Toženka je z nasprotno tožbo uveljavljala terjatev, ki spada v skupno premoženje, ki sta ga ustvarila toženka in njen (sedaj že bivši) izvenzakonski partner (sin obeh tožnikov) v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti.
V nasprotni tožbi pa toženka ni zatrjevala, da sta toženka in bivši izvenzakonski partner že razdelila to njuno skupno premoženje. Dokler pa skupno premoženje toženke in njenega bivšega izvenzakonskega partnerja ni razdeljeno, pa nihče od njiju ni samostojno legitimiran za vtoževanje terjatve, ki spada v njuno skupno premoženje. Toženka in izvenzakonski partner imata le skupno materialnopravno upravičenje za uveljavljanje terjatve, ki spada v njuno skupno premoženje.
Glede na vsebino predloga gre za regulacijsko začasno odredbo, saj se v bistvu vsebina predloga pokriva s tožbenim zahtevkom oziroma ker naj bi začasna odredba urejala (sicer le začasno) sporno pravno razmerje. Za izdajo takšne regulacijske začasne odredbe je pristop restriktiven in je njena izdaja utemeljena izključno zaradi razloga, navedenega v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da se z začasno odredbo prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik izpolnitev tega razloga utemeljuje, kar pa ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo že zaradi neizkazanega temeljnega pogoja, to je verjetnosti obstoja terjatve, kot ga zahteva prvi odstavek 272. člena ZIZ.
Omejitve, določene v 24. členu KPND, lahko veljajo le v primeru premestitve na drugo delovno mesto (razporeditve), ne pa v primeru napotitve na delo v drug kraj, območje ali področje dela.