

VSL50357

OZ člen 87, 87/1, 87, 87/1. ZZK-1 člen 22, 22/1, 22/1-5, 49, 49/1, 79, 79/1, 22, 22/1, 22/1-5, 49, 49/1, 79, 79/1.

zaznamba spora

Po 5. točki 22. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) se v zemljško

knjigo kot pravno dejstvo vpiše vložitev tožbe (oziroma drugo

procesno dejanje), s katerim se začne sodni postopek glede

pridobitve, prenehanja oziroma spremembe pravic na nepremičnini, če

ta zakon določa, da se začetek tega postopka vpiše v zemljiško knjigo

(zaznamba spora). Predmet zaznambe spora tako ni vsako procesno

dejanje, s katerim se začne katerikoli sodni postopek, temveč samo

procesno dejanje, s katerim se začne tisti sodi postopek, za katerega

zakon določa, da se njegov začetek zaznamuje v zemljiški knjigi.

Pravdni postopek se začne z vložitvijo tožbe, predmet postopka pa se

določa s tožbenim zahtevkom, ki ga s tožbo v pravdnem postopku

uveljavlja tožnik. V 1. odstavku 49. člena ZZK-1 pa so doočene vrste

pravdnih (in drugih) postopkov, katerih začetek se zaznamuje v

zemljiški knjigi. Vrste postopkov, katerih začetek se zaznamuje z

zaznambo spora, pa so zaznamba spora o pridobitvi pravice (s katero

se zaznamuje začetek postopka o prenehanju pravice na originaren

način), zaznamba spora o ugotovitvi prenehanja pravice (s katero se

zaznamuje začetek postopka o ugotovitvi prenehanja pravice na

nepremičnini) in zaznamba spora za določitev nujne poti. Z vložitvijo

tožbe zaradi ugotovitve neobstoječnosti oziroma ničnosti pogobe s

posledično kondikcijsko zahtevo po vzpostavitvi prejšnjega

zemljiškoknjižnega (lastninskega) stanja (v smislu določb 1. odstavka

87. člena Obligacijskega zakonika- OZ) niso izpolnjeni pogoji za

zaznambo spora po 1. odstavku 79. člean ZZK-1.

 

174.

VSL sklep II Cp 2000/2005

11.5.2005

civilno procesno pravo

VSL50212

ZPP člen 133, 144, 133, 144.

vročanje pisanj

Če delavec pravdne stranke (pravne osebe) brez zakonitega razloga

odkloni sprejem sodne pošiljke, jo mora vročevalec pustiti v

poslovnem prostoru. Če namesto tega pošiljko vrne sodišču, vročitev

ni pravilno opravljena.

 

176.

VSL sodba in sklep II Cp 2057/2005

11.5.2005

CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO

VSL50931

ZOR člen 200, 200. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 354, 354/1, 8, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 354, 354/1.

odškodnina za negmotno škodo - strah - bistvena kršitev določb postopka - dokazna ocena

Sodišče prve stopnje je dejansko oceno res napravilo tudi na podlagi

izpovedb prič in ugotovitev izvedenca medicinske stroke oz.

ugotovitev iz kazenskega postopka, ki teče zoper toženca (zoper

tožnika pa je bil po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča

kazenski postopek ustavljen), s čemer pa je zgolj upoštevalo tako

zahteve kot tudi domet dokazne aktivnosti pravdnih strank, ki kakšnih

drugih dokazov (na primer z neposrednim zaslišanjem prič) nista

predlagali, temveč sta terjali prav vpogled v omenjeni kazenski spis.

Z dokaznim ocenjevanjem tudi tega predlaganega dokaza je sodišče prve

stopnje zgolj pravilno upoštevalo načeli materialne resnice in proste

presoje dokazov (člen 8 ZPP). Pritožbeno namigovanje na

nesprejemljivost dokazne ocene, ker je ta oprta tudi na podatke

nedokončanega kazenskega postopka, je zato nepomembno.

Za strah prisodi lahko sodišče odškodnino le v primeru če je bil ta

intenziven in je trajal dalj časa, če pa je bil intenziven strah le

kratkotrajen pa le tedaj, če je bilo dalj časa porušeno oškodovančevo

duševno ravnovesje. V sodni praksi je torej ustaljen pravni standard,

ki se je oblikoval na podlagi besedila 200. člena ZOR (sedaj

vsebinsko enaka določba 179. člena OZ), po katerem sodišče prisodi

tudi za strah odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja

strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo (merila iz 1. odstavka

cit. določbe), pri čemer pa mora sodišče pri odločanju oziroma odmeri

odškodnine gledati na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine,

pa tudi na to, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z

njeno naravo in družbenim namenom (kriterji iz 2. odstavka istega

člena). Navedenemu v sodni praksi ustaljenemu pravnemu dejanskemu

stanu mora ustrezati ugotovljeni konkretni dejanski stan, da je

mogoča ugodilna odločitev glede te odškodninske postavke. Takšne

subsumpcije pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni opravilo.

