V skladu z določbo četrtega odstavka 48. člena ZVEtL-1, lahko do izdaje odločbe o ugotovitvi pripadajočega zemljišča prijavijo udeležbo v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča vsak pridobitelj stavbe, imetnik stvarne ali obligacijske pravice na njem, ki zahteva ugotovitev njenega obstoja, in druge osebe, ki izkažejo pravni interes v postopku. Iz pritožbenih trditev ne izhaja, da bi bil predmet odločanja o isti stvari tudi v drugih postopkih, prav tako to ni razvidno iz podatkov spisa.
Tožnica do pravnomočnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti ni vložila zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, zato je bila tožnici pravilno priznana pravica do invalidske pokojnine, kot je to pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
V tem primeru je bilo o vlogi z dne 8. 9. 2014, ki jo v pritožbi omenja tožnica, že pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, torej da bi šlo za molk organa.
Taksna obveznost za postopek, ki ga vodi sodišče, nastane ob vložitvi tožbe, kar izhaja iz 1. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1. Sodišče prve stopnje je tej jasni zakonski določbi v izpodbijanem sklepu sledilo, zato take odločitve tožnika ne moreta izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da sta tožbo vložila zato, ker si varujeta zastaralni rok.
Vodenje inšpekcije ter izvrševanje pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem del v inšpektoratu sta glavni nalogi in sploh razlog obstoja delovnega mesta direktor inšpekcije B. Zato je logično, da je vrednotenje teh nalog vključeno v osnovno plačo tega delovnega mesta, saj je ta določena glede na zahtevnost dela oziroma delovnih nalog (prvi odstavek 127. člena ZDR-1). Ker gre že v izhodišču za samostojno vodstveno delovno mesto, je vrednotenje vodenja in izvrševanja navedenih pooblastil že v celoti zajeto v osnovni plači in se zato izključuje s položajnim dodatkom.
Sodna praksa je v istovrstnostih sporih, ki so se obravnavali med drugotoženko in delavci, ki so jih druge družbe napotile na delo k drugotoženki mimo zakonskih okvirov, zavzela stališče, da je treba delavce z vidika pravice do plačila obravnavati enako, kot če bi bili napoteni na delo k drugotoženki skladno z veljavno zakonodajo. V takih primerih sta tako pravni subjekt, ki delavca mimo določb ZUTD in ZDR-1 napoti na delo k drugotoženki, kot drugotoženka, ki je dejanski uporabnik, odgovorna za nastala prikrajšanja, saj je treba napotene delavce zaščititi pred morebitnimi zlorabami, tudi če niso bili izpolnjeni formalni pogoji za njihovo napotitev.
Dokazno breme verjetno izkazane terjatve je skladno z ZIZ v povezavi z ZPP in ZDSS-1 na tožnici. Presoja, da ni z verjetnostjo izkazala, da je toženec brez temelja odredil računovodstvu sporna plačila, je pravilna.
Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik opravil štiri nakupe grafik v skupni vrednosti 37.700,00 EUR brez DDV. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za več zaporednih nabav, katerih namen je bil vizualno osvežiti prostore toženke in z likovno opremo prispevati k boljšemu počutju zaposlenih. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da takšnih nakupov ni mogoče uvrstiti med tekoče posle v smislu tretjega odstavka 22. člena ZRTVS-1B. Pri tem sicer ni odločilno, ali bi bilo mogoče posamezen nakup v običajnih razmerah poslovanja opredeliti kot reden oziroma poslovno smiseln izdatek. Odločilno je, da je zakon v prehodnem obdobju poslovodne pristojnosti vršilca dolžnosti dodatno omejil z namenom posla: dovoljeni so bili le tekoči posli, ki so omogočali nemoteno delovanje A. in zagotavljali izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Nakup likovnih del za vizualno osvežitev prostorov in izboljšanje počutja zaposlenih s tema zakonskima namenoma nima takšne povezave, da bi ga bilo mogoče uvrstiti v tako omejeni krog poslov.
Ker je tožnik z navedenimi nakupi presegel z zakonom določene pristojnosti vršilca dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil s tem podan razlog za razrešitev zaradi ravnanja v nasprotju s predpisi iz 3. točke sedmega odstavka 21. člena ZRTVS-1 oziroma 3. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Za zakonitost razrešitve zadošča že obstoj enega od razlogov, na katerih temelji sklep o razrešitvi.
