Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bilo ravnanje OŽ CE v obravnavanih treh postopkih zavarovanja z začasno odredbo nepravilno do te mere, da je postalo protipravno, pri čemer pa gre pritrditi pritožbenim očitkom, da takšnega zaključka v izpodbijani vmesni sodbi ni vsebinsko obrazložilo.
S tem so v izpodbijani vmesni sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici katere je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zadeve (340. člen ZPP).
V skladu z uveljavljenim stališčem sodne prakse (ki je citirana tudi v izpodbijani sodbi) se določbe 663. člena OZ, vključno z določbo o prekluzivnem roku iz drugega odstavka tega člena, uporabljajo ne le za jamčevalne zahtevke, temveč tudi za zahtevke iz naslova (pogodbenih) garancij. Pri tem pa ne gre zgolj za sodno uveljavitev zahtevkov iz naslov garancije, ampak preneha pravica sama zaradi nastopa prekluzije, kar vključuje tudi prenehanje pravice do izvensodne uveljavitve meničnega zavarovanja iz naslova kvalitete opravljenih del. Kar se pa tiče roka veljavnosti menic (potek z dnem 1. 1. 2022) pa velja pojasniti, da je ena izmed pomembnejših razlik med jamčevanjem za napake in garancijo v tem, da lahko stranka zahteva odpravo napak ves čas garancijskega roka in notifikacija napak ni vezana na določen čas po odkritju napak. Z garancijo je namreč podaljšan jamčevalni rok, torej čas, v katerem stranka lahko uveljavlja zahtevek iz naslova garancije. Ne glede na daljši jamčevalni rok pa je način uveljavljanja pravice oz. jamčevalnega zahtevka določen v OZ.
Sodišče prve stopnje je glede obračuna toplotne energije navedlo, da je tožeča stranka pojasnila, kaj je podlaga za navedeni obračun in kako je obračunala znesek toplotne energije, tožena stranka pa na pripravljalno vlogo z obrazložitvijo tožeče stranke ni odgovorila niti ni prišla na narok za glavno obravnavo. Ker tožena stranka niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni obrazložila, zakaj naj bi bila postavka za ogrevanje - fiksni in variabilni del - previsoka, temveč je to le pavšalno zatrjevala, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov ogrevanja utemeljeno ugodilo.
Enako kot to velja v primeru t.i. vključenih zahtevkov, tudi pri postavitvi povsem identičnega oziroma istega zahtevka v primarnem in podrednem tožbenem zahtevku ne gre za eventualno kumulacijo oziroma sploh ne gre za kumulacijo, pač pa za en sam zahtevek ne glede na to, kako ga poimenuje in postavi stranka.
Prav zaradi specifične narave nekakšnega trajajočega protokola pa storitve preventive prenosa ni mogoče razvrščati po merilu iz 2. alineje prvega odstavka 3. točke Posebnega poglavja, kot to trdi pritožba. Izolacija oziroma posebni režim za preprečevanje prenosa je že po sami naravi trajajoče stanje, zaradi česar ga tudi ob neprekinjenem izvajanju 24 ur na dan ni mogoče enačiti z izjemnim večkratnim in posebej skoncentriranega izvajanjem katere od ostalih v drugem odstavku 3. točke Posebnega poglavja naštetih (klasičnih) storitev zdravstvene nege najmanj na dve uri oziroma urno (druga alineja prvega odstavka 3. točke Posebnega poglavja).
Objektivni pogoj izpodbojnosti je pri dejanju, ki ima značilnost neenake obravnave upnikov, torej izpolnjen le tedaj, če se kaže v posledici manjšega poplačila drugih upnikov stečajnega dolžnika. Izpodbojno je le dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovem premoženju.
Asignacija je izpodbojna, če je asignant asignatov upnik. V takem primeru je obveznost preko asignata poravnana asignatarju na račun drugih asignantovih upnikov.
Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.