Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (2004) člen 12, 12/5.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 16.
institucionalno varstvo - dedni dogovor
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tudi v sporni zadevi postopati po določbah Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev. Tožnik je sicer res podpisal izjavo, da se zavezuje za teto poskrbeti iz naslova preužitka. Seznanjen je bil, da bo njegov prispevek k doplačilu domske oskrbe oziroma institucionalnega varstva 140,00 EUR mesečno, kar je v višini najnižjega dodatka za pomoč in postrežbo izplačanega preko ZPIZ‑a. Navedena izjava je bila podana v postopku imenovanja skrbnika za posebni primer za teto. Tožnik je torej v tem postopku oziroma v postopku v zvezi z domsko oskrbo moral skrbeti in varovati njene pravice kot njen skrbnik. Istočasno pa ni mogel varovati svojih pravic, torej pravice do odločitve, koliko je sam dolžan prispevati k domski oskrbi za teto. V tem primeru tudi ne gre za izjavo kot je urejena v petem odstavku 12. člena Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi se tožnik s posebno izjavo skladno z določbami Pravilnika zavezal k celotnemu oziroma delnemu plačilu storitev z izjavo, ki bi jo priložil prošnji. Tega tudi pritožba ne oporeka. Ker torej tožnikove izjave ni mogoče šteti kot izjave, s katero se je zavezal, da bo k domski oskrbi doplačeval 140,00 EUR mesečno, tak zaključek pomeni, da je potrebno njegovo vlogo za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev obravnavati po določbah Uredbe. Prispevek k plačilu storitve je namreč znesek, ki ga je upravičenec ali zavezanec zmožen in zato dolžan plačati (16. člen Uredbe).
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
postavitev več izvedencev - presoja izvedenskega mnenja - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu
Naloga sodišča je, da vsako mnenje izvedenca kritično presodi ter da presoja mnenja izvedenca poteka prav tako po načelu proste presoje dokazov, pri čemer so za sprejem izvedenskega mnenja s strani sodišča odločilni samo strokovna utemeljitev, logičnost in prepričljivost izvedenske argumentacije.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1.. ZZRZI člen 37, 37/2, 40.. ZPIZ-1 člen 102, 103.. ZPP člen 212.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - trditveno in dokazno breme - III. kategorija invalidnosti
Dokazno breme glede izpolnitve dolžnosti iz 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI je res na delodajalcu, vendar mora tudi delavec zatrjevati, da je delodajalec imel prosta ustrezna delovna mesta in katera bi to lahko bila. Takšna zahteva ne pomeni prevalitve trditvenega in dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.
ZZVZZ člen 23, 26.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 44, 45, 46.
zdraviliško zdravljenje
Ne drži navedba, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 44. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za napotitev tožnika na zdraviliško zdravljenje glede povrnitve funkcionalnih sposobnosti. Glede opredelitve navedenega pravnega pojma in napolnitve tega pojma je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da navedeno določilo ne moremo uporabljati na takšen način, da bi pri zavarovancih prišlo do popolne povrnitve funkcionalnih sposobnosti samo z realizacijo zdraviliškega zdravljenje v naravnem zdravilišču. Tudi v tem primeru je potrebno povrnitev funkcionalnih sposobnosti pri tožniku obravnavati glede na možnosti, ki jih ima ob svojih boleznih, saj njegovo stanje ne bo nikoli takšno, kot je pri zdravih zavarovancih. Pomembno je, da zdraviliško zdravljenje bistveno pripomore k izboljšanju in vzdrževanju funkcionalne sposobnosti tožnika in se bo v posledici tega tudi izboljšala njegova motorika.
odvzem mladoletne osebe - zakonski znaki kaznivega dejanja - zlonamernost - onemogočanje stikov z otrokom - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - opravičljivi razlogi
Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je sestavljeno iz izvršitvenega ravnanja, ki je v storilčevem onemogočanju, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, in iz posebnega storilčevega namena - zlonamernosti. Za zaključek o zlonamernosti ravnanja storilca ne zadostuje že sámo onemogočanje stikov, ampak še nekaj več, to je zlonamernost, ki zajema tiste naklepne primere onemogočanja uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe, v katerih storilec ravna z nekim nepoštenim, zavržnim namenom. V kolikor onemogočanje stikov ni kontinuirano in v kolikor obdolženec izkaže opravičljiv razlog za vsak neizveden stik, ni podlage za zaključek o njegovi zlonamernosti.