Toženka je tožnika 3. 8. 2023 zakonito razrešila s funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja in ga z istim dnem odjavila iz obveznih zavarovanj, vendar mu pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala niti ni bila podana druga zakonska ali pogodbena podlaga, zaradi katere bi delovno razmerje z dnem razrešitve prenehalo. Sama odjava iz obveznih zavarovanj ni eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določenih z ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje dne 3. 8. 2023 prenehalo nezakonito. Ob upoštevanju navedenih objektivnih okoliščin tudi po presoji pritožbenega sodišča nadaljevanja delovnega razmerja pri toženki ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati. Sodišče prve stopnje je zato pogodbo o zaposlitvi utemeljeno sodno razvezalo z dnem 3. 8. 2023, torej z dnem, ko je toženka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj.
Bistvo v tem individualnem delovnem sporu je, kako se razlaga dopolnilno odločbo št. U-I-8/24, s katero je Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe št. U-I-772/21,1 kar predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače tožnice kot sodnice. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica z odločbo predsednice sodišča z dne 24. 3. 2023 s 1. 4. 2023 uvrščena v 51. plačni razred in da je bila vanj uvrščena tudi v spornem obdobju od 3. 1. 2024 do konca avgusta 2024. Za uporabo načina izvršitve iz dopolnilne odločbe U-I-8/24 zato ni odločilna vrednost 50. plačnega razreda, kot se zavzema toženka, temveč vrednost plačnega razreda, v katerega je bila tožnica v spornem obdobju dejansko uvrščena, ob upoštevanju vrednosti tega plačnega razreda po plačni lestvici, veljavni 1. 6. 2012, in njene uskladitve z rastjo cen življenjskih potrebščin do 31. 12. 2023. Način izvršitve dopolnilne odločbe namreč ne zahteva ponovne uvrstitve posameznega sodnika v plačni razred, ki ga je njegova funkcija imela 1. 6. 2012, temveč uskladitev vrednosti plačnega razreda, v katerega je bil sodnik v relevantnem obdobju dejansko uvrščen.
Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilni obračun 22 % DDV od priznane kilometrine. Sodna praksa glede obračuna DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo prevladujoči sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.
Običajna, prometno smiselna in varna pot predstavlja potreben strošek postopka, zato zgolj dejstvo, da obstaja nekaj kilometrov krajša alternativna povezava, sama po sebi ne more biti razlog za znižanje priznane kilometrine.
Tožnica svoj zahtevek utemeljuje s trditvami, da ji je toženec, zaposlen na delovnem mestu "voznik tovornega vozila nad 3500 kg največje skupne dovoljene mase", tekom delovnega razmerja povzročil škodo na tovornem vozilu, ki ga je uporabljal le on, kar izključuje možnost, da bi vozilo poškodoval kak drug delavec. Pri tem tožnica škodo natančno opiše in konkretizira njeno višino, kot je to natančno povzelo že sodišče prve stopnje v 1. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče tega ne ponavlja. Tožnica je tudi časovno opredelila, kdaj je ugotovila nastalo škodo. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča omogoča zadostno individualizacijo življenjskega primera.
Stvar oškodovanca je kako si bo pomoč zagotovil, organiziral in kdo mu jo bo nudil. Nudenje pomoči oškodovancu je, torej način popravljanja škode. Škode, ki je pravno priznana, pa nihče ni dolžan popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno. Tudi zakonec ne. Nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da je obravnavana odškodnina odvisna od družinskega statusa oškodovanca, kar pa z vidika enakosti pred zakonom ni sprejemljivo (14. člen Ustave Republike Slovenije).
Kljub temu da je bila obravnavana zadeva na podlagi sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru Su 349/2026-2 z dne 2. 9. 2026, zaradi enakomerne porazdelitve zadev med sodišči, dodeljena v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu, so po mnenju višjega sodišča podane okoliščine, ki terjajo prenos krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi. V predmetni zadevi je namreč oškodovanka sodnica, zaposlena na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki svojo funkcijo opravlja v isti stavbi kot sodniki Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, pri čemer sodniki obeh sodišč tudi vsakodnevno sodelujejo.
Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovornici, da opis dejanja s sklicevanjem na drug procesni akt načeloma ni ustrezen način oblikovanja izreka sodbe. Vendar pa navedeno samo po sebi še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv.
