Spremenjeno materialnopravno stališče toženke temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV, ki je bila v slovenski pravni red prenesena z ZDDV-1. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
Toženka je kot tožnikov dohodek upoštevala tudi plačo, ki jo je tožnik prejel v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje v višini 365,06 EUR. Navedeni dohodek je tožniku izplačal delodajalec, Osnovna šola B.. V zadevi ni sporno, da je tožniku zaposlitev pri navedenem delodajalcu prenehala. Navedeno pomeni, da je tožnik ostal brez rednega periodičnega dohodka, v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZSVarPre pa toženka tega dohodka pri ugotavljanju tožnikovih lastnih dohodkov ne bi smela upoštevati.
Poseg v pravnomočno odmerno odločbo je po nadzorstveni pravici utemeljen le, če bi temeljil na okoliščinah pravne narave, ki so nastale izven sfere davčnega organa in bi bile zanj zavezujoče tako, da bi jih bil dolžan upoštevati tudi v zvezi s presojo pravnih razmerij, ki so nastala in bila oblikovana pred nastopom teh okoliščin. Takšen primer predstavlja odločitev Ustavnega sodišča RS o razveljavitvi zakona zaradi materialnopravnega neskladja, ki se je odrazilo v kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine davčnega zavezanca. Enako pa velja tudi za odločitev Sodišča Evropske unije o pravilni razlagi in uporabi prava Evropske unije, ko je ta sprejeta v postopkih predhodnega odločanja in ima učinek erga omnes in ex tunc.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke v obravnavani zadevi namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
Davčni organ je s tem, ko je z izpodbijano odločbo odločil o ugodnosti po Konvenciji, čeprav je tožnik zahteval odbitek v tujini plačanega davka po določbah ZDoh-2, odločil mimo njegovega zahtevka. To nenazadnje izhaja tudi iz obrazca za napoved za odmero akontacije dohodnine od pokojnine, ki v dveh ločenih poljih napeljuje na izbiro ene od obeh možnosti. Četudi se davek, ki ga je treba napovedati, po uradni dolžnosti odmeri z odmerno odločbo, pa je priznanje pravice do odprave dvojne obdavčitve vezano na zahtevek, ki ga davčni zavezanec poda v sami davčni napovedi. Skladno z drugim odstavkom 207. člena ZUP se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. Z odločbo se ne odloči o drugih zadevah, ki niso predmet postopka, niti odločitve o njih ni zahtevala stranka v postopku. Če organ odloči z odločbo še o drugih vprašanjih, pa gre za zadeve, o katerih se postopek vodi le na zahtevo stranke, gre v tem delu za prekoračitev pristojnosti in s tem za ničnostni razlog.
Glede na to, da je sodišče odločbo z dne 3. 5. 2022 izreklo za nično, kar je rezultat, za katerega si prizadeva tožnik, si s tožbo, vloženo zoper 1. točko izreka odločbe Ministrstva za finance, s katero je bil zavržen njegov predlog za izrek ničnosti iste odločbe, ne more dodatno izboljšati pravnega položaja.
Kot je izpostavila toženka sama ni posegla v razpisno dokumentacijo niti ni opredelila, da bi ponudniki oz. prijavitelji morali predložiti kakršnakoli drugačna dokazila, temveč se je v izpodbijanem sklepu opredeljevala do ravnanj naročnika pri ocenjevanju ponudb. To drži, saj iz izpodbijanega sklepa izhaja, da odločitev toženke sloni na tem, da ne more preveriti, ali je bilo po spornem merilu tožniku upravičeno dodeljenih 10 točk, ker o tem ni bilo predloženih nobenih "dejstvenih podlag" in posledično ni mogoče preveriti, ali je bilo naročilo oddano ponudniku, ki je podal ekonomsko najugodnejšo ponudbo, saj naročnik ni po drugem odstavku 89. člena ZJN-3 preveril vsebine in obstoja podatkov oz. drugih navedb iz tožnikove ponudbe.
Izbrana merila za oddajo javnemu naročniku ne bi smela omogočati neomejene svobode izbire in bi morala zagotoviti možnost učinkovite in poštene konkurence, dopolnjevati pa bi jih morala ureditev, ki bi omogočala učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki. Povedano drugače, merila morajo biti določena na način, ki omogoča objektivno primerjavo in ocenjevanje ponudb ter tudi naknadno preverjanje rezultatov ocenjevanja, ki ga je izvedel naročnik.
Tožnik kot fizična oseba očitno ima ustrezno pravno sposobnost, prav tako pa ni že na prvi pogled razvidno, torej očitno, da mu priznanje BPP po materialnih predpisih ne pripada. Da temu ni tako izhaja že iz dejstva, da je tožena stranka v upravnem postopku pred zavrženjem izvedla obširne poizvedbe o tožnikovem materialnem položaju (kar predpostavlja vsebinsko obravnavo vloge), poleg tega je celo v bistveno podobnih okoliščinah, le da je šlo za drug zasebni zavod, katerega direktor je bil tožnik, v odločbi Bpp 869/2023 z dne 12. 9. 2023 tožniku dodelila BPP. Navedeno ne kaže na to, da je že na prvi pogled razvidno, da tožniku po ZBPP brezplačna pravna pomoč ne pripada.