Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine. Tožnica pa takšnega pravnega posla, pri katerem bi se zanašala na podatke v zemljiški knjigi in bi ji pri tem nastala škoda, ni sklenila.
Za presojo pasivne legitimacije v tem sporu je odločilno, kdo je imel pravico uporabe na spornih nepremičninah v času lastninjenja. Lastnik nepremičnine je postala fizična oziroma pravna oseba, ki je ob uveljavitvi zakona imela na nepremičnini pravico uporabe in je na njej dejansko izvajala to pravico (2. in 3. člen ZLNDL). Tisti, katerega pravica uporabe se je 25. 7. 1997 ex lege pretvorila v lastninsko pravico, je pridobil lastninsko pravico na originaren način. Pred lastninjenjem pa se je pravica uporabe prenašala tudi izvenknjižno. Za veljavnost prenosa oziroma priznanja pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, zemljiškoknjižni podatki pa takrat velikokrat niso izkazovali resničnega nosilca te pravice.
Sodba sodišča prve stopnje je, kolikor se nanaša na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke po višini, brez razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, zaradi česar je višje sodišče v tem delu ni moglo vsebinsko preizkusiti.
Stališč in zaključkov sodnih izvedencev tožeča stranka sama brez strokovnih pomočnikov ne bi mogla preverjati, saj ne razpolaga z obsežnim strokovnim znanjem, zaradi česar je utemeljeno angažirala strokovne pomočnike, specializirane za konkretno področje, ki so podali navedbe in izpodbijali nasprotna stališča.
Ker ima stranka v strokovno zahtevnih primerih pravico mnenje sodnega izvedenca preizkusiti (tudi) s strokovnim pomočnikom, s katerim poskuša ovreči mnenje sodnega izvedenca, v tej zadevi, ko je šlo za razrešitev zahtevnih strokovnih vprašanj, ne more biti dvoma, da je bil ta strošek potreben po merilih 155. člena ZPP.
Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. Uporaba 14. člena ZPP torej narekuje preizkus, ali sploh gre za identično dejansko stanje; torej, ali je ravnanje, ki je predmet pravdnega postopka, obenem resnično tudi podlaga za kazensko obsodilno sodbo.
Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da se je v pravdnem postopku (pod opravilno številko VIII Pg 2435/2011) presojala odgovornost toženk za izpolnjevanje obveznosti, ki so izvirale iz pogodb o finančnem leasingu, sklenjenih med tožnico in prvo toženko. Pravilno tudi opozarja, da v kazenskem postopku ni bilo tako. V kazenskem postopku je bilo obravnavano razmerje med drugo toženko in tretjim tožencem. Kot kaznivo je bilo spoznano ravnanje druge toženke v razmerju do tretjega toženca (prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila A. A. spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije, ki ga je storila s tem, da je B. B. spravila v zmoto, da je podpisal poroštveno izjavo z dne 1. 10. 2009, s katero se je zavezal poravnati obveznosti družbe C. d. o. o. do tožnice, s tem da mu je kot zakonita zastopnica omenjene družbe podala lažne informacije, da gre za financiranje zalog za servisno dejavnost). Po presoji pritožbenega sodišča se tožnica že iz tega razloga utemeljeno upira presoji, da je v konkretnem primeru podan zakonski dejanski stan iz 11. točke 394. člena ZPP.
V odločbi VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 se prvostopenjsko sodišče z vprašanjem obstoja napake volje, tj. zmote (46. člen OZ) ali prevare (49. člen OZ), v razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, ni ukvarjalo. Iz omenjene odločbe izhaja, da je presodilo, da sta zmota in prevara razlog za izpodbijanje poroštvene izjave, za kar je treba vložiti posebno tožbo. Zato se do navedb tretjega toženca v smislu ugotavljanja prevare ni opredeljevalo, kar pomeni, da odločba z dne 27. 5. 2013 sploh ne vsebuje ugotovitev, ki bi lahko bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Ne vsebuje npr. ugotovitve, da "druga toženka B. B. ni spravila v zmoto", da "mu ni podala lažnih informacij", ipd. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo, da je poroštvena izjava veljavna, ker zmota oziroma prevara ni podana (zahtevku je v razmerju do tretjega toženca ugodilo iz razloga, ker ta v posebnem postopku izjave ni izpodbil in ker v tem postopku ni zatrjeval ugovora ničnosti) in bi bilo zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v obnovljenem postopku v tem delu treba odločiti drugače. Pri tem je treba izpostaviti, da v pravdnem postopku tretji toženec tudi ni uveljavljal, da je tožnica ob podpisu poroštvene izjave za prevaro vedela ali bi morala vedeti (tako tretji odstavek 49. člen OZ).
Odstopnik terjatve odgovarja le za njeno izterljivost (424. člen OZ), za katero se morata stranki vselej posebej dogovoriti. V skladu z drugim odstavkom 424. člena OZ se za večjo odgovornost, kot je odgovornost za izterljivost, ni mogoče dogovoriti. Navedena določba je kogentne narave in je stranki z dogovorom ne moreta obiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je določba 2.3. Pogodbe, v kolikor bi jo šteli kot dogovor o solidarnem poroštvu toženke, nična, saj presega z zakonom določeno omejeno odgovornost odstopnika terjatve.
Po definiciji prvega odstavka 21. člena ZNP-1 je nasprotni udeleženec oseba, proti kateri je predlog vložen. Družba (prvi predlagatelj) zato ni nasprotni udeleženec, temveč je po opredelitvi v prvem odstavku 21. člena ZNP-1 oseba, glede katere se vodi postopek. Predlagatelji tudi niso imenovali družbe kot nasprotnega udeleženca in ZNP-1 ne zahteva, da se mora nepravdnega postopka vedno udeleževati nasprotni udeleženec oziroma oseba z nasprotnim interesom. To je razlika s pravdnim postopkom. V nepravdnem postopku sodišče ureja razmerja med osebami, katerih interesi niso vedno nasprotni. To pomeni, da je lahko v procesnem smislu pri sodnem imenovanju poslovodje predlagatelj hkrati oseba, glede katere se vodi postopek.
Zainteresirane osebe so tiste, ki imajo pravni interes, da organ vodenja deluje, na primer člani poslovodnega organa, nadzornega sveta, upniki, delničarji (družbeniki).
Predlagatelji utemeljeno poudarjajo, da je izvedba naslednje skupščine (na kateri naj bi po stališču sodišča prve stopnje skupščina lahko imenovala poslovodjo) bodoče negotovo dejstvo, da je lahko čez 40 dni ali več in da je vse odvisno od konkretnega primera. Sodišče ne more prejudicirati kdaj bo lahko skupščina imenovala novega poslovodjo in zato odreči pravni interes drugemu ter tretjemu predlagatelju za sodno imenovanje. V skrajnem primeru lahko preteče več kot šest mesecev in tedaj bo v skladu s 7. alinejo prvega odstavka 521. člena ZGD-1 podan razlog za prenehanje družbe. Tega drugi in tretji predlagatelj očitno ne želita. Predlagatelji utemeljeno navajajo, da ZGD-1 ne pozna izjeme, da sodišče za nek kratek čas ne rabi imenovati poslovodje.
Zaradi pomena poslovodne funkcije je imenovanje poslovodje pri družbi z omejeno odgovornostjo vedno nujno, če se družbeniki ne morejo sporazumeti o njegovem imenovanju. Zahteva sodišča prve stopnje po natančnem konkretiziranju poslov družbe je prestroga.