ZPIZ-2 člen 60, 60/1, 60/1-1.. OZ člen 184.. URS člen 14.
vdovska pokojnina - smrt stranke v postopku - nepremoženjska škoda - dediči
Pritožbeno sodišče je stališče o tem, ali lahko dedič umrlega zavarovanca kot njegov pravni naslednik v njegovem imenu nadaljuje spor in uveljavlja priznanje neke pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter njeno izplačilo že zavzelo v več zadevah. Poudarilo je, da je v zvezi s temi vprašanji že Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno stališče od prvotnega, glede procesne predpostavke obstoja stranke, procesnega nasledstva in glede podedljivosti terjatve za povračilo nepremoženjske škode (ki je osebne narave) v zadevi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016. Po tem stališču je terjatev za povračilo nepremoženjske škode, ki je strogo osebne narave, podedljiva terjatev, kljub temu, da je tožnik umrl v času postopka. Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki je odvisna od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. V primeru dedičev je nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo, ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika, formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega, ampak zgolj dekleratorni značaj.
nadomestilo zaradi manjše plače - sprememba predpisa
Po določbi prvega odstavka 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) po ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Tožnik je imel priznano pravico po določbah ZPIZ/92 in jo je tudi užival. Skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPIZ/92 se namreč nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačuje od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja drugo ustrezno delo. Pri tožniku je sicer prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, vendar pa skladno z novimi omejitvami, kot so mu bile priznane z že citirano sodbo sodišča prve stopnje, še ni začel delati. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni pravne podlage, da bi tožnik ostal brez nadomestila, torej da bi mu že priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu prenehalo, novega nadomestila pa zaradi dejstva, da še ni začel delati skladno z novimi omejitvami, še nima priznanega. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS. Poudarilo je, da ZPIZ-1 (enako tudi ZPIZ-2) govori o prenehanju ali spremembi pravice in ne daje podlage za ustavitev izplačevanja in na ta način za poseg v pridobljeno pravico do nadomestila za invalidnost. V primeru soglašanja z ustavitvijo izplačevanja nadomestila za invalidnost (oziroma nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu) bi bili zavarovanci, ki so pravico do nadomestila za invalidnost že pridobili in so še vedno v delovnem razmerju, ker delodajalec zanje nima nove ustrezne zaposlitve, pa še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali gre celo za odpoved pogodbe o zaposlitvi) v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev v veliko slabšem položaju, kar ni sprejemljivo.
Tožnica je zatrjevala, da ji je nematerialna škoda nastala, ker se mora ukvarjati s sodnimi postopki zaradi protipravnosti toženca, ker išče nekaj, kar nima podlage niti v zakonu niti v konvencijah. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v tožničinem primeru protipravnost ravnanja toženca kot eden izmed nujnih elementov za obstoj civilnega delikta, ni podan, saj tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazala protipravnega ravnanja tožene stranke. V postopku je bilo ugotovljeno, da so upravne odločbe pravilne in zakonite. V takšnem primeru toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč
V 2. odstavku 11. člena ZBPP je določeno, da brezplačna pravna pomoč zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč še niso bila opravljena. Glede na naveden abstraktni dejanski stan je tožnik zaradi uspeha v sporu dejansko upravičen do priglašenih 300 točk za tožbo, 2 % materialnih stroškov, oboje povečano za DDV, kot uveljavlja v pritožbi.
ZUPJS člen 42, 33, 44.. ZUTD člen 129, 129/1, 130.
denarna socialna pomoč - vrnitev neupravičeno prejete denarne socialne pomoči
Tožnikova pravica do denarne socialne pomoči in plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje je v odločbi z dne 15. 11. 2016 trajala do 31. 5. 2017. V tem času Center za socialno delo ni ugotovil, da je prišlo do spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na spremembe odločbe. Vendar lahko Center za socialno delo po 43. členu ZUPJS v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev ob pogojih, ki jih ta člen določa. Pogoji pa so, da je oseba podatke prikazovala lažno ali jih je zamolčala ali ni pravočasno sporočila podatkov, ali je sporočila neresnične podatke. CSD, ki je postopek po uradni dolžnosti začel 2. 6. 2017 bi tako moral uporabiti 43. člen ZUPJS, ta pa mu ne omogoča izdajo izpodbijane odločbe iz navedenih razlogov.
