Ob vložitvi tožbe je bil tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik obremenjene nepremičnine aktivno legitimiran. Naknadna odsvojitev nepremičnine med pravdo pa skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPP ne preprečuje dokončanja pravde med istima strankama. V takem primeru pride do ločitve procesne in materialnopravne legitimacije, pri čemer procesna legitimacija ostane tožeči stranki. Tožnik je zato pravilno, skladno z relevančno teorijo, prilagodil tožbeni zahtevek spremenjenemu zemljiškoknjižnemu stanju ter zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke v korist pridobitelja nepremičnine - stranskega intervenienta, saj izbris hipoteke vedno učinkuje v korist aktualnega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine.
Pritožnica ni uspela izkazati, da je bila volja darovalcev oz. zapustnice z darilno pogodbo obdariti le toženko, ne pa tudi njenega moža. Če je s kupnino od kasnejše prodaje podarjene nepremičnine razpolagala le toženka in je tudi sicer sama upravljala s podarjeno nepremičnino, gre za vprašanje notranjega razmerja zakoncev, ki ne vpliva na veljavnost darilne pogodbe.
Sodišče ni obrazložilo, zakaj se je odločilo, da predhodnega vprašanja ne more rešiti sámo. V izpodbijanem sklepu manjkajo bistveni razlogi, ki pritožbenemu sodišču onemogočajo preizkus njegove pravilnosti. Sodišče bi moralo opraviti tehtanje o tem, ali je prekinitev postopka upravičena s stališča načel ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka, pri tem pa upoštevati tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Najti je treba ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Že sprememba enega od navedenih pravno relevantnih dejavnikov lahko poruši omenjeno ravnovesje. Vendar pa vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca morajo biti bistvene.
Ravnanja, ki jih predlagateljica očita nasprotnemu udeležencu ne dosegajo pravnega standarda fizičnega in psihičnega nasilja. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven nasilja, ki terja in zato utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Vsako neprijetno obnašanje, partnerska nastrojenost in nesoglasja o delitvi ter uporabi skupnega premoženja še ne predstavljajo nasilja v smislu določb ZPND.
Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka v razmerju oče in hči.
Zahteva predlagateljice po dodelitvi dodatnega roka po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja zgolj poskus zavlačevanja postopka in s tem čim daljšega ohranjanja stanja, kot je bil vzpostavljen s sklepom V N 81/2025 z dne 24. 3. 2025.
Prav tako po oceni sodišča druge stopnje ni bilo pogojev za odstranitev nasprotnega udeleženca z naroka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da se udeleženka po preteku več kot enega leta in potem, ko je z nasprotnim udeležencem pred delovnim sodiščem sklenila sodno poravnavo, ne more bati tako intenzivno, da bi bila potrebna izključitev nasprotnega udeleženca iz zaslišanja.
Zgolj dejstvo, da je nasprotnemu udeležencu bil izrečen ukrep prepovedi približevanja po ZPND v trajanju enega leta še ne pomeni avtomatično, da sodišče mora na podlagi istih dejstev odločiti o podaljšanju tega ukrepa.
Izključno v domeni gospodarskega subjekta je odločitev, za katero pravno možnost se bo odločil, da bo dosegel poplačilo svoje terjatve zoper svojega dolžnika v primeru, ko ne razpolaga z izvršilnim naslovom, ki bi mu sicer na tej podlagi omogočal neposredno izterjavo v izvršilnem postopku (kot na primer, če bi sklenil posojilno pogodbo v obliki notarskega zapisa, ki predstavlja izvršilni naslov). V kolikor se gospodarski subjekt odloči za vložitev izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine, mu zgolj zato ni moč očitati zlorabe postopka.
Upnik oziroma naša tožena stranka je zadostila zakonskim določbam ZFPPIPP s predložitvijo izvršilnega naslova (kar predstavlja tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), zato mu ni mogoče očitati, da je podal nepopolno prijavo in posledično povzročil tožeči stranki stroške postopka zaradi vložene tožbe in bi ga bilo na ta način potrebno sankcionirati z uporabo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.
Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja na dejstvo, da se je rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu, ki je bil dolžnikom po skupnem pooblaščencu vročen 6. 1. 2026, iztekel 14. 1. 2026, še pred iztekom roka za plačilo sodne takse pa se je nad dolžnikom začel stečajni postopek, in sicer 9. 1. 2026. S tem dnem je na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v razmerju do dolžnika nastopila prekinitev izvršilnega postopka, zaradi česar so v razmerju do dolžnika prenehali teči tudi procesni roki (prvi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Takšen rok je tudi rok za plačilo sodne takse za pritožbo, katere plačilo je v skladu z določbami 29.b člena ZIZ procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo pritožbe. Ob izdaji izpodbijanega sklepa rok za plačilo sodne takse za dolžnika (kot solidarnega zavezanca za plačilo sodne takse) zato še ni potekel in tudi domneva umika v razmerju do dolžnika takrat še ni mogla nastopiti. Hkrati pa je, ker upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice v okviru izvršbe s posameznimi sredstvi in predmeti izvršbe, v razmerju do dolžnika z začetkom stečajnega postopka nastopila zakonska posledica ustavitve izvršbe s posameznimi sredstvi in predmeti izvršbe. Že iz teh razlogov in ne iz razlogov, na katere se v pritožbi sklicuje dolžnik (nemožnost dolžnika, da sam upravlja s sredstvi na TRR, nemožnost stečajnega upravitelja, da preveri, ali je bilo plačilo sodne takse izvedeno), je odločitev o nastopu domneve umika pritožbe, ki jo je v izpodbijanem sklepu sprejelo sodišče prve stopnje, v razmerju do dolžnika materialnopravno zmotna. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep v razmerju do dolžnika izdalo tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Pri prekluzivnem roku nastopijo pravne posledice zamude (v konkretnem primeru domneva umika pritožbe) takoj po poteku roka, zato poznejšega plačila sodne takse ni mogoče upoštevati, četudi je bila zamuda samo en dan.
