Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Pravni interes in s tem aktivna legitimacija za uveljavljanje ničnosti se presoja v okviru vprašanja, ali ničnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje, kar pomeni, da mora morebiti ugotovljena ničnost odločbe neposredno vplivati na izboljšanje pravnega položaja te osebe.
Pravno upošteven je tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi.
Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Sklicevanje na pravice ali koristi, ki jih ne urejajo materialni predpisi, pa ne utemeljuje pravnega, ampak dejanski interes. Dejanski interes je položaj, ko posameznik na podlagi materialnega predpisa nima individualno določene pravice, temveč se sklicuje na splošni oziroma javni interes.
Vpliv na poslovanje tožničine lekarne v smislu njenega poslovnega rezultata poslovanja je dejanski interes, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, saj ZLD-1 tožnici kot koncesionarki ne daje pravice, da bi na območju občine, ki ji je podelila koncesijo, imela izključno pravico izvajati lekarniško dejavnost na njenem območju.
Šolsko ocenjevanje je opravilo strokovne narave. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon učencu oziroma staršem varoval niti se jim z oceno ne nalaga nobene obveznosti. Upravni spor glede ocene ni mogoč.