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je pri tožniku prišlo do takšne spremembe v stanju invalidnosti, da so potrebne dodatne fizične in časovna razbremenitev pri delu, kar predstavlja spremenjeno III. kategorijo invalidnosti.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 232/1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
Tožnik v spornem obdobju ni bil začasno nezmožen za delo. Sodna izvedenka je izvedensko mnenje temeljito in strokovno prepričljivo obrazložila za vsako od posameznih razlogov, na katere se je skliceval tožnik in uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo. Upoštevala pa je tudi pogoje dela in konkretne okoliščine tožnikovega dela, predvsem kako na posamezne faze dela vpliva poškodba mezinca desne roke. Vse ugotovitve je izvedenka z medicinskega vidika jasno in natančno obrazložila ter jih podkrepila še z drugimi zapažanji na osebnem pregledu.
Vprašanje takojšnje izpolnitve je treba tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, pač pa kmalu po določni seznanitvi z izpolnitvijo. V vmesnem času niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka poleg prvega odstavka 158. člena ZPP relevanten tudi drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha strank v postopku.
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je tožnik v sporu deloma uspel in je neutemeljeno odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. V delu, v katerem je umaknil tožbo, tožnik ni uspel, saj mu tega zneska tožena stranka ni plačala, zato mora v tem delu tožnik povrniti stroške tožene stranke.
delno odvzeta poslovna sposobnost - storilec, ki mu je delno odvzeta poslovna sposobnost - procesno dejanje - vloga storilca - pritožba - upravičena oseba za vložitev pritožbe - stalni skrbnik
Oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, za vse aktivnosti povezane s sodnimi postopki, ne more oziroma ne sme sama opravljati procesnih dejanj. Vloge, ki jih takšna oseba vloži samostojno, se zato v sodnih postopkih ne upoštevajo, zaradi česar teh vlog ni mogoče obravnavati in o njih odločiti kot o procesnih vlogah.
začetek postopka o prekršku - postopek o prekršku proti mladoletniku - zbiranje dodatnih obvestil in dokazov o prekršku - načelo materialne resnice - vzgojni ukrep - izbira vzgojnega ukrepa
Ker obdolžilni predlog temelji izključno na prijavi prijavitelja in vsebuje le povzetek njegove prijave; nikjer pa ni opažanj oziroma ugotovitev policistov (ob ogledu kraja dogodka), bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati policista in ugotoviti, ali in na kakšen način so policisti preverili prijavo prijavitelja.
Sodišče prve stopnje bi moralo že glede na načelo iskanja materialne resnice in ob dejstvu, da mladoletnik očitke zanika, samo opraviti vse možne poizvedbe o materialnih in personalnih dokazih, ki bi kazali na utemeljenost (resničnost) prijave prijavitelja, pri čemer je mladoletnikov oče že ves čas opozarjal na neverodostojnost prijavitelja.
V primeru odločitve za izrek vzgojnega ukrepa mladoletniku sodišče upošteva, da se praviloma najprej poseže po najmilejšem vzgojnem ukrepu, ki glede na 1. alineo prvega odstavka 33. člena ZP-1 predstavlja ukor ter se ta izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa zlasti, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - sodna razveza - denarno povračilo
Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu navedlo, da je med pravdnima strankama sporno, ali je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Opozorilo je, da je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 na toženi stranki dokazno breme, da dokaže utemeljenost razloga za to odpoved, tj. da tožnika v času od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil. Na podlagi ugovora tožene stranke, da je bil tožnik napoten na čakanje na delo doma zgolj za 5 delovnih ur 11. 7. 2014 (ker je imel za ta dan le tri ure preostalega letnega dopusta) in da je bil tožnik o tem obveščen po telefonu, je breme dokaza tega dejstva (in s tem utemeljenosti odpovednega razloga) v tem sporu na toženi stranki. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo navedeno stališče ter ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se odredba o čakanju na delo doma nanašala le na 11. 7. 2014, temveč da je bil tožnik 8. 7. 2014 po telefonu obveščen o odredbi za čakanje na domu do nadaljnjega, brez časovne omejitve. Posledično je zato pravilno sklepalo, da tožnikova odsotnost od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ne pomeni neopravičene odsotnosti z dela v smislu določbe 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2014 nezakonita.
Glede na odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, je potrebno šteti, da tožnik v pravdi ni uspel. V takem primeru se pri odmeri pravdnih stroškov uporabi 1. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.