Pojem dela v nevarnih pogojih iz citiranega določila KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik s tem, ko je sprehajal službena psa po naselju, travniku ali gozdu, pri čemer je spoštoval predpisane ukrepe (nosil je masko in upošteval medsebojno razdaljo), ni bil pretirano ogrožen oziroma ni bil nič bolj ogrožen kot vsak povprečen posameznik oziroma sprehajalec (psa), ki se je v času epidemije odpravil na sprehod skozi naselje do travnika ali gozda. To opravilo zato ni predstavljalo opravljanja dela v nevarnih pogojih v smislu 39. člena KPJS in tožniku vtoževani dodatek ne pripada.
Obravnavani najemni pogodbi sta bili sklenjeni v nasprotju s prisilnim predpisom, pri čemer je bila prepoved vpisana tudi v zemljiško knjigo, z njo pa sta bili obe pogodbeni stranki seznanjeni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta nični. Drugačno stališče bi izvotlilo namen zakonske prepovedi, zaznambe v zemljiški knjigi in inšpekcijske odločbe, saj bi lastniku kljub ugotovljeni nelegalni gradnji omogočilo, da z nepremičnino še naprej razpolaga v pravnem prometu in z njenim oddajanjem ustvarja dohodek.
V razmerju med lastnikom in nelastnikom zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, da je sam lastnik sporne nepremičnine, da jo je toženec brezplačno uporabljal in da za tako uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani.
Neuspešno opravljeno poskusno delo dokazuje večje število tožnikovih ravnanj, ki jih je sodišče prve stopnje natančno dokazno ovrednotilo (naročilo za tisk, ureditev čajne kuhinje, zamenjava konvektorja, naročilo klimatskih naprav, pooblastilo za ravnanje z odpadki, odpiranje ponudb, neustrezen odnos do toženkinih postopkov dela in sodelavcev). Pritožbeno sodišče tem prvostopenjskih razlogom pritrjuje in soglaša, da utemeljujejo zakonitost izpodbijane odpovedi.
Za vračilo založenega predujma upniku - predlagatelju postopka je pomembno samo, da je bila unovčena stečajna masa, ni pa odločilno, ali je to splošna ali posebna stečajna masa.
Z vračilom založenega predujma se predlagatelja stečajnega postopka postavlja v enak položaj kot ostale upnike, katerim ni bilo treba založiti predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in s tem uresničuje načelo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP).
Vprašanje, kateri stroški se bodo pokrili iz katere stečajne mase (splošne ali posebne), ni predmet izpodbijanega sklepa o vračilu založenega predujma, ampak se bo o tem odločalo v nadaljnjih fazah postopka.
Obstoj ločenega sklepa o imenovanju upravnika ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o upravljanju, ki je podpisana s strani etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot 50 % solastniških deležev.
Stroški upravljanja in obratovanja, ki izvorno bremenijo etažnega lastnika, se v okviru svobodnega urejanja pogodbenih razmerij lahko prenesejo na najemnika oziroma uporabnika poslovnega prostora.
Ker je vtoževane stroške toplotne in električne energije, ki bi jih dobaviteljem morala plačati tožena stranka, dobaviteljem plačala tožeča stranka, ki je imela kot upravnica stavbe pravni interes za izpolnitev obveznosti dobaviteljem toplotne in električne energije, je ob izpolnitvi obveznosti po samem zakonu nanjo prešla terjatev dobaviteljev proti toženi stranki.
Tožeča stranka je prošnjo za preložitev naroka vložila zaradi odsotnosti zakonite zastopnice, kar pomeni, da gre za stroške, ki so tožeči stranki nastali zaradi naključja, ki se je njej primerilo, zato ne glede na uspeh v postopku ni upravičena do njihove povrnitve s strani nasprotne stranke.
Za odpoved pravici do spremenljivega prejemka tožnice kot poslovodne delavke ne veljajo enaka pravila kot za "običajne" delavce, zato navedeni odločitvi nista uporabljivi. Spremenljivi prejemek tožnice po 4. alineji prvega odstavka 4. člena Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD), dogovorjen s pogodbo za delo s poslovodno osebo, ni plačilo za delo po 126. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), temveč gre za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnice kot podpredsednice oziroma članice uprave toženke, o kateri odloča nadzorni svet.
Zaradi nezadovoljstva z višino določenega spremenljivega prejemka za leto 2020 s sklepom nadzornega sveta pa tožnica ne more v nasprotju s sprejetim dogovorom zahtevati višjega zneska, kot ji je bil na dogovorjeni način priznan. Ni odločilno, ali bi tožnica lahko oziroma morala izpodbijati sklep nadzornega sveta o določitvi zneska spremenljivega prejemka, odločilno je, da se je dogovorila, da ji pripada zgolj tolikšen znesek, kot ji ga bo nadzorni svet priznal.