Namen materialnopravnih prekluzivnih rokov je, da jih upravičenec uveljavlja brez nepotrebnega odlašanja. Zaradi tega za njih ne veljajo posebna pravila, kot veljajo za zastaralne roke. Materialni prekluzivni roki niso podaljšljivi, splošna značilnost prekluzivnih rokov pa je, da pravica (materialnopravno upravičenje) preneha, če ni v tem roku (sodno) uveljavljena.
Uveljavitev prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ je torej učinkovala na enak način kot zadržanje zastaranja tudi na materialnopravne prekluzivne roke in je po vsebini pomenila, da tudi ti roki določen čas ne tečejo, njihov tek pa se bo nadaljeval, ko bo zakonska določba prenehala veljati. Zakon je materialnopravne prekluzivne roke izenačil z zastaralnimi roki.
Zakonsko besedilo 3. člena ZZUSUDJZ je identično besedilu v sklepih Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala pravočasnost vložene tožbe.
Materialni prekluzivni roki v času veljavnosti sklepov Vlade RS niso tekli. Tek roka za sodno uveljavitev pravic je bil zadržan in se je podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire.
V 40. členu ZPreZP-1 je določeno, da izvršnica, ki nima vseh vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. Taka določba je logična, saj zakon izvršnici daje pomen izvršilnega naslova. Za izvršilni naslov (ki temelji na soglasju upnika in dolžnika) pa je dospelost terjatve, s katero se mora dolžnik izrecno strinjati, bistvena.
Tudi če sta izvršnici neveljavni, tožena stranka pa bi utemeljeno uveljavljala stvarne napake, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti.
Ker je prej skupno premoženje že razdeljeno, se prehodna določba 51.b člena ZLS ne more več uporabljati. Določba 51.c člena ZLS pa za status tožene stranke pomeni, da tožena stranka ni več enoosebna družba in da je poslovni delež tožeče stranke v njej enak razmerju med številom njenih prebivalcev in številom prebivalcev prejšnje občine na dan ustanovitve nove občine.
Za označevanje in zavarovanje del na cesti ter ovir v cestnem prometu se lahko uporabljajo le prometni znaki in prometna oprema, ki je določena s predpisom o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, zato ima pritožnik prav, da zavarovanec toženke popolne zapore ceste ni označil na pravilen način.
Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Torej, da je stranka lahko v zmoti morata biti izpolnjena dva pogoja: zmota mora biti bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.
Najemodajalca ni mogoče prisiliti k temu, da sodeluje pri izročitvi izpraznjenega poslovnega prostora. Gre namreč za njegovo sodelovalno dolžnost, ki ni iztožljiva, vendar pa zaradi nje preneha dolžnikova zamuda, saj nastopi stanje upniške zamude (301. člen OZ).
Višje sodišče ne more slediti pritožnici, da drugačno dejansko stanje izhaja iz predloženih fotografij, če pritožnica sama ni navedla, katera dejstva želi dokazovati in s katerimi fotografijami (toženka je vložila večje število fotografij z različnimi datumi). Ni naloga sodišča, sploh pa ne višjega, da s prečesavanjem predloženega dokaznega gradiva nadomešča pomanjkljive navedbe strank. To je v njihovi domeni.
Tožničino ravnanje je protislovno. V prejšnjem postopku je zahtevala odpoved najemne pogodbe in izpraznitev poslovnih prostorov, ki jih je imela toženka v najemu. Pri tem je bil tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe nepotreben, ker je po vsebini predstavljal odstop od pogodbe, za kar sodna intervencija ni potrebna. Ker je toženka tožničino zahtevo že tekom prejšnjega postopka realizirala in izpraznila poslovne prostore, toženka ne more zdaj nasprotno trditi, da najemna pogodba ni prenehala in ji toženka še dolguje plačilo najemnine.