Ker ni mogoče enačiti v opisu temeljnega kaznivega dejanja A. A. opisanih dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na B. B., z opisom napeljevanja kot oblike udeležbe B. B., obsojeni s pritožbenimi navedbami, da je v posledici izreka oprostilne sodbe za B. B. odpadel eden od konstitutivnih zakonskih znakov, opisan v temeljnem kaznivem dejanju A. A., zaradi česar tudi ni več podano temeljno kaznivo dejanje A. A. in s tem ne dejanje pomoči C. C., ne more biti uspešen.
Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu svojo odločitev v zvezi z izrekom oprostilne sodbe za B. B. zmotno utemeljuje z dejstvom, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 59294/2010, z dne 18. 6. 2015, vendarle kljub razveljavitvi prvostopenjske sodbe za B. B. zahtevi za varstvo zakonitosti C. C. v delu zaradi dejanja pomoči k temeljnemu kaznivemu dejanju A. A. in A. A. v celoti zavrnilo kot neutemeljeni, sodišče druge stopnje ne sprejema. Pritožnik namreč spregleda določbo drugega odstavka 424. člena ZKP, po kateri bi Vrhovno sodišče, v kolikor bi povezovalo dejanje napeljevanja B. B. s temeljnim kaznivim dejanjem A. A. oziroma z dejanjem pomoči C. C., imelo pooblastilo ravnati tudi v korist A. A. in C. C., pa temu ni bilo tako (beneficium cohaesionis oziroma pravna dobrota pridruženja).