Določitev plačila sodne takse za pritožbo kot procesna predpostavka ni ustavno nedopustna. Cilj ureditve, ki stranko sili k pravočasnemu plačilu sodne takse je pospešitev in ekonomičnost postopka ter učinkovitost pravice do pravnega sredstva. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS je taka ureditev skladna z Ustavo RS. V odločbi U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014 je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je stvar zakonodajalčeve presoje, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi postopka. Prav tako je ustavno dopustno, da je rok za plačilo sodne takse prekluziven in da plačila, izvedenega po poteku tega roka, ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi se namreč po naravi stvari izkrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki jima z določitvijo roka za plačilo sodne takse sledi zakonodajalec. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic, saj želi pritožnik zase uveljaviti drugačen (ugodnejši) položaj, čeprav je rok za plačilo sodne takse zamudil, medtem ko pravna posledica iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) velja za vse enako.
Če je stečajni postopek pravnomočno končan in ni več razlogov za nadaljevanje stečajnega postopka, je neutemeljena tudi naložitev predujma za kritje stroškov nadaljnjega teka stečajnega postopka upniku.
Sedmi odstavek tar. št. 8 Notarske tarife, na katerega se je oprlo sodišče, izrecno določa, da če notar v skladu z devetim odstavkom 64. člena zakona upošteva vsebino listine, znaša pristojbina za overitev podpisa iz prvega in drugega odstavka te tarifne številke dodatno 16 EUR. Navedena določba torej ureja le zvišanje osnovne pristojbine, do katere je notar upravičen ob overitvi podpisa, kar pomeni, da ne gre za samostojno storitev, ki bi jo bilo mogoče obračunati in priznati samostojno, brez pripadajoče overitve podpisa.
Samo unovčenje je v zakonu urejeno posebej in o izpolnjevanju pogojev zanj izpodbijani sklep ne govori, saj se nanj sploh ne nanaša. Če bi bila čistilna naprava prodana v nasprotju z Zakonom o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, to ne bi bilo zato, ker bi to dovoljevala II. točka izreka izpodbijanega sklepa.
Toženka je, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS preživnino utemeljeno upoštevala, kot del lastnega dohodka družine. Pri tem je bistveno, da je ta preživnina omejena do višine minimalnega dohodka (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Prejeti zneski preživnine v tej zadevi ne presegajo delež 0,59 od minimalnega dohodka.
Skladno z 8. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS se med lastne dohodke upošteva tudi otroški dodatek, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Glede na zakonsko ureditev ni nobene pravne podlage, da bi se otroški dodatek upošteval na enak način, kot velja za preživnino, torej v višini do zneska minimalnega dohodka za otroka (količnik 0,59) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Za odločitev je ključno, ali je prišlo po pravnomočnosti že izdane odločbe do spremembe dejanskega stanja, ki vpliva na odločitev o sami pravici, oziroma ali je prišlo do spremembe pravne podlage. Predhodno je bila izdana zavrnilna odločba, ki je postala pravnomočna, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila, kar je sodišče pojasnilo v 7. točki obrazložitve.
Nadzorovana obravnava je sistem, ki ga koordinira koordinator. Celostno podporo osebi tako nudi strokovni team, katerega delo koordinira koordinator.
Sodni tolmač se utemeljeno pritožuje, ker mu sodišče prve stopnje ni priznalo priglašene nagrade za pripravo na tolmačenje v višini 30 EUR z DDV. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v prvem odstavku 45. člena določa, da za pripravo na tolmačenje, ki lahko vključuje tudi študij spisa, pripada sodnemu tolmaču 30 EUR. Iz navedenega določila tako izhaja, da študij spisa ni nujen za pripravo na tolmačenje in posledično tudi ni pogoj za priznanje nagrade za pripravo na tolmačenje. Tolmač se namreč lahko na tolmačenje pripravi tudi brez vpogleda v sodni spis.
ZPP ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dopustna zgolj določena neposredna dokazna sredstva, posredni dokazi pa nedovoljeni. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov.
Po četrtem odstavku 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških postopka odloči le po temelju - katera stranka in v kakšnem deležu jih krije. V tem primeru izda sklep o višini stroškov po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Tak sklep ni samostojen izvršilni naslov, saj je vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. To pomeni, da mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova.
Ker od stranke izvršilnega postopka ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo vloži v 8 dnevnem roku, saj je v izvršilnem postopku poudarjeno načelo hitrosti, takojšnje zavrženje prepoznega pravnega sredstva ni nerazumno, zlasti ob dejstvu, da mora biti stranka na prekluzivnost roka oziroma na takojšnje zavrženje v primeru zamude roka za pravno sredstvo, opozorjena v pravnem pouku.
Zaradi zamude ugovornega roka se ugovor vsebinsko ne bo obravnaval, zavrženje pa ne pomeni posega v ustavne pravice dolžnika.
V tem primeru se mladoletni C.C. nikakor ne more šteti v družino tožnice. Kot je to določeno v 32. členu ZVrt, so starši oproščeni plačila za vrtec za tretjega otroka le v primeru, če gre za otroka iz iste družine. Ker ima C.C. stalno prebivališče na naslovu matere G.G., ki je za njega tudi že uveljavljala pravice iz javnih sredstev, v tem primeru ne gre za povezano osebo v tožničini družini, torej za otroka iz iste družine, kot to zahteva že omenjena določba ZVrt.