V izpodbijanem delu sodbe manjkajo razlogi o tem, kakšen primarni

strah in kakšen sekundarni strah je tožnik utrpel glede na stopnjo

intenzivnosti in glede na časovno trajanje. Zato ob takšnih

pomanjkljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje niti še ni bila mogoča

odmera odškodnine iz tega naslova. Izpodbijana odločitev v tem delu

tako nima potrebnih - opisanih pravnorelevantnih razlogov, zaradi

česar se ne da preizkusiti. Zato je moralo sodišče druge stopnje v

tem delu ugoditi pritožbama tožene stranke in zaradi izkazane kršitve

iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, razveljaviti v tem delu

sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v novo sojenje (člen

354/1 ZPP).

Glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem

pa sodišče prve stopnje sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da

tožniku pripada najmanj takšna odškodnina, kakršna mu je že

odmerjena, pri čemer pa v izpodbijani sodbi povzete dejanske

ugotovitve o vrsti, stopnji in trajanju telesnih bolečin in

nevšečnosti med zdravljenjem, na katere se pritožbeno sodišče v

izogib ponavljanju le sklicuje, terjajo odmero še nekoliko višje

odškodnine. Ker pa je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo,

da je tožnik tudi v tem delu zvišal tožbeni zahtevek, o tem delu

tožbenega zahtevka ni odločalo, onemogočeno pa je s tem tudi

pritožbenemu sodišču, da samo odmeri višjo odškodnino in spremeni

izpodbijano odločitev v tem delu. V ugodilnem delu pa je ob povedanem

pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu

sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka sicer v tem delu sodbo

glede višine prisojene odškodnine le pavšalno izpodbija, pritožbeno

sodišče pa ni ugotovilo v tem delu nobenih po uradni dolžnosti

upoštevnih procesnih ali materialnopravnih kršitev (člen 353 ZPP).

V zvezi z odločitvijo glede prisojene odškodnine za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče druge stopnje tudi

po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodba v tem delu ne vsebuje vseh

razlogov, ki sestavljajo potreben pravotvorni dejanski stan in se

zato tudi v tem delu ne da preizkusiti. Predvsem manjka v zvezi s to

odškodninsko postavko vselej pomembna okoliščina - oškodovančeva

starost, ki predstavlja potrebno oporno točko za hipotetični

približni izračun o tem, koliko časa oziroma kakšen del svojega

življenja bo oškodovanec trpel duševne bolečine zaradi omejitev, ki

jih je utrpel zaradi poškodb. Predvideno trajanje tovrstnih duševnih

bolečin pa predstavlja eno od najpomembnejših okoliščin primera

oziroma meril za izračun višine primerne odškodnine iz tega naslova.

Ta okoliščina je še posebej pomembna v spornem primeru, ko tožeča

stranka v pritožbi opozarja na (tudi v izvedenskem mnenju navedeno)

dejstvo, da tožnik še vedno opravlja vsakodnevno kmetijska opravila.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbam obeh

pravdnih strank in razveljaviti tudi v tem delu (torej tako v

ugodilnem kot tudi v zavrnilnem delu) izpodbijano sodbo in vrniti

zadevo v novo sojenje zaradi tudi tu izkazane bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Odškodnino za skaženost prisodi sodišče če oškodovanec duševno trpi

ob pogledu in zavedanju spremembe na telesu, ki je posledica poškodbe

(subjektivni element skaženosti) in če obenem tudi pri okolici zaradi

takšne telesne spremembe vzbuja negativna čustva kot so groza, gnus,

odpor ipd. oziroma čustva kot so pomilovanje, sočustvovanje ipd.

(objektivni element skaženosti). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo

na podlagi neposrednega zaznavanja, da 6 cm dolga in do 0,5 cm široka

brazgotina v barvi kože ni niti takoj opazna in ni takšna, ki bi

glede na tožnikovo starost in siceršnji njegov izgled lahko vzbujala

neprijetne občutke in je brazgotino ustrezno ocenilo le kot

kozmetični defekt, ki predvsem zaradi izostanka objektivnega elementa

skaženosti, izključuje priznanje odškodnine. Takšne materialnopravno

pravilne presoje ne morejo omajati ob povedanem pritožbena

sklicevanja, da tožnik vendarle duševno trpi, ko se zazre v

brazgotino. Ob povedanem je pritožbeno sodišče zavrnilo v teh delih

pritožbi in potrdilo v dejanskem in materialno pravnem pogledu

pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

 

178.

