Ta upravni spor teče zaradi ugotavljanja stalnega prebivališča tožnika, postopek pred Upravnim sodiščem je samostojen in povsem ločen od drugih postopkov (npr. v družinskih zadevah), v katerih je javnost izključena že na podlagi zakona. Glede na vsebino tega spora in okoliščino, da sta stranki tega postopka le tožnik in Republika Slovenija, sodišče razloga za izključitev javnosti glavne obravnave, upoštevaje določbo 294. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ne vidi.
Za ohranitev stalnega prebivališča na določenem naslovu je obvezna dejanska naselitev, zgolj namen prebivanja na naslovu oziroma lastništvo nepremičnine na nekem naslovu pa ne zadošča za ohranitev prijave stalnega prebivališča. V postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni bistveno, iz kakšnih razlogov se je nekdo izselil, ampak gre za ugotovitveni postopek in zgolj za registracijo obstoječega stanja. Pri ugotavljanju stalnega prebivališča je pomembno zgolj to ali posameznik na nekem naslovu dejansko prebiva ali ne.
Tožnik ni navedel, zakaj bi mu s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega akta nastala (težko popravljiva) škoda.
V obravnavani zadevi je toženka z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga prijavitelja Savinjsko-Šaleška gospodarska zbornica na javnem razpisu zavrne. Izpodbijani akt se tako glasi na Savinjsko-Šaleško gospodarsko zbornico in ne na tožnico. Tožnica tako nima prav, ko trdi, da je bila sama prijaviteljica na javni razpis. Z izpodbijanim sklepom torej ni bilo odločeno o vlogi tožnice oziroma o njenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, prav tako pa tožnica ni imela položaja stranke v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, zaradi česar na tej podlagi tudi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi imela položaj stranskega udeleženca v postopku odločanja o vlogi prijavitelja na Javnem razpisu.
Tožnik je v obravnavani zadevi sicer upravičeno vložil pritožbo zaradi molka prvostopenjskega davčnega organa, saj je ob vložitvi slednje zanjo imel pravni interes. O njegovi vlogi z dne 21. 10. 2021 namreč do vložitve pritožbe ni bilo odločeno. Naknadno pa je prvostopenjski davčni organ sprejel odločitev in odločil o tožnikovi vlogi in sicer z odločbo z dne 1. 4. 2022. Z izdajo odločbe z dne 1. 4. 2022 je bilo torej odločeno o tožnikovi vlogi z dne 21. 10. 2021, s tem pa je tožniku prenehal pravni interes za pritožbo, vloženo zaradi molka tega organa. Zato jo je toženka ob uporabi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.
Ker dejstva in dokazi, ki jih je navedel oziroma predložil predlagatelj, odreditev predlagane omejitve dostopa do spletne strani na podlagi prvega odstavka 107.a člena ZIS dopuščajo, nasprotna stranka pa ni podala nobenih navedb oziroma dokazov, ki bi temu nasprotovali, je sodišče predlogu predlagatelja v celoti ugodilo.
Sodišče ugotavlja, da je A. A. pogoj iz 8. točke prvega odstavka 281. člena ZIZ izpolnjeval ves čas postopka za imenovanje izvršitelja. Komisija je skladno s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika opravila ogled prostorov, ki jih je A. A. nameraval uporabljati v primeru imenovanja za izvršitelja. Navedeno ni v nasprotju z 281. členom ZIZ, saj je imel A. A. že prej v najemu prostore, ki jih je nameraval uporabljati v primeru imenovanja za izvršitelja, kar je izkazoval z najemno pogodbo in izpisom iz elektronske zemljiške knjige. Glede na vse navedeno, je bil po sodni presoji postopek imenovanja izvršitelja pravilen in skladen z določilom 281. in 283. člena ZIZ.
Na delu Parcele, kjer je postavljen Pano, ki je namenjen oglaševanju, kmetijsko zemljišče ni uporabljeno v skladu z namenom kmetijske dejavnosti, ampak z namenom oglaševanja.
Ugotovitev inšpektorja, da je trava pod Panojem pokošena, da je zemljišče pokošeno oz. obdelano, da se redno kosi, namreč ne vpliva na pravilnost ugotovitve in izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ki je posledica ugotovitve, da se del kmetijskega zemljišča uporablja za potrebe oglaševanja, na kar pa (nesporno) dejstvo, da je trava (tudi) pod Panojem pokošena, ne vpliva. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi morala toženka ugotavljati obstoj morebitnega onesnaževanje ali drugačnega degradiranja ter morebitnega onesnaževanje ali drugačnega zaviranja rastlin.
Neutemeljen je tožbeni ugovor z navedbo, da se kmetijska zemljišča lahko uporabljajo tudi za lov, šport, nabiranje plodov in piknike.
Plačnik davka je odtegnil od nečesa, kar je sam razumel kot dividendo, davčni odtegljaj, o tej dejansko po vsebini tožnikovi davčni obveznosti pa ne bo izdane več nobene odmerne odločbe, s katero bi se komurkoli nalagalo v plačilo kakšen davek. Zato se je tožnik, da bi izrazil svoje nestrinjanje s takšno obdavčitvijo, poslužil samostojnega davčnega postopka zaradi vračila davka po 97. členu ZDavP-2, ki ga je sprožil z vložitvijo z izpodbijano odločbo zavrnjene zahteve, v kateri je uveljavljal nižjo davčno obveznost.
O tej tožnikovi zahtevi pa bi davčni organ moral odločiti z odločbo o vračilu davka, ki se po četrtem odstavku 65. člena ZDavP-2 obravnava kot odmerna odločba in se po drugem odstavku 73. člena ZDavP-2 lahko izda brez posebnega ugotovitvenega postopka, če so podani za to izpolnjeni pogoji.
Pri odločanju o zahtevku za vračilo gre za postopek, ki se vodi samostojno in ki se, čeprav se nanaša na izplačilo, ki je bilo predmet obračuna davčnega odtegljaja pri plačniku davka, vodi ločeno. Posebej in v skladu z določbami relevantne materialne in procesne davčne zakonodaje se v postopku o vračilu (samostojno) ugotavljajo pravna narava izplačila ter relevantna dejstva. Pri tem dejstva in okoliščine ter pravna stališča, ugotovljeni in zavzeti v postopku pri plačniku davka, niso nepomembni, vendar ne gre za rešena predhodna vprašanja, saj je opredelitev izplačanega dohodka v predhodnih postopkih le dejanska podlaga za izračun davčne osnove in s tem davčnega odtegljaja. Zato je toženka po presoji sodišča neutemeljeno zavrnila vsakršno vsebinsko obravnavo tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pravno kvalifikacijo prejetega izplačila.