VSL sodba II Cp 633/2004

11.5.2005

zavarovalno pravo

VSL50190

ZOR člen 100, 954, 100, 954.

pokojninsko zavarovanje - zavarovalna pogodba

S pravili Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov so pogoji za

pridobitev pravic in njihov oseg določeni drugače, kot gredo

zavarovancem iz obveznega zavarovanja. Zato je mogoče kot pravno

podlago uporabiti ta pravila, ki pa jih je treba razlagati v korist

zavarovanke (člen 100 ZOR).

 

180.

VSL sodba in sklep I Cp 1635/2004

11.5.2005

obligacijsko pravo

VSL50073

ZOR člen 156, 156. ZDARS člen 3, 3č, 3/1, 3/2, 3, 3č, 3/1, 3/2. ZUDVGA člen 6, 6/3, 6, 6/3. ZJC člen 3, 3/1, 14, 14/1, 14/1-4, 14/1-5, 14/1-16, 14/1-5, 14/1-16, 3, 3/1, 14, 14/1, 14/1-4.

premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - pasivna legitimacija

Prvi tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, ki se kaže v

manjvrednosti njegove nepremičnine. Sam je pojasnil, da se je zaradi

gradnje ceste bistveno zmanjšala tržna vrednost nepremičnine zaradi

nenehnega hrupa, smoga, odvzema svetlobe in neposrednega sonca, večje

vlage, spremembe mikroklime ipd. Take navedbe (in na trditveno

podlago je sodišče vezano) kažejo, da gre za škodo, do katere je

prišlo z izgradnjo ceste in prometom po njej. Kljub temu, da tožeča

stranka istočasno trdi, da je do premoženjske škode prišlo tudi

zaradi gradnje same, te škode ne pojasni -nasprotno, sama z zahtevkom

uveljavi le škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine, ta manjvrednost

pa je po prikazanih navedbah lahko le rezultat končane gradnje ceste

in njenega vpliva na nepremičnino prvega tožnika, ne pa morebitnih

nepravilnosti pri pripravah za gradnjo ali med gradnjo samo. Druga

toženka (država) je lastnica državne ceste (1. odstavek 3. člena ZJC,

4., 5. in 16. točka 1. odstavka 14. člena ZJC). Njena odškodninska

odgovornost je zato podana že iz tega naslova - ker je lastnica

stvari, zaradi katere oziroma zaradi uporabe katere ima tožeča

stranka škodo. Te odgovornosti je ne razbremenjuje dejstvo, da je po

zakonu upravljanje in vzdrževanje avtocest preneseno na prvo toženko

(DARS). Po 3č. členu ZDARS prva toženka upravlja in vzdržuje

avtoceste v svojem imenu in za račun države. Enako opravlja tudi

naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest (2. odstavek 3.

člena ZDARS), naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem

avtocest v prostor pa opravlja v imenu in za račun RS (1. odstavek 3.

člena ZDARS). Vse to kaže, na pravilen zaključek sodišča prve

stopnje, da prva toženka ni odgovorna za škodo, ki izvira iz

avtoceste, saj svoje naloge opravlja na račun druge toženke, določene

pa tudi v njenem imenu. Podlage za to tudi ne daje ZUDVGA. Po

določilu 3. odstavka 6. člena ZUDVGA, plača prva toženka odškodnino

lastniku oziroma uporabniku zemljišča, ki mu je zaradi pripravljalnih

del nastala škoda. Premoženjska škoda pa v tem primeru prvemu tožniku

ni nastala zaradi pripravljalnih del, pač pa zaradi ceste same in

njene uporabe. Kar je bilo povedano o podlagi zahtevka za

premoženjsko škodo, pa ne velja v celoti tudi za podlago zahtevka za

nepremoženjsko škodo, in sicer ne v delu, kolikor se zahtevek nanaša

na prvo toženko. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode, ki ji

je nastala z izgradnjo ceste in njeno uporabo in tudi s pripravami za

gradnjo, organiziranjem in vodenjem gradnje. Že v tožbi je navedla,

da je sama gradnja ceste vsem tožnikom povzročala velike težave in

neprijetnosti, kar se je odražalo na njihovem splošnem počutju,

zdravju in zmanjšani delovni ter siceršnji življenjski sposobnosti,

zaradi česar zahteva povrnitev že nastale kot tudi bodoče

nepremoženjske škode, pri čemer prva zajema tudi duševne bolečine za

časa gradnje. Prva toženka je bila investitor gradnje. Kot naročnik

del na nepremičnini bi prva toženka lahko odgovarjala za škodo,

povzročeno v zvezi z izvajanjem teh del (207. člen ZOR). Ker sodišče

prve stopnje ob zavrnitvi zahtevka za nepremoženjsko škodo zoper prvo

toženko ni presojalo, ali je ta škoda (ali njen del) posledica že

tudi same graditve avtoceste oziroma ali je že sama gradnja vplivala

na to, da je obseg nepremoženjske škode tožnikov večji, pritožba

tožeče stranke v tem delu utemeljeno očita sodbi prve stopnje

pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka

339. člena ZPP).